Rihard Jakopič si je s svojo raznovrstno umetniško in kulturnopolitično dejavnostjo zagotovil status pravega patriarha slovenske likovne umetnosti. Foto: Digitalna knjižnica Slovenije

Tudi to je uspelo Jakopiču, ki kljub večkrat skozi čas izraženim opazkam, da si je bolj kot umetnik skorajda mitski sloves izboril kot kulturnopolitični strateg, nedvomno je ena ključnih osebnosti slovenske likovne umetnosti.

Zgornji misli o talentu za socialni uspeh in pa o zasedanju položaja v sedanjosti sta povzeti misli dr. Beti Žerovc, umetnostne zgodovinarke, predavateljice na Filozofski fakulteti v Ljubljani in avtorice knjige Rihard Jakopič – umetnik in strateg. V njej je obravnavala izredno razvejano Jakopičevo dejavnost: bil je umetnik, kulturnopolitični strateg, ki je prispeval k oblikovanju umetniškega sistema, poskušal je organizirati umetniški trg in slovenskim umetnikom zagotoviti vidnost v družbi in pa odkupe javnih ustanov; bil je učitelj in tudi kritik, ki je skušal vplivati na to, koga bo tedaj mlada slovenska umetnostna zgodovina postavila za 'patriarha' slovenske likovne umetnosti, koga bo stroka cenila, kritika pa zavrnila.

Vse sorte se je dogajalo, saj je tudi André Breton prodajal kubistične slike v zgodnjih dvajsetih letih in je pri tem je imel slamnatega moža, da bi višal ceno. Načinov, kako se to dogaja, je bilo ogromno.

Dr. Andrej Smrekar o tem, da so umetniki marsikdaj sami želeli vplivati na kritiko ali boljšo prodajo

Pri tem naj bi uporabljal tudi nečedne postopke. Pravzaprav naj bi že vsi savani, torej člani kluba Sava, ki se je v zgodovinskem pogledu najbolj proslavil z razstavo pri dunajskem galeristu Miethkeju leta 1904 (o tej več malo pozneje), uporabljali taktike za prikrito vplivanje na sloves v javnosti in za pridobivanje klientele. Tako lahko navedemo primer samopropagande, ki jo je pod psevdonimom Artifex pisal Matija Jama, in "načrtovanje protiukrepov na neugodne kritike, pri katerih so si pomagali z zvijačami münchenske Kunstpolitik. Vesel je tako npr. po zgledu Franza Stucka načrtoval fiktivni nakup Jakopičevih, v Slovenčevi kritiki smešnih Brez." (Žerovc)

150. obletnica rojstva Riharda Jakopiča

Vendar pa takšne poteze, ki se nam danes morebiti zdijo nezaslišane, niso bile prav nobena izjema v tedanji Evropi: "Vse sorte se je dogajalo, saj je tudi André Breton prodajal kubistične slike v zgodnjih dvajsetih letih in je pri tem je imel slamnatega moža, da bi višal ceno. Načinov, kako se to dogaja, je bilo ogromno." To razlaga dr. Andrej Smrekar, kustos in nekdanji direktor Narodne galerije, medtem ko stojiva pred Jakopičevo sliko Zima, enim tistih ikoničnih del, s katerimi definiramo slovenski impresionizem.

Obdobje, ki so ga Jakopič in njegovi kolegi po slabem odzivu na njihovo delo na drugi slovenski umetniški razstavi leta 1902 preživeli v Škofji Loki, je postalo znano kot obdobje slovenskega Barbizona; seveda po francoskem Barbizonu, kamor je predvsem sredi 19. stoletja hodilo na umirjeno podeželje in v naravo ustvarjat veliko francoskih slikarjev. Foto: Narodna galerija

Se (prava) slovenska umetnost začne z impresionizmom?
Slovenski impresionizem je pravzaprav mit in pri njegovem vzpostavljanju kot sloga, s katerim naj bi se prava slovenska umetnost sploh začela. Ko sediva v Moderni galeriji, v prvi sobi, tam, kjer slovenski impresionisti visijo ob velikih lončnicah, ki so bile značilne za razstavišča v njihovem času, in pa ob zgovornem plakatu za razstavo v Jakopičevem paviljonu, na katerem vidimo Jakopiča stiliziranega kot neke vrste biblijskega očaka, Beti Žerovc pojasni: "V umetnosti je tako, da so protagonisti med sabo konkurenti, in tisti, ki so uspešnejši pri prikazovanju sebe kot boljših in verodostojnejših umetnikov, imajo potem tudi nekakšen socialni uspeh. Jakopič je bil izjemno uspešen pri vzpostavljanju dobrega položaja zase. Tu je šlo seveda za različne strategije kulturne politike, za to, kako stvari pozicionira v prostor in jih predstavlja, in ena zanimivejših zadev je zagotovo ta, da modernizem predstavi kot značilno slovensko umetnost."

