Zbirati je začel v 60. letih 20. stoletja, do danes pa ustvaril eno največjih in najbolj imenitnih zasebnih zbirk v Evropi. S takšnim obsegom del je tudi ena redkih zbirk, ki ponuja dovolj jasen vpogled v slogovni razvoj likovne umetnosti, kar je tudi ena od rdečih niti dunajske razstave. Razstava z naslovom AMAZING, ki so jo odprli 5. aprila in bo na ogled še do 10. septembra, predstavlja dela, ki so nastala v širokem časovnem razponu od poznega 19. stoletja do danes. Gre za nekatere vrhunce umetniške zbirke. Dela so razporejena v dve nadstropji – prvo je namenjeno predstavitvi slogovnih trendov od impresionizma, ekspresionizma in nadrealizma do različnih abstraktnih smeri, drugo je namenjeno umetnosti po letu 1945.

Kustos razstave Hans-Peter Wipplinger, ki je tudi direktor Leopoldovega muzeja, je imel pri izbiri del za razstavo povsem proste roke. "Ni bilo lahko iz tako obsežne in raznolike zbirke izbrati umetniških del. Zame je bilo predvsem pomembno, da obiskovalcem ponudim rdečo nit, ki jih bo vodila in ki dejansko obstaja le v kronološkem smislu," je za program Ars o izboru dejal kustos razstave.

V prvem sklopu so s svojimi deli zastopani umetniki, kot so Max Liebermann, Max Pechstein, Ernst Ludwig Kirchner, Edvard Munch, Gabriele Münter, Paula Modersohn-Becker, Ferdinand Hodler, Camille Pissarro, Alfred Sisley, René Magritte in Oskar Schlemmer, celotni sobi pa sta namenjeni še Maxu Beckmannu in Pablu Picassu, ki sta zastopana vsak s po desetimi deli. V drugem nadstropju najdemo dela umetnikov, kot so Fernando Botero, Gerhard Richter in Per Kirkeby. Povsem svoje sobe pa so dobili Christo in Jeanne Claude, Georg Baselitz in Anselm Kiefer.

"Na mednarodni ravni ne obstaja veliko obsežnih zasebnih zbirk, ki bi vsebovale vse te izme in iz katerih bi lahko nekdo ustvaril neko povezano zgodovino umetnosti. Pomembno mi je bilo tudi to, da pokažem na tisto, kar je v umetnosti zanimalo Würtha, na tisto, kar so bile njegove preference. Na primer Richterja ali Kieferja, hkrati pa temu nisem želel dati velikega poudarka," pove Wipplinger.

Dve sobi sta namenjeni tudi predstavitvi povojne avstrijske umetnosti, na primer delom Arnulfa Reinerja, Hermanna Nitscha ali Marije Lassnig. "Mislim, da je tako postala razstava večplastna in da lahko obiskovalci prepoznavajo edinstvenost te zbirke, Würthov subjektivni pristop k zbiranju umetnin, opazijo njegovo radovednost in široko zanimanje za umetnost. In mislim, da bodo tudi zato obiskovalci na razstavi lahko odkrili nekaj novega."

Vabljeni k poslušanju prispevka Gregorja Podlogarja.