Prerafaelitska bratovščina (pozneje znani kot prerafaeliti) je bila skupina angleških slikarjev, pesnikov in kritikov, ki so jo leta 1848 ustanovili William Holman Hunt, John Everett Millais in Dante Gabriel Rossetti. Bratovščina si je prizadevala za vrnitev k bogatim podrobnostim, intenzivnim barvam in zapletenim kompozicijam italijanske umetnosti quattrocenta. Foto: Galerija Tate
Prerafaelitska bratovščina (pozneje znani kot prerafaeliti) je bila skupina angleških slikarjev, pesnikov in kritikov, ki so jo leta 1848 ustanovili William Holman Hunt, John Everett Millais in Dante Gabriel Rossetti. Bratovščina si je prizadevala za vrnitev k bogatim podrobnostim, intenzivnim barvam in zapletenim kompozicijam italijanske umetnosti quattrocenta. Foto: Galerija Tate
Dante Gabriel Rossetti: Beata Beatrix, ok. 1864–70. Foto: Tate Modern
Dante Gabriel Rossetti: Beata Beatrix, ok. 1864–70. Foto: Tate Modern

Elizabeth Siddal, ki je umrla pri rosnih 32 letih, se je v zgodovino umetnosti zapisala kot stereotip "tragične ženske", saj je trpela za depresijo in odvisnostjo od opijeve tinkture – tako jo je leta 1976 upodobil Ken Russell v filmu Dante's Inferno (naslov je film dobil po njenem možu, Danteju Gabrielu Rossettiju.)

6. aprila v galeriji Tate Britain v Londonu vrata odpira razstava The Rossettis (Rossettijeva), ki bo Elizabeth Siddal končno predstavila kot polnokrvno osebnost. Dejstvo je, da je bila celo življenje šibkega zdravja in da je po izgubi hčerke, ki je leta 1861 umrla ob porodu, zdrsnila v depresijo, a bila je tudi izjemna slikarka, ki je imela velik vpliv na Rossettijevo kariero. "Dolgo so jo obravnavali kot 'zgolj model' ali pa kot 'derivativno umetnico, ki je zgolj kopirala prerafaelite'," je za britanski The Observer pojasnila Carol Jacobi, kuratorka omenjene razstave. "To je popolnoma netočno."

Elizabeth Siddal ni imela formalne umetniške izobrazbe: kot najstnica je delala v butikih z oblačili v Londonu in se spotoma sama naučila izdelovati obleke. S skupino prerafaelitov je bila povezana od njene ustanovitve leta 1849: kmalu je spoznala Danteja Gabriela Rossettija in mu pozirala za platno Rossovestita. Leta 1852 je pozirala tudi za slovito Ofelijo Johna Everetta Millaisa, sodelovala pa je tudi z drugimi umetniki iz tega kroga, na primer z Williamom Holmanom Huntom.

"Fantovski klub" je nanjo gledal zviška
Kmalu je začela tudi sama slikati, pri čemer jo je Rossetti spodbujal, mecen John Ruskin pa ji je izplačeval štipendijo. Za nameček je pisala tudi poezijo. A v petdesetih letih 19. stoletja, ko se je zapletla v zvezo z Rossettijem, je krog njena dela odpisal kot "bledo imitacijo" Rossettijevih. Obstajale so celo govorice, da ji je pri akvarelih partner pomagal z roko. Do smrti je bila prepoznana samo kot "podaljšek" svojega moža, pa še to le v tem ozkem krogu, ki ji od samega začetka ni bil naklonjen.

Elizabeth Eleanor Siddal, Lady Clare, 1854–57, iz zasebne zbirke. Foto: Tate Modern
Elizabeth Eleanor Siddal, Lady Clare, 1854–57, iz zasebne zbirke. Foto: Tate Modern

Razstava The Rossettis pripoveduje drugačno zgodbo: na ogled bo 17 umetničinih risb in akvarelov. Mesto v umetnostni zgodovini ji naposled odmerja tudi biografija Elizabeth Siddal: Her Story, ki jo bo v kratkem izdala Jan Marsh. Umetnici se posveča tudi Glenda Youde z Univerze v Sheffieldu.

Obe zgodovinarki poudarjata, da je imela Elizabeth opazen vpliv na moževo ustvarjalnost. "Konec koncev sta ustvarjala z ramo ob rami, v istem studiu," opozarja Youde. "Njen vpliv je razviden iz Rossettijevih del, ki so nastala v času njenega življenja, še bolj pa iz tistih, ki so nastala po njeni smrti." S tem se strinja tudi Jan Marsh: "V številnih primerih je bil Rossetti tisti, ki je privzemal njene ideje in izvedbo."

Eden od eksponatov na razstavi bo tudi pesem The Portrait, ki tematizira moč umetnosti, da v spomin prikliče ljubljenega pokojnika. Pesem je bila ena od večih v usnjenem zvezku, ki ga je dal Rossetti pokopati skupaj z ženino krsto na londonskem pokopališču Highgate. Čez vrsto let so grob odprli in takrat zvezek tudi rešili; več let ga je neodprtega hranila Univerza v Delawaru. Zdaj bo v Londonu prvič na ogled Rossettijev rokopis pesmi, vključno z vsemi prečrtanimi verzi in spremembami, ki pričajo o genezi Portreta. Poleg verzov bo razstavljen umetnikov najslavnejši portret žene – Beata Beatrix.

Po Elizabethini smrti je Dante prijatelja prosil, naj fotografira približno 60 njenih risb, da bi jih lahko ohranil za spomin. Galerija Tate bo razstavila tri strani tega fotoalbuma, pa tudi več negativov na steklu, ki prav tako niso bili še nikoli javno na ogled.

Kam je izginil njen edini avtoportret?
Vseeno pa ostaja še vsaj ena skrivnost, ki ji biografi niso prišli do dna. Elizabeth Siddal je v svojem življenju dokončala najmanj en avtoportret: leta 1853 se je upodobila z razpuščenimi rdečimi lasmi ter s strogim izrazom na obrazu. Obstaja fotografija te slike, stara približno petdeset let, a javno razstavljena sama slika ni bila že več kot sto let. Obe omenjeni biografinji verjameta, da jo ima najverjetneje v lasti eden od potomcev Rossettijevega rodu, bodisi v Veliki Britaniji ali pa v Italiji. V katalog razstave je vključena vsaj fotografija portreta. V muzeju upajo, da se bo po zaslugi razstave njen lastnik morda opogumil in se oglasil.