Dante Buu, A Portrait of my Parents/Summer (5th Season), 2014-2018. Foto: Aleksandar Kordić

Ukvarja se z umetnostjo, ki je popolnoma v nasprotju s tipično patriarhalno sredino – Dante namreč ustvarja gobeline in tapiserije ter veze različne vezenine. Odraščal je z babico in mamo, ki sta se ukvarjali z vezenjem v tipični patriarhalni družini: "Vedno govorimo o patriarhatu. Otroci so odraščali z ženami, jaz sem odraščal z mamo, tremi tetami in babico. Babica je vedno pletla, vezla, klekljala. Jaz sem jo gledal in se tako naučil. Danes pa ta zgodovina izginja, vsaj v Sandžaku. Ročno delo so zavrgli v imenu nove modernosti. Danes menijo, da je represivno in ruralno. Ampak vsega tega ne moremo kar zavreči, ker matrice represivnosti vselej ostajajo, samo zamenjajo obliko. Sam želim ohraniti ta del naše dediščine. Zbiram vsa ročna dela, ki jih najdem, ker upam, da bo nekoč iz tega nastal muzej. To je neprecenljiva dediščina. Po drugi strani pa so to delale žene in potemtakem obstoječi moški strukturi to niti ni pomembno."

"Moj navdih so srečanja z ljudmi, zgodbe, ki si jih povemo, in intimnost."
Za tapiserije in vezenine Dante potrebuje veliko časa, ker vse izdeluje ročno. Tapiserijo, ki je del večjega dela, sestavljenega iz štirih tapiserij z imenom Peti letni čas, je izdeloval štiri leta. Vse tapiserije upodabljajo zgodbe ženskih sorodnic po mamini družinski liniji. Na družino je zelo navezan, zato ga vedno vleče nazaj v Rožaje: "Ta regija - Balkan oziroma kot jo zdaj radi imenujejo tudi Western Balkans - mi si radi izmišljujemo nova imena (pove v smehu) - je zelo lepa. Kljub vsemu, kar se je dogajalo, vojnam, inflaciji in zdajšnjemu stanju. Iz Rožajev so vsi odšli. Vsi se učijo nemško in odhajajo. Ne želijo, da bi bilo boljše, niti da se ohrani tradicija, kot je na primer ročno delo, ki je zame zelo pomembno."

Dante Buu, I do not want my Lover to go to Work. 2018Foto: Andrej Peunik/MGML

"Vrednost dela, ki ga opravimo ljudje, je ocenjena prenizko."
Dante je kot umetnik bolj prepoznaven v Evropi kot doma v Črni gori. Razstavljal je že na Dunaju, v Pragi, Berlinu in Sarajevu, kjer je študiral novinarstvo. Pravi, da je odnos do umetnika na zahodu in v naši regiji zelo drugačen: "Celotna naša regija je, milo rečeno, problematična, ko govorimo o plačilu. Na Balkanu sem imel večkrat opravka z institucijami, ki z umetniki ne sklenejo pogodbe in ne želijo zavarovati umetniških del. Za razstavljanje tudi ne ponujajo nobenega plačila, umetnik pa tudi nima na voljo budžeta za produkcijo razstave. Razstavo mora umetnik torej financirati sam, hkrati pa mora biti za to še hvaležen. Institucije se velikokrat obnašajo, kot da umetniku delajo uslugo, v smislu, da nas izpostavljajo, kar se meni osebno zdi podcenjujoče. Po drugi strani pa smo za takšno situacijo krivi umetniki, ki na vse to pristajamo. Tak način delovanja predstavlja zaničevanje umetnikovega dela. Zaposleni v institucijah za svoje delo seveda prejemajo plačilo, hkrati pa umetnikom dajejo vedeti, da jih potrebujemo, oni pa nas ne. Za umetnika je seveda najpomembnejše, da razstavlja, da njegovo delo najde pot do ljudi, to je bistvo njegove umetnosti. Ampak ne za vsako ceno."

