Z naslovom Iskra Delta tokratni bienale nagovarja nostalgijo v odnosu do nekdaj uspešnega računalniškega podjetja, hkrati pa s pomočjo mladih umetnikov zre v prihodnost. Foto: MGLC/Facebook
Z naslovom Iskra Delta tokratni bienale nagovarja nostalgijo v odnosu do nekdaj uspešnega računalniškega podjetja, hkrati pa s pomočjo mladih umetnikov zre v prihodnost. Foto: MGLC/Facebook
34. grafični bienale upira umetniško-fikcijski pogled v Iskro Delto

Na tem mestu nima smisla (spet) objokovati izginotja starega, izvornega formata ljubljanskega Grafičnega bienala. Spomnimo: to je ena najstarejših bienalnih manifestacij umetniške grafike na svetu, ki je Ljubljano postavila na umetniški zemljevid sveta. Značilne za izvorni bienale so bile nacionalne selekcije grafičnih del. Ob začetku novega tisočletja gre bienale skozi radikalno transformacijo: nekako se spremeni v manifestacijo – ohlapno rečeno – vsega, kar je mogoče razmnoževati, dobi tudi osrednjega kustosa, ki bienale vsakič posebej vzpostavi kot tematsko razstavo.

V takem okviru je imel bienale nekaj zelo svetlih trenutkov – spomnimo na tistega, ki ga je vodil Jure Mikuž, eden najbolj cenjenih slovenskih umetnostnih kritikov, ali pa tistega, ki ga je postavila kustosinja Deborah Cullen. Na splošno pa ni prišlo do preboja v neko "obljubljeno deželo". Ravno obratno.

… Ni pa izključeno, da ne bomo šli v prihodnosti spet na format tradicionalne grafike. Tudi ta možnost je še vedno odprta. Ampak naša strategija v MGLC-ju je taka, da skozi program MGLC-ja nekako nadaljujemo tradicijo Grafičnega bienala: s tem, da hranimo zbirko, da podpiramo mlade umetnike, ki se ukvarjajo z grafiko – in vedno več je zanimanja za klasične grafične tehnike. Prirejamo retrospektive slovenskih grafikov itn. Za bienale pa se je bilo treba odločiti, ali bo to še naprej salon svetovne grafike ali se bo skušal približati 'bienalski kulturi' trenutnega časa.

Nevenka Šivavec, direktorica MGLC, iz pogovora s TV Slovenija ob odprtju bienala

Spisek zdrsov je preprosto predolg, da bi imelo smisel omenjati vsakega posebej. Ljubljanski Grafični bienale je v bistvu postal tipična – tipska – bienalska manifestacija 'sodobne umetnosti', kakršne so tudi sicer značilne za večja mesta po svetu. Na teh in tovrstnih manifestacijah rolajo tipsko, generično, 'bienalsko' robo, ki izobraženega in zahtevnega gledalca ne bo zanimala. 99 odstotkov vsega, kar videvamo na teh prireditvah, spada v območje trivialnega in/ali zmedenega, vse skupaj pa je že zdavnaj postalo povsem predvidljivo in dolgočasno. Predvidljive so ocene teh manifestacij in odzivi na te ocene. Občasno na teh prireditvah naletimo tudi na kakšen zanimiv kos, morda na kakšen dober štos ali na kos, ki je zanimiv zaradi inovativne uporabe sodobne tehnologije. Ampak tega je izredno malo.

Aktualni Grafični ljubljanski bienale v ničemer ne odstopa od stanja, kakršno je opisano zgoraj.

Na drugi strani pa se na splošno ne moremo preveč pritoževati čez matično hišo ljubljanskega grafičnega bienala, MGLC. Le-ta v seštevku v zadnjih letih (spet) relativno dobro opravlja svoje funkcije: skrbi za mlajše grafične ustvarjalce, ostaja v svet odprta institucija itd.

34. grafični bienale Ljubljana