Umetnica predstavlja svojo znamko oblek ulične mode deflowered by Lea v galeriji Ravnikar Gallery Space v Ljubljani. Razstavo odpirajo danes in bo na ogled do petka.

Foto: Ravnikar Gallery Space
Foto: Ravnikar Gallery Space
Foto: Ravnikar Gallery Space
Foto: Ravnikar Gallery Space

Samostojna razstava na ogled ponuja serijo izvezenih oblačil, zaznamovanih s političnimi, verskimi in feminističnimi temami, ki jih umetnica v celoto združi z estetiko kiča in pretiravanja. Kot vrsto ustvarjalk pred njo tudi Leo Culetto zanima žensko telo, kot ga percipira in skuša determinirati "moški pogled«; kako se je ta oblikoval skozi modo, oglaševanje in medije ... Pogled je že dolgo predmet raziskovanja različnih umetnic in mlajše generacije pri tem niso izjema, četudi se je način, kako gledajo in prevprašujejo svoje telo s pojavom fenomena družbenih omrežij in spletne samoreprezentacije tudi precej spremenil.

Lea Culetto vključuje v svoje podobe tiste dele in teme, ki veljajo za težavne in so pogosto tabuizirane. Ženske prsne bradavice, menstruacija, strije in telesno poraščenost predstavi na nepričakovan način, o njih pa razpravlja tudi z rabo ironije. V kontrastu z modno industrijo, ki nam vsiljuje model popolnega telesa in pri mladih povzroča nizko samozavest ter različne psihološke in fizične težave, je cilj projekta deflowered by Lea razširiti zdravo in pozitivno telesno samopodobo.

Podobe sestavlja z različnimi tehnikami – od pletenja, spletanja kit, vezenja in šivanja, kar je v glavnem dediščina babice, ki je delala v Lisci in tudi sicer je nosila predvsem oblačila, narejena doma, do vključevanja poškodovanih oblačil, tistih iz druge roke, in blaga. Vsako oblačilo pa dobi z njenim delom svojo zgodbo. "Ljudje, ki nosijo njene obleke – resnična, neretuširana telesa – postanejo živa galerija, ki prenese ideje, vtkane v oblačila, na ulice," je razbrati iz predstavitve razstave.

Foto: Ravnikar Gallery Space
Foto: Ravnikar Gallery Space

Lea Culetto (1995) izstopa iz svoje generacije predvsem s sposobnostjo, da kljub obravnavanju občutljivih tematik in medijev, kot sta menstrualna kri in dlake, ustvari umetnost, ki ni dramatična, vznemirjujoča in agresivna, temveč je predvsem intimna, delikatna, sveža in jo preveva občutek nedolžnosti in sreče, so o oblikovalki zapisali pri Zavodu Aksioma. Njen glavni medij sta vezenje in asemblaž, iz katerih izdeluje oblačila in objekte, razstavljene v instalacijah.

Njeno zadnje umetniško raziskovanje je bilo premierno že predstavljeno v Miklovi hiši in Projektnem prostoru Aksioma. Projekt je nastal v okviru iniciative Zavoda Aksioma za podporo mladih umetnikov U30+.