V umetnosti je tako, da so protagonisti med sabo konkurenti, in tisti, ki so uspešnejši pri prikazovanju sebe kot boljših in verodostojnejših umetnikov, imajo potem tudi nekakšen socialni uspeh. Jakopič je bil izjemno uspešen pri vzpostavljanju dobrega položaja zase. Tu je šlo seveda za različne strategije kulturne politike, za to, kako stvari pozicionira v prostor in jih predstavlja. Ena zanimivejših zadev je zagotovo ta, da modernizem predstavi kot značilno slovenska umetnost.

Dr. Beti Žerovc

Kot da bi bil čas pred tem, ko so sicer v tujini vsaj nekaj uspehov doživeli ali pa tam delovali Kobilca, Jurij Šubic ali Anton Ažbe in ko je tudi že Ljubljana imela svoje lokalne likovne junake in lokalno priljubljene slikarje, neke vrste prazen prostor, ki je čakal na resnično slovenske umetnike. "V našem prostoru je že obstajal določen tip umetnosti, ki se je razumela kot sodobna ali sočasna umetnost. To je predvsem umetnost umetnikov, kot so bili Benesch, Wettach (mimogrede, vila spretnega in tudi finančno uspešnega portretista Ljubljančanov, meji prav na Moderno galerijo, v njej pa je danes ameriško veleposlaništvo, op. P. B.) in podobni, ki so danes manj znani in nekako se njihovo delo opredeli kot neki nemški tip umetnosti, medtem ko se kot slovenski tip umetnosti opredeli prav impresionizem oziroma modernizem Jakopiča in njegovih kolegov. Prav ta umetnost je zdaj povsem nova, ker naj bi bila izraz tega, da neposredno iz nas kipi neka ta slovenska moč ali slovenski umetniški izraz."

Rihard Jakopič se je zavedel problema slabih možnosti za predstavitev slovenskih umetnikov potencialnemu občinstvu, kar je bilo pomembno tudi zaradi možnosti prodaje del. Zato se je zavzemal za Narodno galerijo, ki naj bi predstavljala tudi aktualno umetnost, ustanovil je svoj paviljon in se zavzemal, da bi dela slovenskih umetnikov kupovale tudi javne ustanove. Foto: Digitalna knjižnica Slovenije

Več glavnih del in lep razvoj med letoma 1903 in 1911/12
Na predvečer 150. Jakopičevega jubileja je v Narodni galeriji o Jakopiču, in sicer skozi perspektivo njegovih srečevanj z Izidorjem Cankarjem, predaval dr. Tomaž Brejc. Skozi Brejčeve besede slike oživijo, dogajanje na področju likovne umetnosti pa oživi kot najbolj razburljiva drama. Da je bila razstava razvoja impresionizma na Dunaju leta 1903, ki si jo je ogledal, izrednega pomena za to, da je tudi sam s svojim krogom stopil na pot razvoja sicer zamudniškega slovenskega impresionizma, pove Brejc. Tudi Beti Žerovc izrazi mnenje, da je Jakopič prav v obdobju od leta 1903 do 1911 ali 1912 izdelal veliko tako imenovanih temeljnih del in da mu je uspel res lep razvoj, "Tik pred prvo svetovno vojno se ta razvoj pri njem konča in začne vračati k temu, kar je obdeloval že do takrat."

Rihard Jakopič je kot slikarska osebnost eksperimentalno naravnan. To izhaja tako iz njegovih izjav kot iz njegovega opusa.

Dr. Andrej Smrekar

Beti Žerovc nam pogled usmeri k prizoroma iz Jakopičevega doma, k ženski ob klavirju in ženski, ki bere na zofi. "Izjemno rada imam en vidik znotraj njegovega dela. Jakopič si je tam v letih 1905‒1906 osnoval družino, in mislim, da sta imela z ženo tudi nekaj problemov z zanositvijo. Potem sta vendarle dobila deklico," pove Beti Žerovc, "in mislim, da je Jakopič v tem obdobju imel tudi močne epileptične napade. Domnevam, da so takrat žena in njene sorodnice, s katerimi so živeli skupaj v gospodinjstvu, pritisnile nanj, naj bo več doma. In tako dobimo res lepo serijo pogledov skozi okno na Križanke v vseh mogočih letnih časih, obenem pa tudi pogled navznoter, v njihov dom: Jakopičeve ženske pri šivanju, branju, za klavirjem."

