K razvoju slovenske umetnosti je po besedah Tomaža Brejca prispeval doslej najvidnejšo in najuspešnejšo sintezo modernizma in postmodernizma.

Emerika Bernarda je navdihovala Istra. Njegov bogati opus zaznamujejo različne motivike in pristopi, najpomembnejše pa je ozaveščanje slikarskega nosilca. Elementi, ki prebijajo rob formata, likovno polje širijo v okolico.

Zgodnji kolaži in asemblaži, slike kot objekti, spominjajo na novi realizem, pozneje se je kolaž zvezal z motivi krajine. V njih odsevata barvitost gotskih fresk in življenje v odročnih vaseh. Po besedah Miklavža Komelja so ga ves čas zanimala srečanja med grobo materialnostjo in popolno domišljijo.

Bernard se je rodil leta 1937 v Celju. Po Šoli za oblikovanje v Ljubljani je študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral leta 1965 in leta 1968 končal še specialko pri profesorju Gabrijelu Stupici.

Več let je bil svobodni umetnik, leta 1985 je postal docent za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost, kjer je bil vrsto let redni profesor. Leta 2001 je bil na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti izvoljen za izrednega in leta 2007 za rednega člana. Leta 1986 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1987 nagrado Prešernovega sklada in leta 1989 Jakopičevo nagrado. Leta 1997 je prejel še Prešernovo nagrado za vrhunske dosežke v likovni umetnosti.

V 80. letih prejšnjega stoletja je razstavljal na Beneškem bienala, bil je med soustanovitelji galerije Equrna. Sklenemo lahko, da so dinamične napetosti in sprostitve v slikah Emerika Bernarda, tudi umetnostnega filozofa in esejista, zrcalo človekove izkušnje sobivanja – s seboj in z naravo.

Bil je poznavalec zgodovine in teorije slikarstva, filozofije in literature. Svoje izvirno zasnovane spise s tega področja je zbral in objavil leta 2000 v knjigi Približevanja, leta 2008 je izšla še knjiga esejev Deleženja.

O sobivanju s soprogo, slikarko Mileno Usenik, pa je pred nekaj leti pričala njuna velika skupna razstava na Ljubljanskem gradu.