12. junija 1991, dva tedna pred razglasitvijo slovenske državnosti, je proti najvišjemu vrhu Slovenije poletel policijski helikopter s skupino gorskih reševalcev. Na Triglavu, kjer je bilo tedaj še neobičajno veliko snega, so najprej izkopali vrh Aljaževega stolpa in nato izobesili slovensko trobojnico. Ta je bila še brez današnjega grba, pa tudi brez nekdanje zvezde, saj še ni bila sprejeta končna odločitev o tem, kakšni bodo simboli nove države. Avtor zamisli in fotografij po vzoru postavljanja ameriške zastave na otoku Iwo Jima med drugo svetovno vojno je bil prav Joco Žnidaršič. Foto: Joco Žnidaršič
12. junija 1991, dva tedna pred razglasitvijo slovenske državnosti, je proti najvišjemu vrhu Slovenije poletel policijski helikopter s skupino gorskih reševalcev. Na Triglavu, kjer je bilo tedaj še neobičajno veliko snega, so najprej izkopali vrh Aljaževega stolpa in nato izobesili slovensko trobojnico. Ta je bila še brez današnjega grba, pa tudi brez nekdanje zvezde, saj še ni bila sprejeta končna odločitev o tem, kakšni bodo simboli nove države. Avtor zamisli in fotografij po vzoru postavljanja ameriške zastave na otoku Iwo Jima med drugo svetovno vojno je bil prav Joco Žnidaršič. Foto: Joco Žnidaršič
30: Razstava fotografij Srdjana Živulovića 30 let po osamosvojitvi Slovenije

Žnidaršič je v svoj objektiv ujel skoraj vse najpomembnejše dogodke tega za Slovenijo prelomnega časa: od afere JBTZ in velikih zborovanj na Kongresnem trgu in Trgu republike, Gorbačova v Sloveniji in zadnje konference neuvrščenih pred razpadom SFRJ, prvih demokratičnih, večstrankarskih in predsedniških volitev, plebiscita, rojstva samostojne države, vojne za obrambo samostojnosti in pogajanj na Brionih, do uspehov slovenskih športnikov in kulturnikov ter utripa vsakdana tedanjega časa.

"Pri nekaterih dogodkih, ko na terenu ni bilo drugih fotografov, je imel Žnidaršič ekskluzivo: te fotografije imajo poseben dokumentarni in arhivski pomen. Ob znamenitih zgodovinskih prizorih bo predstavljena tudi vrsta fotografij, v katerih se razkriva prava, humanistična narava fotografa z izjemno vizualno zgovornostjo in občutljivostjo," so ob razstavi zapisali v Cankarjevem domu. (V spodnjem prispevku prisluhnite tudi fotografovi anekdoti o tem, kako je s fotoaparatom krožil po praznih ulicah, medtem ko je večina Ljubljančanov na morebitni napad čakala v zakloniščih.)

Razstava Joca Žnidaršiča Leta preloma v Cankarjevem domu

Poleg fotografij bosta v dvorani Duše Počkaj kot del razstave na ogled srednjemetražni dokumentarni film režiserke Maje Weiss z naslovom Foto/Photo portret Joco Žnidaršič, Neznosna lahkost fotografiranja, ki je nastal leta 2005 v produkciji RTV Slovenija, ter video intervju z avtorjem, ki je nastal letos v produkciji Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Prvi Žnidaršiča predstavlja v zgodovinskem času in prostoru, ki ga zamejujejo njegove fotografije, od potovanj z maršalom Titom do odkrivanja lipicancev, slovenskih vinogradov, planin ali morja, od vin in Planice do vojne za Slovenijo.

Na slavnostnem odprtju je Uršula Cetinski, generalna direktorica CD, v svojem nagovoru poudarila, da nas bodo Žnidaršičeve fotografije spomnile na konec 80-ih in začetek 90-ih let prejšnjega stoletja, ko smo bili v Sloveniji priča prelomnim zgodovinskim dejanjem ter dodala: "Verjamemo, da bo razstava Leta preloma vse, ki smo te trenutke preživljali ali pri njih tudi aktivno sodelovali, močno dotaknila s svojo izrazno močjo, za mlajše generacije pa bo dragocen dokument o času, ki ga je potrebno poznati."

