Virtualna galerija, ki so jo poimenovali Razumevanje Beuysa, tako mimo neposrednega ogleda njegovih stvaritev v muzejih in galerijah ponuja bližnje seznanjenje z njegovimi najbolj znanimi deli.

Galerija je zasnovana tako, da obiskovalcem približa Beuysovo osebnost in delo. Projekt sta koncipirala Goethe-Institut Varšava in Goethe-Institut Praga, skozi slovensko različico pa obiskovalce vodi glas Ivana Lotriča. Za prevod besedil iz nemščine je poskrbel Brane Čop.

Pogled na kapital, ekologijo, demokracijo in prihodnost
Obiskovalci se med sprehodom skozi galerijo še posebej seznanijo s temo družbene transformacije, ki se ji je posvečal vse do smrti leta 1986. Virtualna galerija "razkriva umetnikov pogled na kapital, ekologijo, demokracijo in prihodnost. Ta področja postavi v kontekst Beuysove teorije in prakse 'družbene plastike' in osvetljuje njegov vizualni in materialni jezik. S tem prevprašuje tudi aktualnost fenomena Josepha Beuysa onkraj njegovega 100. jubileja," so zapisali pri Goethe-Institutu.

Dodali so, da jih je prav Beuysov t. i. razširjeni pojem umetnosti navdihnil, da z virtualnim sprehodom skozi nekatera od njegovih pomembnejših del v tem jubilejnem letu spodbudijo "razprave o političnih, družbenih in ekoloških vprašanjih, ki jih je zastavljal umetnik".

Vprašanja, katerih aktualnost ne pojenja
Beuys je tudi danes zelo aktualen, še posebej v povezavi z vprašanjem, ki si ga med pandemijo pogosto zastavljamo – kako želimo živeti v prihodnosti. In tako bi bilo tudi danes priporočljivo prebrati njegov Poziv k alternativi iz leta 1978, v katerem opisuje svet v kriznih razmerah in predlaga nove modele dela, proizvodnje in finančnega sistema.

V virtualni galeriji so med drugim na ogled naslednja Beuysova dela: Družbena plastika (1969), Sanke (1969), Kapital prostor 1970–1977 (1980), 7000 hrastov (1982) in Baterija Capri (1985).

Sorodna novica Stoletje velikega Josepha Beuysa, ki je zase trdil, da je umetnik le, če je vsakdo umetnik

Širok nasmeh, prodoren pogled in klobuk
Joseph Beuys se je rodil 12. maja 1921 v Krefeldu. Med drugo svetovno vojno je kot letalec strmoglavil v Rusiji. Pred podhladitvijo so ga – po njegovih trditvah – rešili nomadski pripadniki krimskih Tatarov, in sicer tako, da so njegovo telo obdali z lojem in klobučevino. Ta dramatična izkušnja je razlog, da sta imela omenjena materiala v njegovem umetniškem delu pozneje bistveno vlogo.

Študiral je v Düsseldorfu in bil tam tudi profesor kiparstva. Razvil je tezo o razširjeni plastiki in umetnosti, po kateri je treba z akcijami preseči racionalistično razdeljenost umetnosti, znanosti in kulture. Njegova avantgardna in provokativna dela prvega obdobja se se pozneje umaknila ritualiziranim happeningom v korist sožitju človeka in narave.