Spor se vleče že več kot dvajset let: na eni strani je ena od najuglednejših španskih institucij, Muzej Thyssen-Bornemisza, na drugi dediči Lilly Cassirer, med njima pa prizor pariške ulice, ki ga je Camille Pissarro naslikal leta 1897.

V torek bo ameriško vrhovno sodišče začelo odločati o sliki Rue Saint-Honoré, Après-midi. Effet de Pluie (Ulica Saint-Honoré, popoldne. Učinek dežja), ki je več desetletij krasila domove družine Cassirer, najprej v Berlinu, nato v Münchnu.

Za sliko, vredno 30 milijonov, nacisti plačali 360 dolarjev (na blokiran račun)
Lilly Cassirer je platno od svoje družine namreč podedovala leta 1926. Prizoru pariške ulice po dežju se je bila prisiljena odpovedati leta 1939 v zameno za vizum, s katerim je lahko zapustila Nemčijo. Pobegniti je skušala že vse od t. i. kristalne noči 9. novembra 1938, ko so Nemci izvajali racije nad Judi in številnim zasegli premoženje. Cenilec, ki ga je imenoval nacistični režim, je vrednost slike ocenil na piškavih 360 dolarjev – pa še ta znesek so nato nakazali na zamrznjen račun, do katerega družina ni smela več dostopati.

Po vojni je Lilly Cassirer sliko več let iskala, so potrdili njeni dediči. Ko se je sprijaznila s tem, da je bilo olje na platnu bodisi uničeno ali pa izgubljeno, je od nemške vlade sprejela reparacije v znesku 13 tisoč dolarjev, ni pa se odrekla pravici, da zahteva vrnitev slike.

Zgodba se preseli v Španijo
In res: umetnina, ki je bila med vojno v lasti gestapa, se je leta 1951 nenadoma pojavila v ZDA, kjer je ostala do leta 1976, ko jo je baron Hans Heinrich Thyssen-Bornemisza odkupil za 300 tisoč dolarjev. Baronova zbirka je bila temelj Muzeja Thyssen-Bornemisza, ki je danes eden izmed najbolj priljubljenih in obiskanih v Madridu.

In prav v Madridu je sliko opazil Lillyjin vnuk, Claude. Ko je Španija leta 2005 zavrnila njegov zahtevek za vračilo, je tožbo vložil v svoji rodni Kaliforniji – in tako se je začelo pravdanje, ki se vleče že skoraj 20 let. Ko je Claude leta 2010 umrl, je štafeto prevzel njegov sin David. "Zdaj že tri generacije družine Cassirer poskušajo dobiti nazaj, kar jim pripada," je komentiral družinski odvetnik Stephen Zack. Pri tem je treba povedati, da nobena stran ne zanika turbulentne preteklosti slike, ki je ocenjena na približno 30 milijonov dolarjev. "V nasprotju s številnimi podobnimi primeri tukaj nihče ne izpodbija, da je bila slika last družine Cassirer in da so jo nacisti odvzeli brez kompenzacije."

Kaj pa moralna dolžnost Španije?
Jabolko spora je drugje: vrhovno sodišče bo moralo odločati, ali bo treba pri določanju lastnika umetnine upoštevati kalifornijsko ali špansko zakonodajo. Leta 2015 je sodišče v Kaliforniji presodilo, da o lastništvu slike, ki jo je od barona Thyssena-Bornemisze odkupila neprofitna organizacija z državno podporo, odloča španski zakon.

Španski zakon pa narekuje, da lastništvo določa šestletna neprekinjena last določene umetnine. Sodbo je leta 2020 potrdilo tudi prizivno sodišče, čeprav je pograjalo Španijo zaradi "neupoštevanja moralne dolžnosti" vračanja v nacizmu ukradenih umetnin. "Morda je neugodno, da se lahko država in vlada v svojih deklaracijah izrekata za moralni, obenem pa ju to ne zavezuje k ničemur. Ampak tak je zakon."

Cassirersovi se trudijo, da bi se v tem primeru upošteval kalifornijski zakon, ki narekuje, da oseba nikoli ne more postati legitimen lastnik ukradenega predmeta.

"Nismo vedeli"
Muzej Thyssen-Bornemisza je v povezavi z novim sojenjem podal eno samo izjavo za javnost. "Po zaključku primera ... Fundacija pričakuje, da bo lastništvo slike, ki so ga sodišča nižjih stopenj že prepoznala, še enkrat potrjeno." Obenem se sklicujejo na to, da niti baron niti fundacija v času nakupa nista vedela, da gre za ukradeno delo. "Dokumentacija je kazala, da je Lilly Cassirer za svojo izgubo dobila kompenzacijo po takrat pošteni tržni ceni."

Trmasto vztrajanje države
Primer je samo eden v vrsti sodnih bojev družin in posameznikov, ki bi radi dobili nazaj katero od 600 tisoč umetnin, kolikor jih je naropala Hitlerjeva Nemčija. Španska judovska skupnost je javno stopila na stran družine Cassirer, češ da dolgoletna bitka samo še poglablja rane holokavsta. "Dodatna škoda in žalitev se povzročata, ko državna institucija javno zagovarja svoje lastništvo nad umetnino, ki je bila zaplenjena v času holokavsta," je zapisala Zveza judovskih skupnosti Španije. Njihov odvetnik Bernardo Cremades Román je še izpostavil, v kakšnem nasprotju je to trmasto vztrajanje z visokoprofilirano kampanjo države, da bi olajšali postopek pridobivanja državljanstva za potomce Judov, izgnanih iz Španije v poznem 15. stoletju. "Španija hoče javnosti kazati lep obraz."

Ko je slikar narave prisiljen ostati v svoji sobi
Na spletni strani španskega muzeja lahko preberemo, da je Ulica Saint-Honore slika iz serije, ki jo je Pissarro ustvarjal pozimi leta 1897/98, ko je bil zaradi šibkega zdravja večinoma zaprt v svoji hotelski sobi. Čeprav je skoraj vse življenje slikal naravo, in to najraje na prostem, se je bil umetnik proti koncu življenja zaradi zdravstvenih razlogov prisiljen preseliti v mesto; tako se v zadnjem desetletju na njegova platna prikradejo prizori vrveža v Rouenu in Parizu. Stilistično se je od kratkega spogledovanja s pointilizmom vrnil nazaj k impresionizmu.