Pojem slovenskega impresionizma je bil pogosto problematiziran, in sicer tudi zaradi 'zamudništva' slovenskih impresionistov. Ko govorimo o Jakopiču, pa v njegovem delu lahko najdemo tudi zametke ekspresionizma. Dr. Andrej Smrekar kot enega od dokazov za to, da je Jakopič iskal avtentičen izraz, navaja sliko Spomini, kjer vidimo za Jakopiča značilno ekspresivno uporabo kontrastnih barv. Foto: Narodna galerija

Eksperimentalna naravnanost Jakopiča
Interpretacije Jakopičevega dela so seveda različne. Tako na primer Andrej Smrekar v Narodni galeriji ob sliki Spomini razloži, zakaj se o Jakopiču večkrat govori, da njegovo slikarstvo že nakazuje pot v smeri ekspresionizma: "Rihard Jakopič je kot slikarska osebnost eksperimentalno naravnan. To izhaja tako iz njegovih izjav kot iz njegovega opusa. S preselitvijo v Ljubljano leta 1907 je Jakopič začel negovati drugačen tip slike. On zmeraj poudarja,da so samo barve pomembne. Le barve so ga privlačile in po njegovem mnenju je bilo mogoče vse izraziti samo z barvami. In to se v njegovih slikah tudi kaže. Zanimivo je še, če se opremo na Jakopičev jubilejni zbornik iz leta 1929, da v njem najdemo izbor slik, ki se začnejo s Spomini, iz obdobja slovenskega Barbizona (gre za obdobje v Škofji Loki, op. P. B.), in torej iz obdobja impresionizma nimamo niti ene reprodukcije. Ob koncu dvajsetih let so bile tako pomembne izpeljave, ki postavljajo Jakopičevo slikarstvo v odnos z ekspresionizmom in s strujami, ki se začnejo uveljavljati v drugem desetletju. Spomini so primer Jakopičeve slike, videnja in razumevanja, da je treba ustvariti osebni slog, avtohton avtentičen izraz."

V duhu, ne v načinu, to prav gotovo ne. Človek gre svojo pot, nehote. Jaz sem si želel iti po njegovi poti, ampak ne nazadnje je njegova genialnost tako velika, da si moral nekako najti pot, da te Ni popolnoma prevzel.

Božidar Jakac o tem, ali se še priznava za Jakopičevega učenca (1969)

Jakopič se je rodil v premožni trgovski družini in se nekaj semestrov šolal na dunajski in münchenski akademiji ter pri slikarju Antonu Ažbetu. Nekaj temeljite izobrazbe je torej imel, a ker sem se spomnila na zgodbo o Ivani Kobilci, ki je imela težave s slikanjem večfiguralnih kompozicij, torej naloge, ki so jo študentje slikarstva obdelovali šele proti koncu študija na akademijah, kamor ženske tedaj bolj kot ne niso imele dostopa, sem povprašala, ali je tudi Jakopič imel kakšne ustvarjalne težave. "Risarsko disciplino je zavrnil kot del preživete akademske tlake in zanj je bilo to popolnoma nepomembno. Kar imamo v Jakopičevi risbi, so vse neke drobne zasnove kompozicij, utrinki, iskrenje idej," pove Smrekar. "Jakopič začne dejansko risati šele po letu 1925, ko dobi naročilo za monumentalno poslikavo v Meksiki, kar je zahtevalo sposobnost izvedbe velikih figur. In tedaj njegov risarski opus zares močno naraste, bi se pa tam dalo najti marsikaj, kar ne govori ravno njemu v prid."

