Na razstavi Superpozicije v Galeriji Škuc umetnica predstavlja fotografska dela, ki jih združuje z instalacijo, videom in interaktivno videoigro. Skoznjo vzpostavlja odnos med svojimi spomini in otroškimi vtisi ter sedanjo estetiko.
"V novih delih, deloma nastalih v kontekstu umetničine magistrske naloge, prvič eksplicitno pokaže intimno plat svojega ustvarjanja, saj so njene prepoznavne živobarvne kompozicije postavljene ob bok družinskim fotografijam starih staršev iz umetničinega zgodnjega otroštva," je zapisala kustosinja Hana Čeferin.
Pravilo superpozicije je v polju geologije izraz za metodo določanja starosti fosilov, ki sledi pravilu, da se mlajše plasti usedlin vedno nalagajo na starejše. S tem terminom Lucija Rosc opisuje lastno delo, saj v njeni različici superpozicij novo vedno nastaja v relaciji do starega. Z raziskovanjem pomena arhiviranja in ohranjanja predmetov iz svojega družinskega okolja ustvarja družinski album, mešanico fotografskih kompozicij iz navidezno naključnih predmetov in svojih umetniških intervencij.
Poveličevanje na videz neuporabnih predmetov
Prav dedek in babica sta po opisu kuratorke z nenehnim zbiranjem raznovrstnih predmetov ključno vplivala na njeno umetniško prakso, ki temelji na poveličevanju na videz neuporabnih ali nezanimivih, vsakdanjih predmetov. Skupki različnih materialov, ki izvirajo iz njenega otroštva ali pa jo nanj spominjajo, imajo v kompozicijah osrednje mesto.
"Naj gre za pest frnikol, čopičev, plastično igračo ali staro kolebnico, v vpadljivo osvetljenih konstrukcijah postajajo vsi avtonomni subjekti. Njen pristop k fotografiranju, ki z bleščečo osvetljavo spominja na oglaševalsko fotografijo, z izborom preprostih (a za umetnico sentimentalnih) predmetov ves čas deluje kot igra."
Prizorišče njenega otroštva – njiva starih staršev
Poleg fotografskih kompozicij se na razstavi Superpozicije bolj kot kadar koli posveča konceptu spomina in tvorjenja fiktivnih pripovedi. V videoigri Udén je prizorišče njenega otroštva njiva starih staršev v Zgornji Savinjski dolini, ki jo najemata že pred njenim rojstvom.
Rosc po besedah kustosinje deluje instinktivno, na videz brez reda, a vseeno z lastnimi pravili in omejitvami. Vsakdanje materiale in ready-made objekte združuje brez pretirane racionalizacije, objektom pa prav njihova nefunkcionalnost in banalnost dodata vrednost, jih delata zanimive in v dela vnašata humornost.
"Formulacijo spomina Rosc raziskuje skozi prevpraševanje meje med fotografijo in objektom, fotografiranim predmetom in njegovo postavitvijo v prostoru – fotografije, tako kot spomin, so pogosto polje za prirejanje resničnosti, kar poudarjajo dejanski objekti, razstavljeni ob fotografijah, ki velikokrat razkrivajo lažne dimenzije, materiale in funkcije. S tovrstno sopostavitvijo želi Rosc opozoriti na nezanesljivost spomina in idealizacijo otroštva, predvsem pa na to, da sedanjost nikoli ne more obstajati neodvisno od naše preteklosti," je še zapisala Hana Čeferin.
Lucija Rosc (1995) je dodiplomski študij fotografije končala na Fakulteti za aplikativne vede VIST v Ljubljani, magistrski študij oblikovanja vizualnih komunikacij, smer fotografija, pa na ALUO-ju. Imela je več samostojnih razstav, njena dela pa so bila med drugim predstavljena na sejmu sodobne fotografije Unseen Amsterdam, na umetniškem sejmu viennacontemporary, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Galeriji P74, Galeriji DobraVaga in Galeriji Fotografiji.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje