Izredno dragoceno je fotografsko gradivo, katerega del je dokument živih akcij, delno pa gre tudi za inscenirane fotografije, ki so umetniška dela zase. Foto: Muzej dunajskih akcionistov (WAM)
Izredno dragoceno je fotografsko gradivo, katerega del je dokument živih akcij, delno pa gre tudi za inscenirane fotografije, ki so umetniška dela zase. Foto: Muzej dunajskih akcionistov (WAM)

Umetnik postaneš, da vznemiriš svojo družino.

Günter Brus

Bilo je leto 1965. Marec. In Avstrija oziroma avstrijska druga republika je dobila prvo politično motivirano smrtno žrtev. Ernst Kirchweger (1898–1965), gospod v zrelih letih, ki se je v drugi svetovni vojni bojeval na strani Rdeče armade in je bil tudi sicer levo usmerjeni aktivist, se je 31. marca udeležil demonstracij proti profesorju Tarasu Borodajkewyczu, ki naj bi širil nacistične ideje. Na demonstracijah je Kirchwegerja neki neonacist tako hudo ranil, da je dva dni pozneje umrl.

Politično- in družbenokritični, in to na radikalen način, so bili tudi nekateri umetniki. Ravno leta 1965 v najbolj ustvarjalno in radikalno obdobje vstopijo dunajski akcionisti. Tej približno od dve do tri leta trajajoči fazi njihovega ustvarjanja se temeljito posveti tudi novi muzej dunajskega akcionizma, zasebna ustanova, katere zbirka obsega okoli 17.000 artefaktov.

Novi muzej je posvečen kolektivu, ki je veliko naredil za to, da se je Avstrija uvrstila na zemljevid povojne avantgardne, natančneje neoavantgardne umetnosti. Foto: Muzej dunajskih akcionistov (WAM)
Novi muzej je posvečen kolektivu, ki je veliko naredil za to, da se je Avstrija uvrstila na zemljevid povojne avantgardne, natančneje neoavantgardne umetnosti. Foto: Muzej dunajskih akcionistov (WAM)

Politika je nesreča tega sveta.

Hermann Nitsch

Avstrija, tedaj provinca sodobne umetnosti
Kaj pravzaprav je bil dunajski akcionizem? Gre predvsem za delo štirih umetnikov, Günterja Brusa, Hermanna Nitscha. Otta Muehla in Rudolfa Schwarzkoglerja. Običajno je delo kolektiva zamejeno z letnicama 1962 in 1970, saj so šli pozneje bolj kot ne vsak svojo pot. Treba je omeniti, da se je praksa dunajskih akcionistov razvijala precej ’odrezano’ od mednarodne umetniške scene, saj je bila Avstrija tedaj precejšnja ’provinca’, ko gre za sodobno umetnost. Vseeno so na akcioniste vplivali tudi pojavi v kontekstu neoavantgard v tujini, predvsem ameriška pojava Fluxus in umetnost ’happeninga’,

Delo Bodybuilding govori o manični obsedenosti s telesom, ki gre v korak z obsedenostjo z denarjem. Vezanost na denar pa je bila tudi ena od zadev, ki so jo akcionisti prezirali. Foto: Muzej dunajskih akcionistov (WAM)
Delo Bodybuilding govori o manični obsedenosti s telesom, ki gre v korak z obsedenostjo z denarjem. Vezanost na denar pa je bila tudi ena od zadev, ki so jo akcionisti prezirali. Foto: Muzej dunajskih akcionistov (WAM)

Šokiranje ’okrutnega in perverznega’ meščanstva
Akcionisti so začeli delovati v letu, ko je s kubansko krizo hladna vojna dosegla enega vrhuncev, na volitvah za zvezni svet v Avstriji pa je slavila konservativna ljudska stranka, nazorsko docela nasprotna četverici. Oblikovala se je vlada, ki je bila simbol tistega, čemur so akcionisti nasprotovali.

Zavestno so vzpostavili konfrontacijo z državno in cerkveno avtoriteto, opozarjali na (prikrito) okrutnost in perverznost meščanske družbe, ki so jo skušali – in to uspešno – šokirati. Nitsch je, denimo, že leta 1962 za slikanje uporabil živalsko kri, v svoj dolgoročni projekt ’Orgien-Mysterien-Theater’ (Teater orgij in misterijev) pa je vključeval gole ljudi in živalske kadavre. Nastal je nekakšen ritualni krvavi spektakel.

Odmevni ’sprehod’ po Dunaju šokantnega Günterja Brusa
Kot odziv na avtoritarno ’klimo’ tistega časa lahko razumemo tudi akcijo nedavno preminulega Günterja Brusa Sprehod po Dunaju (1965). V obleki, v celoti prepleskan v belo, z naslikano vertikalno črno črto, ki ga je ’razdelila na pol’, se je podal na pot po mestu. Med drugim je prečkal znameniti Heldenplatz (Trg junakov). Tu velja morda omeniti dramo Heldenplatz, s katero je Thomas Bernhard leta 1988 naredil ’škandal’. Drama, ki je bila uprizorjena ob 50-letnici ’Anschlußa’ je bila soočenje z vztrajanjem nacionalizma in antisemitizma v avstrijski družbi, mnogi so povod zanjo videli tudi v predsedniku Avstrije Kurtu Waldheimu, čigar zloglasna nacistična preteklost je dobro znana.

No, še bolj šokantna je bila gotovo akcija na dunajski univerzi leta 1968. Brus se je postavil za govornico, uriniral, se obrnil in opravil veliko potrebo, zraven pa pel himno. Seveda je to bil velik škandal, Brus pa se je znašel na sodišču. Že prej pa je bil obsojen in se znašel v zaporu. Sodišču se niso izognili tudi drugi člani. Najbolj zloglasen je primer Otta Muehla, čeprav lahko za njegov primer rečemo, da je bil upravičen.

Izraz dunajski akcionizem si je menda izmislil avstrijski kustos, umetnik in teoretik, pa tudi prijatelj četverice, Peter Weibel. Foto: Muzej dunajskih akcionistov (WAM)
Izraz dunajski akcionizem si je menda izmislil avstrijski kustos, umetnik in teoretik, pa tudi prijatelj četverice, Peter Weibel. Foto: Muzej dunajskih akcionistov (WAM)

Projekt, ki se je končal z večletno zaporno kaznijo
Muehl se je želel boriti proti tabujem in zatrtim vidikom človeške narave. Ukvarjal se je s temami, kot so seksualnost, rojstvo in smrt, te procese pa je tudi metaforično uprizarjal. Leta 1972 je ustanovil ’ Aktions Analytische Organisation’ (Akcijsko analitična organizacija), znano tudi kot Komuna AA, ki je bila družbeni eksperiment, poskus simuliranja skupnega življenja v prihodnosti. Na vrhuncu delovanja je imela tudi do 600 članov.

A vse skupaj se je končalo s sodnim procesom. Leta 1988 je bil Muehl zaradi spolnih zlorab, spolnih odnosov z mladoletnimi osebami in kršenja zakona o uporabi mamil obsojen na sedem let zaporne kazni. Komuna je bila ukinjena v letih 1990/91, Muehl pa je v zaporu ustvaril obsežen slikarski in literarni opus.

Zbirka zasebnega muzeja dunajskega akcionizma obsega kar 17.000 artefaktov in naj bi postala tudi središče proučevanje tega kulturno-umetniškega fenomena. Foto: Muzej dunajskih akcionistov (WAM)
Zbirka zasebnega muzeja dunajskega akcionizma obsega kar 17.000 artefaktov in naj bi postala tudi središče proučevanje tega kulturno-umetniškega fenomena. Foto: Muzej dunajskih akcionistov (WAM)

Izhodišče vendarle v slikarstvu, ki so ga pojmovno ’razširili’
Čeprav so danes najbolj znani po svojih radikalnih performativnih akcijah, pa so bili dunajski akcionisti v bistvu študirani likovni umetniki. Svojo umetnost so razumeli kot nadaljevanje slikarstva ali ’razširjeni’ pojem slikarstva.

Günter Brus: razstava Fault Zones (Berlin, 2016). Kot samostojen umetnik je izmed akcionistične četverice verjetno največjo samostojno kariero naredil Günter Brus. Foto: EPA
Günter Brus: razstava Fault Zones (Berlin, 2016). Kot samostojen umetnik je izmed akcionistične četverice verjetno največjo samostojno kariero naredil Günter Brus. Foto: EPA

Kot je ob odprtju pojasnila direktorica muzeja Julia Moebus-Puck, štirje akcionisti niso zavrgli likovnega razmišljanja, tudi kadar so ustvarjali performativno umetnost. Nekateri od njih tudi v glavni fazi akcijske umetnosti niso opustili slikanja. Nitsch, denimo, je ves čas slikal, vendar na specifičen način. Nekaj časa je uporabljal izključno rdečo barvo. Zatem se je preusmeril k rumeni, v poznem obdobju pa k svetlim, bleščečim barvam.