Jakopič je tudi v časopisnih člankih opozarjal na slab odnos Slovencev do umetnosti in je znal zelo pikro dokazati, da je govor o pomanjkanju denarja zgolj izgovor. Foto: Digitalna knjižnica Slovenije

Živi mit ali sloves osrednje osebnosti slovenske likovne umetnosti
V tem obdobju, torej v dvajsetih letih, je bil Jakopič že nacionalni kulturni heroj. Imel je že sloves neke vrste patriarha slovenske likovne umetnosti, in čeprav je njegova produktivnost usihala in je na koncu menda njegova dela – bolj kot ne je šlo za slikanje rož – izdeloval tudi njegov pomočnik Inkiostri, je bil narodni heroj. Ta status Riharda Jakopiča je v prav monumentalni oddaji (v studiu so razstavili nekaj Jakopičevih del, v enem delu imeli pogovor s kustosinjo iz Narodne galerije in Jakopičevo hčerko (značilno za oni čas, obe nenehno kadita …), v ozadju pa kot silhueto tedaj aktualnega očaka slovenske likovne umetnosti opazujemo Božidarja Jakca) ob njegovi stoletnici potrdil Božidar Jakac, ki je se je spominjal: "Dostikrat sva hodila od kavarne v Zvezdi pod starimi kostanji, ki jih danes ni več, počasi sva jo mahnila proti njegovemu domu na Turjaškem trgu, kot se je takrat imenoval Novi trg, in sva hodila po celi dve uri, tudi tri in sva opazovala sence na stenah razpokajočih ali pa sence dreves, ki migotajo ali pa mečejo čudne podobe. Tisti pogovori so bili nekaj nenavadnega, fantastika. On je imel neverjetno intuicijo, da je znal posebni stvari dati posebno življenje, posebno poglobitev. So bili pa ti razgovori, ta filozofiranja, silno dragocen moment za moj razvoj in za moje gledanje. On sam in njegov dom tudi zame pomenita zmerom nekakšno popolno čisto umetnost."

„Mi Slovenci ne potrebujemo umetnosti." Te mračne besede je izrekel ugledni ljubljanski gospod, občinski svetnik, podžupan itd., notar dr. Gogola, ob času, ko so se mladi slovenski umetniki, prevzeti od hrepenenja in navdušenja, pravkar pripravljali na svojo veliko misijo v domovini, ko so vežbali svojo pamet in zbirali svoje moči, da dajo narodu, kar je njegovemu duhu prav tako potrebno, kot je telesu kruh. Kajti narod brez umetnosti je kakor studenec brez vode, je kakor drevo brez soka in brez sadu, kakor roža brez cvetja in brez semena. Jalovo je njegovo življenje, življenje brez življenja, v napoto vsemu živemu. In kadar pride njegova ura, se zruši v večnost in ničesar ne ostane po njem.

Rihard Jakopič: Opomin slovenskemu narodu, 1932

Na vprašanje Sandija Čolnika, ali se priznava za njegovega učenca, pa je odgovoril: "V duhu, ne v načinu, to prav gotovo ne. Človek gre svojo pot, nehote. Jaz sem si želel iti po njegovi poti, ampak ne nazadnje je njegova genialnost tako velika, da si se moral nekako najti pot, da te ni popolnoma prevzel."

Tega statusa patriarha si Jakopič seveda ni prislužil zgolj s svojim slikarstvom, precej bolj s svojim vsestranskim angažmajem za razvoj slovenske likovne umetnosti, njene infrastrukture in izboljševanje položaja umetnika, vse te projekte oziroma podjetja pa je podprl tudi s članki v časopisju. Skoraj presune nas skorajda domači ton njegovega apela v članku Opomin slovenskemu narodu s podnaslovom Govorjeno na ožjem sestanku zastopnikov slovenskega razumništva, v katerem je Jakopič svojim rojakom očital brezbrižen odnos do kulture, in to plastično utemeljil tudi z navajanjem veliko denarja, ki ga ljudje izdajajo za prismuknjene zabave in ogromne količine alkohola. Citiral je svoj govor: "Mi, slovenski umetniki se borimo že skoraj pol stoletja za slovensko umetnost. Ali bi ne bil že čas, da vstopi tudi narod v ta boj? Ali morda mi nismo mi, ali smo le lastne spake? Ne! Mi nečemo biti spake. Saj imamo v sebi vse duševne lastnosti v nič manjši meri, kot jih imajo drugi veliki narodi. Mi nismo beraški narod. Kaj le. — Saj imamo tudi gmotnih sredstev več kot dovolj. Kajti narod, ki izda letno samo za alkohol pol milijarde dinarjev in še mnogo, mnogo več za druge nepotrebne potrebščine — tak narod ni beraški narod. Njemu je lahkota spraviti skup malenkost nekoliko milijonov — za umetnost."

