Za kaj gre?

Pojdimo daleč nazaj. Slikarstvo iz časov pred Leonardom je bilo zvečine precej 'leseno'. Giotto, Fra Angelico, tudi Botticelli, že praktično Leonardov sodobnik, so proizvajali dela izjemne lepote, z Leonardovim izumom 'sfumata' pa se v slikarstvu zgodi nekaj temeljnega. Če sklepamo na pamet, so slikarji pred Leonardom opazovali človeka in naravo, prišli do samoumevnega sklepa, da so stvari in ljudje med seboj v naravi ostro ločene in so prav zato te stvari in ljudi potem ostro med seboj ločevali – zarisovali - tudi na platnih. Posledično so predmeti in figure na njihovih platnih nekako trdi in trde, kot izrezani in izrezane, hja – leseni in lesene.

Rembrandtove mojstrovine v Narodni galeriji

Leonardo, če spet sklenemo na pamet, intuitivno razume, da stvarnost tam zunaj ne more biti tudi stvarnost na platnu. Rečeno drugače: slikarska stvarnost ima svoje lastne zakonitosti, zapopasti jo je treba na njej lasten način. S tem, ko nekoliko zabriše konture in prehode med barvami, jih torej naredi nenatančne – zadimljene – naredi predmete in ljudi na svojih platnih paradoksalno precej bolj žive, bolj slikarsko stvarne.

Baročni slikar Caravaggio, ki je na prizorišče stopil kakih 70 let po Leonardovi smrti, Leonardovega sfumata niti ne uporablja toliko, pa vendar njegove figure prav tako delujejo živo. Tisto, kar njegove figure naredi žive, je seveda njegovo dramatično senčenje, 'chiaroscuro', metoda z velikimi svetlostnimi razlikami, ki definirajo njegove figure, te kot da prihajajo iz skoraj popolne teme v močno svetlobo.

Še pozneje, v prvi polovici sedemnajstega stoletja, naletimo na Rembrandta. Rembrandt uporablja obe domislici, konture predmetov in figur na njegovih slikah so zabrisane, uporablja pa tudi dramatično senčenje. Dobimo slikarja, ki pozneje v življenju slika s širokim zamahom z gosto barvo.

Rembrandt van Rijn je bil eden ključnih slikarjev nizozemskega 17. stoletja. Foto: EPA
Rembrandt van Rijn je bil eden ključnih slikarjev nizozemskega 17. stoletja. Foto: EPA

Na nekaterih delih, predvsem (avto)portretih, pa slika na poseben način, v plasteh, ki sprožijo specifične učinke. Naložene druga vrh druge ali druga poleg druge te plasti ali površine součinkujejo na način, da proizvedejo tretjo dimenzijo po eni strani, po drugi strani pa dajejo učinek nekakšnega drsenja, lebdenja tudi drsenja v globino platna in učinek gibanja figur. Zdi se, kot da njegove figure nimajo temeljnika, tal, dna – hja, subjektila prosto po Artaudu in Derridaju. (Delujejo pa osupljivo živo – te figure. Morda je prav ta živost, intenzivnost teh figur razlog za posebno halucinantno izkušnjo, o kateri je pred leti poročal umetnostni kritik Milček Komelj, ko si je ogledoval enega od Rembrandtovih avtoportretov.)

Ne vem, ali je to lastnost teh nekaterih Rembrandtovih slik že kdo zaznal in definiral, opazna je predvsem ob opazovanju teh slik v živo. Je pa vsaj en slikar, ki danes počne nekaj podobnega. Nekatere slike Hermana Gvardjančiča s plastmi, ki kot da lebdijo, drsijo v različnih globinah slikovnega prostora, po eni strani ustvarijo učinek tretje dimenzije, po drugi pa gibanja v prostoru.