Hkrati je ta stolp svojevrstna usoda umetnosti, kolikor si ta želi, da bi njena misel z zanosno ostrino zarezala v gladino vsakdana, podobno kot nož v svež kos linoleja, razmišlja kustos Vladimir Vidmar. V teh koordinatah se zgosti tudi razmišljanje umetnice na pričujoči razstavi.

Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv

Razstavo oz. prostorsko postavitev odpirajo danes na Peterokotnem stolpu na Ljubljanskem gradu. Na njej so med seboj neločljivo povezani trije dejavniki: prvi naslavlja medij grafike v materialnosti njegove tehnične podstati, drugi umetnost in njene koordinate in tretji položaj ženske v umetnosti.

Delo Zore Stančič je po besedah kustosa razstave polno življenja. Globoko zavezano grafiki kot svojemu osnovnemu horizontu pogosto deluje kot zelo neposredna refleksija življenja v njegovih omejitvah, krhkosti, napakah, njegovem zunaj in znotraj. Proces grafika je po njegovih besedah pogosto podoben delu kirurga, ki zarezuje v opno, ki ločuje spodaj in zgoraj, "znotraj" življenja od njegovega "zunaj".

Med navdušenjem nad življenjem in potrebo, da ga formalno zgosti
Podobno je z umetnostjo, vedno razpeto med navdušenjem nad življenjem in potrebo, da ga formalno zgosti v določeni presežni izkušnji, ki bo njegov smisel toliko jasneje in odločneje artikulirala, piše v spremnem besedilu.

Prostor Peterokotnega stolpa postane neposreden povod za razmišljanje o okvirih njenega delovanja in prakse. To razmišljanje se na razstavi odvija na treh ravneh: prva naslavlja medij grafike neposredno v materialnosti njegove tehnične podstati, drugi umetnost in njene (simbolne) koordinate ter tretji položaj ženske v umetnosti – umetnice. Ti trije dejavniki so tako na razstavi kot v umetničinem delu neločljivo povezani, je še zapisal Vidmar.

Zora Stančič se naveže na dolgo zgodovino žensk, zaprtih v stolp, in le-tega iz ječe spremeni v »room of one's own«, prostor odmika, ki je nujen, da se vzpostavijo lastna pravila, onkraj nareka trenutno prevladujočega družbenega (pogosto moškega) normativa.

Vladimir Vidmar

"Odnos umetnosti do njenega neposrednega okvira, celote življenja, se v nenavadnem, napol magičnem okolju grajskega stolpa kaže v drugačni luči: sočasno kot pobeg od njene nasičenosti z dražljaji vsakdana in hkrati hrepenenje po njej kot zakladnici vsega tistega, kar umetnost spravlja v gibanje. To nas pripelje do tretje dimenzije razstave, ki nam jo postavitev v grajski stolp subtilno sugerira: podoba ženske, umetnice. Zora Stančič se naveže na dolgo zgodovino žensk, zaprtih v stolp, in le-tega iz ječe spremeni v »room of one's own«, prostor odmika, ki je nujen, da se vzpostavijo lastna pravila, onkraj nareka trenutno prevladujočega družbenega (pogosto moškega) normativa. S tem poveže vse tri plati razstave v zanosno in osebno pričevanje o premestitvah, večnem nomadstvu, o sočasni vdani pripadnosti in zavestni odmaknjenosti. O potrebi po stolpu in svobodi od njega," je še zapisal.

Zora Stančič (1956) je grafičarka in vizualna umetnica, ki je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu in nato končala grafično specialko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri Zvestu Apolloniu. Študijsko se je izobraževala v Parizu, na Dunaju, v ZDA in na Češkem.

Razstavo so pripravili v sodelovanju z Društvom likovnih umetnikov Ljubljana, na Ljubljanskem gradu bo na ogled do 4. maja.