Tudi skozi umetnost je znal prispevati h krepitvi svojega mita. Ob 60-letnici se je tako domnevno upodobil, ko je v ogledalu zagledal svojo podobo umetnika v ustvarjalnem zanosu. Foto: Narodna galerija

Seveda je mislil tudi na pravi 'ton' članka, v katerem je lahko izpostavil tudi svoje herojstvo: "In naša umetnost? Rodila se je kar tako sama iz sebe. Nikogar ni bilo pri njenem porodu, kot le sami umetniki. In rasla je kakor divja roža na pusti ruševini. V beraštvu in ponižanju je rasla in životarila desetletja. Časi so se spremenili. Nov red se oblikuje. Misli se prebujajo, se gnetejo
in se križajo. Življenje beži, kakor bi ga podil vrag. Mi pa smo ostali, kakor smo bili, zaradi zakona vztrajnosti."

Seveda je mislil tudi na pravi 'ton' članka, v katerem je lahko poudaril tudi svoje herojstvo: "In naša umetnost? Rodila se je kar tako sama iz sebe. Nikogar ni bilo pri njenem porodu, kot le sami umetniki. In rasla je kakor divja. roža na pusti ruševini. V beraštvu in ponižanju je rasla in životarila desetletja. Časi so se spremenili. Nov red se oblikuje. Misli se prebujajo, se gnetejo in se križajo. Življenje beži, kakor bi ga podil vrag. Mi pa smo ostali, kakor smo bili, zaradi zakona vztrajnosti.

Rihard jakopič: Opomin slovenskemu narodu, 1932

Čas nacionalnega preštevanja
Jakopiču so sicer nekateri očitali tudi stremuštvo, skoraj bolestno željo po moči in tudi to, da naj bi blatil kolege, z nečastnimi metodami (znana je groba kritika Ivane Kobilce in njene slike Slovenija se klanja Ljubljani, ki jo je napisal leta 1903, vendar pa je prav Brejc opozoril na to, da je bil tedaj Jakopič vendar še malo znan umetnik, ki so ga nedavno hudo napadali) poskušal vplivati na interpretacijo impresionizma kot prve prave slovenske umetnosti. Smrekar nas v tem pogledu opozori na tako imenovano jubilejno razstavo, ki naj bi ob 80-letnici Franca Jožefa predstavila slovensko likovno umetnost: "Tam Jakopič pripravi eno posebno interpretacijo tradicije, ki služi utemeljevanju njegovega prvenstva v likovni umetnosti." Vendar je to treba opazovati tudi na ozadju tedanjih razmer v Ljubljani: "To je tudi čas, ko župan Ivan Hribar za ulične napise predvidi velikost nemških glede na slovenske napise v razmerju četrtina proti trem četrtinam, kar naj bi nekako ustrezalo razmerju med nemških in slovenskim prebivalstvom. In tedaj je bilo zelo lahko reči: Karinger je Nemec in ne spada k nam. Jakopič pa je nekako potlačil tudi brata Šubica in Kobilco, to epizodo realizma oziroma salonskega naturalizma, kot bi jo bolj natančno opisali, in sicer preprosto zato, ker je ta produkcija nastajala zunaj. Tega doma ni bilo in potem Jakopič nekako doma najde Petkovška in ga utemelji kot pomembnega slovenskega slikarja. Danes je njegov opus v velikem delu uničen, poznamo pa nekaj slik, ki so včasih precej problematične."

Jakopičev krog je kot referenco za mednarodno relevantnost njegove umetnosti vedno znova navajal razstavo pri dunajskem galeristu Hugu Otrhmarju Miethkeju. Na žalost je šlo za enkratni uspeh v tujini. Foto: Digitalna knjižnica Slovenije

"Ko Jakopič začne delovati, deluje v prostoru, kjer se je ravno zgodilo nacionalno preštevanje, katera stran, nemška ali slovenska je močnejša. Izkaže se, da je številčnejša slovenska, in potem šele Jakopič svojo umetnost opredeli kot slovensko in jo skuša vzpostaviti kot nekakšen resen fenomen," pravi Beti Žerovc. Tudi Smrekar pravi, da Jakopičev občutek pripadnosti narodu in želja po ustvarjanju narodne umetnosti nista bila del njegovega programa od samega začetka.

Ko Jakopič začne delovati, deluje v prostoru, kjer se je ravno zgodilo nacionalno preštevanje, katera stran, nemška ali slovenska je močnejša. Izkaže se, da je številčnejša slovenska, in potem šele Jakopič svojo umetnost opredeli kot slovensko in jo skuša vzpostaviti kot nekakšen resen fenomen.