Razstava Nočem, da gre moj ljubimec na delo bo v KC Tobačna 001 na ogled do 18. januarja. Foto: Eva Puella

"Zanimiv je vpliv različnih kultur na Sandžak."

Dante meni, da so njegova dela znotraj umetniškega sveta zanimiva prav zaradi tega, ker so drugačna od tistega, kar so vajeni. Njegov umetniški proces se razvija zelo počasi, vse namreč izdeluje ročno, Sandžak kot regija, ki skriva bogato tradicijo ročnih del, pa je zanj popolnoma neraziskana, nerazvita in marginalna: "Tukaj večinoma živijo muslimani, ki so precej zaprti. Naše ročno delo je nastalo pod vplivom Osmanskega cesarstva, Avstro-Ogrske, komunizma in je zaradi te fuzije različnih vplivov tako zanimivo. Ustvarjam na področju vizualne, diskurzivne in družbeno angažirane umetnosti. Moja umetniška praksa na eni strani predstavlja sredstvo upora proti marginalizaciji oziroma nevidnosti posameznika in manjšin skozi teme, s katerimi se intimno soočam tudi sam, hkrati pa ohranja tradicijo ročnega dela, ki izhaja iz Sadžaka, in ga v svojih delih uporabim kot medij. Vse izdelujem ročno in popolnoma sam, zato je proces nastanka posameznega dela dolgotrajen. Vsa moja dela so izrazito intimna in hkrati tudi avtentična. Avtentičen pa sem tudi sam, ko sem med svojo družino v Rožajah, kjer črpam navdih. To je tudi razlog, zakaj še vedno živim v tem kraju, ki je sicer majhen in zaprt. Lahko si predstavljate, kako je v takšnem mestu biti 'fant, ki veze'".

V Kulturnem centru Tobačna 001 bo Dante razstavil delo – gre za izvezene silhuete ležečega golega telesa na satenastih tkaninah - "I do not want my lover to go to work" / "Nočem, da gre moj ljubimec na delo", ki je hkrati tudi naslov njegove razstave. Podoba aludira na preprost obris s kredo, kakršen ostane po odstranitvi trupla in označuje njegov položaj. Tovrstno obrisovanje je sicer forenzika opustila, s tem pa omogočila znaku preraščanje prvotnega pomena. Buu obris uporabi kot fizično reprezentacijo praznine, odsotnosti in pogrešanja. Naveže ga namreč na umetnika kot prekarnega delavca, ki se ukvarja s številnimi eksistencialnimi težavami in nezmožnostjo uživanja polnega življenja, saj si bodisi pokuša zagotoviti zadostna sredstva z nadomestnimi službami bodisi odhaja od doma in išče boljše možnosti za življenje v tujini: "Vemo, kakšne razlike se dogajajo med ljudmi na različnih koncih sveta in kako malo so plačani denimo delavci v Aziji, kjer izdelujejo drage stvari, ki zahodnjakom predstavljajo statusne simbole. Ljudje so postali tako revni, da poprimejo za vsakršno delo, ne glede na plačilo. Delo je postalo popolnoma razvrednoteno, posledično pa tudi življenje."

Dante Buu, Mama I am OK, 2013. Foto: Osebni arhiv

Medtem ko naslovno delo “I do not want my lover to go to work” z odsotnostjo preizprašuje metaforično prisotnost, jo pri “Mama I am OK” tematizira s pomočjo razmerja v družini, predvsem s težavnostjo iskrene komunikacije s starši. Serijo predstavlja enaindvajset na tipkalni stroj izpisanih razglednic, ki jih je umetnik napisal nekega poletja v Trstu in jih poslal materi v Rožaje iz Sarajeva.

Razstava Danteja Buuja, ki jo kurira Alenka Trebušak, bo do 18. januarja na ogled v Kulturnem centru Tobačna 001.