Foto: Aleš Rosa
Foto: Aleš Rosa
Častni pokrovitelj odprtja predsednik RS Borut Pahor je ob odprtju razstave izrazil željo, da bi jo videlo čim več ljudi, predvsem mladih, Jocu Žnidaršiču pa se je v imenu države in ljudi zahvalil »za spomine, ki bodo za vselej del naše večnosti.«Foto: Aleš Rosa
Častni pokrovitelj odprtja predsednik RS Borut Pahor je ob odprtju razstave izrazil željo, da bi jo videlo čim več ljudi, predvsem mladih, Jocu Žnidaršiču pa se je v imenu države in ljudi zahvalil »za spomine, ki bodo za vselej del naše večnosti.«Foto: Aleš Rosa

Direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki je soproducent razstave, dr. Jože Dežman, je spomnil, da nam razstava priča o avtorjevi pozornosti do nove države, ki je nastajala ter da je Joco Žnidaršič "čudežno in milostno lovil trenutke, ki podobe in njega zapisujejo v zgodovino. In se ni dal ustaviti."

Vodja razstavnega programa v Cankarjevem domu Nina Pirnat Spahić je v svojem govoru dodala, da so bogate Žnidaršičeve izkušnje zaznamovale tudi njegovo dolgoletno uredniško delo ter prispevale k dvigu vizualne občutljivosti, preseganju preprostih fotožurnalističnih zapisov in uvajanju visokih kriterijev v novinarskih krogih ter svoj govor sklenila z besedami dolgoletnega sodelavca in prijatelja Joca Žnidaršiča, Željka Kozinca: »Vtis sem imel, da Žnidaršič zmeraj dobro ve, kaj dela: ne samo da dokumentira, ampak da dela osebne izvirno občutene duplikate hitečega sveta, ki se mora nekje ustaviti, v nedoumljivih globinah otroških oči, na mejah naporov nosačev in alpinistov, v evforiji zmag in v negotovosti bojev … Nikoli ni zdvomil v to svoje delo. Zdelo se mu je zelo pomembno. Nosil je njegov čar v sebi. Uresničil je svoje otroške sanje.«

Legenda slovenskega fotoreporterstva
Joco Žnidaršič pripada najstarejši generaciji slovenskih fotografov, je tudi legenda slovenskega fotoreporterstva. Kot dolgoletni urednik fotografije osrednjega slovenskega časopisa je odigral veliko vlogo pri razvijanju vizualne senzibilnosti v novinarskih vrstah, uvajal visoke kriterije fotografskih prispevkov ter spodbujal mlajše generacije fotografov, ki so se vrstili v uredništvu Dela.

V objektiv je ujel tudi velike demonstracije na Kongresnem trgu. Foto: Joco Žnidaršič
V objektiv je ujel tudi velike demonstracije na Kongresnem trgu. Foto: Joco Žnidaršič
O nevarnih plateh svojega poklica je Žnidaršič pred leti v nekem intervjuju razmišljal takole:
O nevarnih plateh svojega poklica je Žnidaršič pred leti v nekem intervjuju razmišljal takole: "Kot urednik sem imel nek čut odgovornosti in ko greš fotografirat, se zavedaš, da te lahko doleti prav vse. To pač spada v naš poklic." Foto: Joco Žnidaršič

Z reportažno in umetniško fotografijo se je začel ukvarjati že med študijem na medicinski fakulteti in se jima pozneje povsem posvetil. Kot fotoreporter je delal pri Študentski tribuni, TT-ju in Tovarišu, od leta 1974 do upokojitve pa je bil urednik fotografije pri Delu.

Poleg novinarskega oziroma fotoreporterskega dela za časnike in revije je ustvaril vrsto fotomonografij, ki so mu prinesle sloves enega najvidnejših slovenskih umetniških in reporterskih fotografov, med njimi o Ljubljani, Bohinju, golfu in lipicancih. Zasnoval in uredil pa je še 20 drugih fotomonografij, v katere je prav tako prispeval svoje fotografije.

Žnidaršič je mednarodni mojster umetniške fotografije – EFIAP. Prejel je več kot 50 domačih in tujih nagrad in priznanj, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado in Puharjevo plaketo za življenjsko delo ter kot prvi na Slovenskem nagrado World Press Photo.

Leta 2009 je bil odlikovan z zlatim redom za zasluge za življenjsko delo na fotografskem področju in za velik prispevek k prepoznavnosti Slovenije ter leta 2017 z redom za zasluge kot soavtor akcije Slovenija moja dežela.

Večerni Triglav, bakle in zastava

Razstava je nastala v koprodukciji z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in v sodelovanju z Galerijo Fotografija, častni pokrovitelj je predsednik republike Borut Pahor. Ogledate si jo lahko še do 1. novembra.