Dr. Beti Žerovc

"Če beremo Jakopičevo korespondenco, je mogoče trditi, da Jakopič nacionalne opredelitve do leta 1904 ni resno jemal in da so tudi še na razstavi pri dunajskem galeristu Miethkeju leta 1904 slovenski slikarji želeli potlačiti vsak atribut slovenskosti, pa je Miethke vztrajal, da so v podnaslov dali slowenische künstler." Iz razstave pri Miethkeju so slovenski umetniki naredili pravi mit in je niso pozabljali omenjati kot uspeh v tujini in tako kot veliko referenco. A tu je treba tudi rahlo osvetliti ozadje in podati kratek historiat razstavljanja slovenskih umetnikov v domovini.

Slovenski umetniki se predstavijo doma
Eden prelomnih dogodkov je bila prva slovenska umetniška razstava leta 1900, na kateri je bilo razstavljenih 192 del, po njej pa je mlada generacija Riharda Jakopiča začela prevzemati v svoje roke Slovensko umetniško društvo. Ta vzpon kroga, ki je postal znan kot slovenski impresionisti, je odrazila tudi druga slovenska umetniška razstava dve leti pozneje. Če je na prvi 50 od skupno 192 del nosilo podpis Jakopiča in njegovih kolegov, je bilo na drugi razstavi takšnih del 104 od skupno 164, Jakopič sam jih je razstavil 41.

Jakopičev paviljon je bil pravzaprav zasebna Jakopičeva ustanova, ki pa jo je želel predstaviti kot javno dobro. Vsako leto je na letni razstavi razstavil pregled oziroma izbor slovenske umetnosti, vedno tudi z udeležbo svojih del, in sam je odločal o programu. Foto: Digitalna knjižnica Slovenije

"Upoštevanje Jakopičevih predlogov, obilica nalog, dodelitev kar dveh od vsega skupaj samo treh posojil, ki jih je podelilo društvo prav njemu itn., že tudi kažejo moč, ki si jo je pridobil v društvu po prvi razstavi," lahko beremo v knjigi Rihard Jakopič – umetnik in strateg. Kritika je sicer tedaj Jakopiča zmogla tudi ostro oblatiti. Miljutin Zarnik je že ob prvi razstavi predvsem ob Rihardu Jakopiču opozoril na nedodelanost del, češ da gre za barvne skice: "Tudi če človek dela z 'barvastimi lisami', ne sme razstavljati tako – samo po sebi izborno – skico kot sklenjen umotvor, kakor je tisti Jakopičev kmet, ki sedi menda na snopju, tam koj pri vhodu." Josip Dostal pa je pisal: "Ta slikar nam je popolnoma nerazumljiv … Tehnika je njegova silno zmučena … Škoda nekaterih dragih barv."

Rihard Jakopič je v Münchnu od 1897 pa do 1900, potem se pa vrne. Vesel se je pa usedel na kolo in se odpeljal na Škotsko pa na Baltik in tako naprej. Jakopič potem sicer še izkoristi postavljanje razstave v Londonu leta 1906, da se oglasi Parizu. Kobilca se seli iz centra v center in ima ambicije, da bi se zunaj uveljavila. Pri Jakopiču te ambicije ni videti.

Dr. Andrej Smrekar

Tudi o tem, kako hitro se impresionisti uveljavijo, ali naj izpostavljamo njihovo zavrnitev in hude kritike predvsem na drugi razstavi ali pa njihovo vseeno razmeroma hitro uveljavitev, so mnenja različna. Smrekar tako pove: "Dejstvo je, da je ključen dogodek v tej zgodovini zavrnitev impresionistov pri ljubljanskem občinstvu. Tedaj jih skorajda dobesedno poženejo ven iz mesta na deželo, kjer je bilo življenje cenejše, čeprav je po drugi strani treba vedeti, da je bila Škofja Loka tedaj opremljena s kar nekaj moderne infrastrukture: javna razsvetljava, nekaj elektrike in sodobna oskrba z vodo, pa dve kavarni z dunajskimi časopisi in kupom umetniških revij." In tam nastane nekaj programskih slik, denimo Groharjev Sejalec, ki definirajo slovenski impresionizem kot nacionalno umetnost.