Dunajska četverica sicer ni bila edina, ki je kljub delovanju v polju performativne umetnosti izhajala iz slikarstva ali risbe. Znan je na primer projekt Antropometrija, v katerem je Yves Klein gole ženske uporabil kot ’žive čopiče’ in jih, oblite z barvo, vlekel po platnu. Ali pa, denimo, zamisel Piera Manzonija, da bi se podpisoval na ljudi in iz njih naredil ’Manzonijeva umetniška dela’. To sta samo dva naključno izbrana primera, ki pa potrjujeta, da je performativna umetnost v kontekstu konceptualizma pogosto izhajala iz slikarstva.

Postavijo jih ob bok velikanom zgodovine umetnosti
Dunajski akcionisti so mednarodno prepoznavnost v glavnem dosegli šele po prenehanju skupnega delovanja. Nekoč zaničevani, so danes cenjeni tudi med Avstrijci. Mnogi strokovnjaki jim celo pripisujejo enak status, kot ga je imela verjetno bolj prepoznavna in všečna dunajska umetnost zgodnjega modernizma, denimo umetnost Gustava Klimta, Egona Schieleja ali Oskarja Kokoschke. Zaradi neustrašnega tematiziranja tudi tragičnih in morebiti strašljivih vidikov človeške narave pa jih nekateri postavljajo celo ob bok Rembrandtu, Franciscu de Goyi ali Jacksonu Pollocku.

V muzeju se zavedajo, da čeprav dunajski akcionisti niso več osovraženi, ostajajo nerazumljeni v velikem delu družbe; tudi v krogih ljudi, ki se sicer zanimajo za umetnost. Zato so pripravili tudi obsežen izobraževalni program. Foto: Muzej dunajskih akcionistov (WAM)
V muzeju se zavedajo, da čeprav dunajski akcionisti niso več osovraženi, ostajajo nerazumljeni v velikem delu družbe; tudi v krogih ljudi, ki se sicer zanimajo za umetnost. Zato so pripravili tudi obsežen izobraževalni program. Foto: Muzej dunajskih akcionistov (WAM)

Da le bi jih ljudje razumeli ...
Prav zato, ker ostajajo težko razumljivi in so še vedno pogosto površno interpretirani, v muzeju načrtujejo obsežen izobraževalni program. Tudi program, namenjen otrokom. Ali kot je v tem kontekstu izjavila direktorica Julia Moebus-Puck: "Razviti želimo inovativne metode za komunikacijo med obiskovalci in (razstavljenimi, op. P. B.) umetniškimi deli. Muzej je prostor, kjer je umetnost mogoče izkusiti na nov način." Prav tako si v muzeju želijo, da bi bila zbirka dostopna raziskovalcem in bi tako postala katalizator za resne znanstvene in interdisciplinarne raziskave dunajskega akcionizma.

Hermann Nitsch: razstava v Villi Stuck v Münchnu (2016). Dunajski akcionisti so svoje žive akcije razumeli kot nadaljevanje slikarstva oziroma kot ’razširjeno’ slikarstvo. Foto: EPA
Hermann Nitsch: razstava v Villi Stuck v Münchnu (2016). Dunajski akcionisti so svoje žive akcije razumeli kot nadaljevanje slikarstva oziroma kot ’razširjeno’ slikarstvo. Foto: EPA

Otvoritvena razstava z naslovom Kaj je dunajski akcionizem?, ki bo na sporedu do 31. januarja 2025, prinaša tudi veliko fotografskega gradiva. Prav slednje je tako v fotografijah, ki dokumentirajo akcije, kot v ’insceniranih’ fotografijah kot samostojnih umetniških delih, izrazito dragocen dokument nekega poglavja dunajske umetnosti. Naj vam je všeč ali ne, naj se s pristopi Brusa, Nitscha, Muehla in Schwarzkoglerja strinjate ali ne, muzej dunajskega akcionizma je pomembna pridobitev za Dunaj, je prizorišče ’drugega življenja’ umetnosti, ki je Avstrijo postavila na zemljevid povojne avantgarde in konceptualne umetnosti.