V družinskem okolju išče drugačne prostore, ki lahko služijo kot premišljevanje lastne identitete, so zapisali v Škucu.

Beja je dobil ime po materinem bratu, Borisu Simončiču, ki ga je spoznal samo prek fotografij, pripovedovanj sorodnikov, njegovega dekleta, prijateljev in znancev. Umetnikov stric je svoje mesto v republiški gimnastični reprezentanci zavrnil zaradi ljubezni do alpinizma, opisuje kuratorka Tia Čiček.

Leta 1983, nekaj let pred rojstvom Beja, se je smrtno ponesrečil v francoskih Alpah. Spomini in zgodbe o telovadcu in alpinistu so z odsotnostjo in prek družinske travme umetnika zaznamovali. Stričevo gimnastično discipliniranost in neizmerno ljubezen do gora namreč enači z odnosom, ki ga sam goji do ustvarjalnega procesa.

Sorodna novica Avtoportret: 56 sekund z Borisom Bejo

Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je našel nove spominske reference tako na strica kot tudi na lastno otroštvo. "V telovadnici je prepoznal osebno pomembnost prostora – tu je svoje telo, gib in duha uril njegov stric. Da bi ustvarjal nove prostorske rebuse, je Boris s pomočjo očeta in mame razstavil in odpeljal telovadno orodje in parket," opisuje kuratorka. Osnova za nadaljnje umetnikovo delo je bilo predvsem dolgotrajno čiščenje ploščic hrastovega parketa, ko je z brušenjem petih stranic ustvarjal nov ritem in zavedno sledil izpolnjevanju zadane tedenske norme.

Ponavljajoče se delo mu je dajalo oporo pri razvoju lastne discipline, ki jo zdaj postavlja v novem vzorcu v nov prostor spomina. S čiščenjem letvic pa je na neki način ustvarjal praznino, v katero se lahko naseljujejo nove oblike in premisleki, tudi o imenu in navsezadnje družini; kot prostoru, ki ga primarno zaznamujeta smrt in rojstvo.

Gesta ohranitve spomina in sprejemanja izgube hkrati
Umetnik je vsak kos parketa zloščil in ga postavil v novo vlogo in odnos. Telovadnim kozam je usnjeno sedlo zamenjal z zabojčkom iz parketa. Parket je uporabil tudi za vitrine, v katerih so shranjene osvojene gimnastične medalje njegovega strica. Prav tako za okvirje novim kolažem, med katerimi so podobe restavriranja črk na družinskem grobu, gesta ohranitve spomina in sprejemanja izgube hkrati. Prepleteni kolaži, v katere so vključene podobe strica iz družinskega albuma, kažejo na kompleksen spoj obeh Borisov.

"Umetnik s preoblikovanjem in premeno uporabe materiala po eni liniji preobrača in premišlja stričevo zgodovino, po drugi pa samorefleksivno naslavlja lastno delovanje, ki ga obiskovalki_cu prav tako ponudi v premislek ob hoji po na novo postavljeni premikajoči se in nestabilni parketni površini," še piše Tia Čiček.

Boris Beja (1986) je diplomiral na Naravoslovnotehniški fakulteti UL, smer Grafična tehnika, in nadaljeval študij na ALUO-ju, kjer je na oddelku za kiparstvo diplomiral leta 2013. V zadnjih letih je pripravil več samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih, tudi v mednarodnem prostoru.

Razstava bo odprta do 17. februarja.