Drugače pa evolucijo slovenskih impresionistov interpretira Beti Žerovc: "Kar se tiče Jakopiča in njegove generacije, je neka običajna podoba, da so to bili umetniki, ki niso bili sprejeti. Stvar je povsem drugačna: bili so sprejeti, in to zelo hitro. Po nekaj letih resnega delovanja so to že najbolj uveljavljeni likovni umetniki, ker se pripnejo na fenomen slovenskega, in to je v tistem trenutku izredno pomembno." K utrjevanju tega slovesa pa jim zelo pomaga seveda tudi epizoda na Dunaju: "Ta razstava je pomembna zaradi slovenske negotovosti, ki vedno zahteva neko potrditev iz tujine, da je nekaj dobro. Dejansko razstava pri Miethkeju da to potrditev. Zgodi se razstava slovenske umetnosti, dunajski kritiki rečejo, da je dobra, in zgodi se celo nekaj prodaje in dejansko je razstava v vseh pogledihuspešna."

Poseben moment znotraj Jakopičevega opusa predstavljajo motivi iz domačega življenja. Že sredi prvega desetletja 20. stoletja ustvari niz domačih prizorov, na katere kot njej ljube opozori tudi Beti Žerovc, to motiviko pa najdemo tudi v poznejših delih. Foto: Narodna galerija

Zanimiv zgodovinski dokument je korespondenca, ki se je med slikarji razvila pred razstavo, znotraj nje Groharjev zapis: "Mietke preskrbi kritike, Serwaes-a in druge!" Torej tudi tam je bila objektivnost kritike, lahko bi rekli, vsaj zanimiva kategorija, a verjetno bi jo lahko opisali tudi bolj slikovito.

V 90. letih postane umetnost najbolj špekulativna roba. Takrat smo tako kupcem, zlasti pa še trgovcem, poskušali povedati, da so cene dvakrat previsoke in prenapihnjene in da morajo razmišljati o tem, kako bodo te slike lahko prodali čez deset let, in to se je po krizi tudi potrdilo. Pri Rihardu Jakopiču se je lahko govorilo o sto tisočih evrih, vprašanje, za kakšno sliko gre, lahko tudi več. Danes bi lastniki želeli tudi pol milijona za pomembno sliko, vprašanje pa je, kdo je resnično pripravljen toliko plačati. Taka tržna situacija je lahko dokaj izjemna in se v določenem trenutku zgodi, to je vendar dogovor med prodajalcem in kupcem. Vprašanje pa je, kolikokrat je to mogoče ponoviti.

Dr. Andrej Smrekar o vrednosti Jakopiča

Jalove želje po uspehu na tujem
Drugače od upov se je razstava sprevrgla v enkratni dogodek in slikarji, ki so tedaj razstavljali pod krovnim imenom klub Sava, tujine niso več zavzeli. Posamično jim je naslednje leto še uspelo razstaviti dela v Secesiji in in 1906 na Imperial Royal Austrian Exhibition v Londonu. Ampak kar se tiče Jakopiča, je na mestu tudi vprašanje, koliko je bilo v njem tistega pustolovskega duha, ki ga je verjetno morala imeti Ivana Kobilca, ko je za žensko precej drzno potovala po Evropi, želela spoznati najsodobnejšo umetnost v njenih generativnih središčih in posedovala iskreno željo po uspehu v največjem centru umetnosti, Parizu.

"Rihard Jakopič je v Münchnu od 1897 pa do 1900, potem se pa vrne. Vesel se je pa usedel na kolo in se odpeljal na Škotsko pa na Baltik in tako naprej. Jakopič potem sicer še izkoristi postavljanje razstave v Londonu leta 1906, da se oglasi Parizu. Kobilca se seli iz centra v center in ima ambicije, da bi se zunaj uveljavila, pri Jakopiču te ambicije ni videti," pravi Andrej Smrekar.

Boj za slovensko umetnost
Pravzaprav Jakopič ustvari 'zgodbo', kot bi rekli danes, iz domnevne želje, da ustvarja doma in da ustvarja nacionalno umetnost za svoj narod. Pri tem pa za utemeljevanje svojih podvigov in ob tem seveda za ob prošnjah za finančna sredstva, uporablja sklic na dunajsko ekspedicijo. A priznati mu je treba marsikaj. V širši zgodovinski perspektivi se zdi zanimivo tudi branje njegovega zapisa o obisku dunajskih državnih organov, tedaj na ozadju priprošenj za sredstva za postavitev paviljona oziroma sodobnega razstavišča za aktualne umetnike, kakršnega je, denimo, Zagreb že imel, medtem ko Ljubljana svojim ustvarjalcev primernega prostora ni mogla ponuditi.

