V Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi so odprli avtorjevo razstavo, ki jo posvečajo 30-letnici samostojnosti Slovenije.

Fotografija se je torej kot zanimiv, privlačen, predvsem pa izredno uporaben vizualni medij že kmalu po svojem nastanku (sredi 19. stoletja) začela postopno usmerjati v posamezne žanrsko specifične smeri. V stoletju in pol so se izoblikovale številne fotografske zvrsti. Foto: Srdjan Živulović
Fotografija se je torej kot zanimiv, privlačen, predvsem pa izredno uporaben vizualni medij že kmalu po svojem nastanku (sredi 19. stoletja) začela postopno usmerjati v posamezne žanrsko specifične smeri. V stoletju in pol so se izoblikovale številne fotografske zvrsti. Foto: Srdjan Živulović
Živulović ob prejetju pulitzerja: "Včasih je treba odložiti fotoaparat in pomagati."

Ugledni slovenski fotograf Srdjan Živulović se je leta 1985 zaposlil pri časopisu Delo in tam deloval do leta 1992. Tako se je njegova vloga profesionalnega fotoreporterja pred tridesetimi leti soočila tudi s prelomnimi zgodovinskimi dogodki ob osamosvojitvi Slovenije, ko se je zgodilo vse – od pomembnih družbenih sprememb do desetdnevne vojne in nato do odločnih zgodovinskih korakov k utemeljitvi in utrditvi nove države, ki je postopoma dobila tudi težko pričakovane mednarodne potrditve in priznanja.

Neutrudni iskalec
Srdjan Živulović se živo odziva na dogajanje v okoljih, ki jih spremlja, in ustvarja aktualna fotografska pričevanja o ljudeh ter dogodkih, ki sčasoma postanejo zgodovinska dejstva. In če hoče fotograf kaj "ujeti", mora biti zraven in počakati na pravi trenutek. "Nikoli ne iščem, kdaj se mi bo kaj zgodilo, stvar se vselej zgodi!" o tem meni Živulović.

Foto: Srdjan Živulović
Foto: Srdjan Živulović

Obrazi osamosvojitve v množici
"Seveda sem kot fotoreporter moral imeti v ospredju ključne ljudi in ključne dogodke procesa osamosvojitve, ob tem pa sem moral paziti na vse tiste obrobne stvari, ki so se dogajale in bile tudi pomembne za zgodovino. Tudi ljudje iz množice so bili pomembni za zgodovino. Že takrat sem imel dovolj pameti, znanja in izkušenj, da sem pogledal še kam drugam, v zakulisje. Vedel sem, da gre za prelomne trenutke – opazoval sem jih in spremljal. Takrat je bilo res pomembno, da sem se osredotočil na celotno dogajanje," pojasnjuje fotograf.

Foto: Srdjan Živulović
Foto: Srdjan Živulović

V številnih nalogah preizkušen in z bogato profesionalno prakso je Živulović nedvomno izostril svoj izjemen čut za dogodke, za zgodbe, ki jih izbrska na terenu, za pretresljiva fotografska pričevanja, ki največkrat ne potrebujejo dodatnih opisov, ampak gledalca prevzamejo z jasnimi sporočilnimi vrednotami.

"Z razstavo svojih fotografij iz obdobja teh prelomnih zgodovinskih dogodkov pred tridesetimi leti bi rad pokazal predvsem to, da je bilo takrat dva milijona ljudi pri nas, na cesti, v vojni, ki so bili s srcem in dušo pri osamosvojitvi. To so bili junaki osamosvojitve. Vsi skupaj smo torej bili igralci na isti sceni. Ljudje, ki so bili anonimni in so še anonimni, so iz dneva v dan, iz meseca v mesec pomagali pri tem, da se je zgodila osamosvojitev. Vsi so jo imeli za svoj cilj. Jaz sem hotel tem ljudem dati priznanje brez posebnega poveličevanja," je še dejal.

Če gledam na takratne dogodke, se mi zdi, da se je vse zgodilo v nekem splošnem pozitivnem razpoloženju, bilo je veliko pričakovanje nečesa boljšega. Vsi so bili za spremembe na bolje. In to, mislim, da se zrcali v mojih fotografijah iz tistega časa. Ta pozitivni naboj je ključen za to razstavo.

Srdjan Živulović

Spremembe v času
Avtor kot prepričljiv fotografski kronist zazna in občuti posamezne tančine dogodkov, ki jih spremlja, in znotraj njih najde tisto bistveno.

Foto: Srdjan Živulović
Foto: Srdjan Živulović

Razlika v razmerah in razpoloženju med danes in časom pred tridesetimi leti je ogromna, opaža fotoreporter. "Danes ni dogodka, pri katerem ne bi bilo ‘piarovcev’, ki zorganizirajo vse od državnih proslav pa do protestov, če hočete … in ti piarovci nam kreirajo zgodbe. Takrat jih seveda ni bilo. Takrat si prišel neposredno na zgodbo. Vsi so bili veseli, da si prišel. Kako si zgodbo zajel, pa je bilo popolnoma odvisno od tebe, kako si se znal postaviti oziroma kako si znal predvideti, kaj se bo zgodilo. Ni bilo mobilnih telefonov in interneta in si samo približno vedel, kam greš in zakaj. Kot fotoreporter sem bil v takih razmerah največkrat prepuščen samemu sebi. O vsem sem se zato odločal sam, na podlagi lastnih prepričanj, da je tako prav," razlaga.

Od nekdaj se je ravnal po načelu: Če ne greš, ne vidiš, če ne vidiš, nimaš slike!, je povedal in nadaljeval: "Če gledam na takratne dogodke, se mi zdi, da se je vse zgodilo v nekem splošnem pozitivnem razpoloženju, bilo je veliko pričakovanje nečesa boljšega. Vsi so bili za spremembe na bolje. In to, mislim, da se zrcali v mojih fotografijah iz tistega časa. Ta pozitivni naboj je ključen za to razstavo."

"Osnovni cilj je zajeti v živo samo dogajanje"
"Osnova fotoreporterskega dela je, da uspeš zajeti čim širši spekter ljudi in dogodkov po vrsti, od glavnih do obrobnih, ker takrat, ko si sam znotraj dogajanja, ne veš prav natančno, kaj vse fotografiraš. Osnovni cilj je zajeti v živo samo dogajanje, ne le velikih akterjev, ampak tudi mase ljudi. In, kot se mi danes zdi, so bili vsi pomembni, od največjih do najmanjših. In to je treba z moje strani povedati. Ves čas sem imel pred seboj to zgodbo o osamosvojitvi in počutil sem se tudi sam kot njen del, kot fotoreporter in kronist. In pomembno je bilo, da nisem občutil strahu, ampak sem vse počel iz veselja, saj se zavedaš, da je to prava stvar," pojasnjuje fotoreporter.

Foto: Srdjan Živulović
Foto: Srdjan Živulović

Nabor Živulovičevih žurnalističnih tem je sicer izjemno širok in predvsem aktualen. Avtor je prepričan tudi, da je fotografija nadčasovni medij, da se ukvarja z iskanjem resnic, njen avtor fotograf pa mora biti človek, ki natančno opazuje in zna iz splošnih situacij izluščiti tisto, kar je najbistvenejše.

Biti fotokronist svoje epohe je zanj izjemno odgovorno poslanstvo, ki mu je predan tako profesionalno kot osebno. Konec koncev to dokazuje tudi ena izmed svetovno najuglednejših nagrad, Pulitzerjeva, ki jo je prejel za fotografijo prebežnikov iz leta 2015.

Razstava 30 Srdjana Živulovića v Narodnem muzeju