Poljski jezdec. Foto: Wikipedia
Poljski jezdec. Foto: Wikipedia

Danto v knjigi iz leta 1981 The Transfiguration of the Commonplace predlaga hipotetično situacijo, v kateri gledalca očara Rembrandtova slika Poljski jezdec, za katero se izkaže, da je rezultat poskusa, ko je nekdo vrgel večjo količino barv in platno v centrifugo in reč vrtel toliko časa, da je ven prišla omenjena slika. V ozadju miselnega poskusa je vprašanje, ali bi sploh smeli tako narejenega Jezdeca imeti za umetniško delo.

Na tem mestu zanemarimo vprašanje o verjetnosti, da se Poljski jezdec zgodi na način, kot je opisan. Dantu se gledalčeva očaranost nad Jezdecem zdi pomembna kot sestavina poskusa, čeprav jo le mimogrede omeni. Za njegov miselni poskus je očaranost pomembna zato, da lahko v nadaljevanju implicira tole: poglej, gledalec, pustil si se naplahtati nečemu, kar ni rezultat človekovega početja, ampak popolnega naključja, Poljski jezdec ni umetniško delo, ampak delo narave.

Danto torej svoj miselni poskus že začne s pričakovanjem, da bo gledalec padel na finto, se pravi, se pustil očarati, da bo sam v nadaljevanju lahko vzkliknil: poglejte, naplahtan je bil, umetnost je nateg ali umetnost je lahko nateg. In če je nekaj domnevno umetniškega lahko nateg, je umetnost v celoti nateg in s tem zgolj stvar umetnostnega sveta, nekaj zunanjega torej. Tam notri (v samih umetniških delih) ni ničesar, vse je zunaj.

Z razstave Dominik Mahnič: Čopičograf 2.0. Foto: MSUM
Z razstave Dominik Mahnič: Čopičograf 2.0. Foto: MSUM

Pri tem Danto spregleda (vsaj) dve stvari: ne gre (zgolj) za očaranost.

Očaranost enega ali milijonov ni in ne more biti faktor, ki bo nekaj določil za umetniško delo ali ne. Človeka namreč lahko očara marsikaj, tudi sončni zahodi. Verjetno je mogoče očaranost inducirati tudi kemično.
Tudi stopnja naplahtanosti ni in ne more biti kriterij, ki bo pokopal umetnost kar počez. Zgodovina umetnosti je polna nategov, dejstvo, da nategi v umetnosti obstajajo, ne pomeni in ne more pomeniti, da je vsa umetnost nateg.

Mogoč odziv na Dantov miselni poskus je torej lahko tak – zagledam Poljskega jezdeca, sem očaran, izkaže se, da je Poljski jezdec rezultat naključja, da ga je torej naredila narava in ne človek in veljam za naplahtanega – pa tak odziv še vedno ne more služiti kot dokaz za osnovno Dantovo tezo, da si je namreč umetnost družba zgolj izmislila, da je umetnost zgolj družbeni konstrukt.

Slikanje s čopičografom

Predstavljajte si namreč obratno situacijo, ko ob Poljskem jezdecu iz centrifuge nisem očaran, se pravi tudi nisem naplahtan, saj menda ni nujno, da me Poljski jezdec iz centrifuge očara, kajne? Ali sem z odsotnostjo očaranosti in torej odsotnostjo naplahtanosti povedal kar koli o umetniški vrednosti lažnega Poljskega jezdeca? Prav tako ne!

In prav za to gre: muzeji in galerije sodobne umetnosti (ljubljanski MSUM spada sem zraven) so polni krame, ki vas ne bo očarala. So stvari tam noter zgolj zato zanič? Seveda ne. Zanič so zato, ker so brez notranje umetniške vrednosti.