Kot neka personifikacija slovenske umetnosti prav Rihard Jakopič, ki nam je šel tako zelo na roko, da se je prezentiral kot pristni umetnik, tako da ustreza vsem tem stereotipom, ostaja neprekosljiv.

Dr. Beti Žerovc

"Kmalu po tem (otvoritvi paviljona) sem se odpeljal na Dunaj, da pridobim centralno vlado za podporo svojemu podjetju. Od načelnika naučnega ministrstva dr. Steffleurja pa sem izvedel, da dobivajo vse dežele subvencijo za umetnost. Po proračunu naučnega ministrstva bi odpadlo na kranjsko deželo okoli 40.000 zlatih kron. 'Poskrbite!' mi je naročal dr. Seuffler, 'da se bo začela kranjska dežela brigati za umetnost. Kakor hitro se bo začela brigati ona kot avtonomna vlada, se bo začela tudi centralna vlada!'"

Ni pa pozabil Jakopič potem dopisati, da njegov osebni angažma v prestolnici ni bil jalov: "Meni samemu je naučno ministrstvo prispevalo k stroškom za paviljon pri prvi razstavi 1909 2000 kron, neobvezno zame, od 1910 do 1912 prvikrat 2000 kron, in 1911 in 1912 po 3000 kron z obvezo, da bo ostal paviljon trajno svojemu namenu." Koliko je bilo to pisanje tendenciozno, koliko je ustrezalo resničnemu stanju stvari, je težko presojati, a očitno je skopo odmerjanje sredstev ali malomarno prizadevanje za njihovo alokacijo, tudi kadar so na voljo, stalnica v slovenski zgodovini.

Jakopič je že v dvajsetih izgubljal ustvarjalno moč, vendar je bilo povpraševanje po njegovih delih še vedno veliko, zato je še naprej slikal in tedaj je nastalo tudi marsikatero delo, za katero bi morda lahko rekli, da bi bilo bolje, če ne bi bilo predstavljeno javnosti. Foto: Digitalna knjižnica Slovenije

Paviljon je gotovo eden od večjih uspehov Jakopičevega življenja, čeprav je bil dokaj 'čudna ustanova', ki jo je Jakopič predstavljal kot javno dobro, v resnici pa je bila zasebna institucija, ki jo je Jakopiču uspelo postaviti predvsem s sredstvi oziroma doto svoje žene Ane Czerny. Po zgledu paviljonov v tujini si je Jakopič prizadeval na letnih razstavah prikazovati slovensko likovno umetnost, vendar pa so bili pogosti tudi očitki na račun njegovih razstav. Posebno oster je bil sicer Jakopiču v besedah večkrat nenaklonjen Hinko Smrekar: "Stara prijateljstva, obziri na okus občinstva, na rentabiliteto paviljona, so zagrešili, da kaže sicer čedna fiziognomija te razstave nakremžene poteze."

Jakopič in impresionisti so dejansko tisti, ki so dejavno začeli organizirati umetniško življenje v Ljubljani kot nacionalni prestolnici. To drži, in to je mogoče zmeraj zagovarjati.

Dr. Andrej Smrekar

Miroslav Krleža in France Kralj sta bila na koncu Jakopičevega življenja neusmiljena. Prvi je zapisal: Brezupna žalost na koncu poti, on samo cvetlice mala; drugi pa: na koncu zgolj še obrtnik s pomočnikom. K temu je prispevalo tudi nezmanjšano povpraševanje po delih umetnika, ki je bil proti koncu življenja živi mit, a z vedno manjšo sposobnostjo ustvarjanja. Kljub temu je mogoče in treba Jakopiča ovrednotiti kot osrednjo osebnost naše likovne umetnosti v formativnem obdobju njene institucionalizacije. In morda je najbolje, da to besedilo sklenem z ocenama mojih sogovornikov: "Jakopič in impresionisti so dejansko tisti, ki so dejavno začeli organizirati umetniško življenje v Ljubljani kot nacionalni prestolnici. To drži in to je mogoče zmeraj zagovarjati." (Smrekar) In še: "Kot neka personifikacija slovenske umetnosti prav Rihard Jakopič, ki nam je šel tako zelo na roko, da se je prezentiral kot pristni umetnik, tako da ustreza vsem tem stereotipom, ostaja neprekosljiv. In nam, ki smo nekako nacionalistično nastrojeni znotraj tega majčkenega prostora, nam je to zelo pomembno. Mislim, da on drži to pozicijo, ki mu je ne bo mogel nihče vzeti."