Umetnik in fotograf Kocjančič oz. DK je razstavo Scotoma snoval štiri leta – z zavestjo, da bo postavljena prav v Galeriji Jakopič. Kot je poudarila vodja galerije in kustosinja razstave Marija Skočir, je pri umetniškem pristopu, konceptu, v tem, kako je razvijal idejo razstave, ki jo je sicer transformiral skozi sam proces, ostal konsistenten. To pa je lastnost, ki jo pri njem najbolj ceni.

Kako gledalec soustvarja gledano?
V jedro ideje je DK postavil eno najbolj kontroverznih premis kvantne teorije: da z aktom gledanja opazovalec soustvarja opazovano resničnost. Izraz, po katerem se imenuje razstava, izvira iz starogrške besede skotos, ki pomeni temo, mrak in ga v medicini razumemo kot temno, lahko tudi zelo svetlo, zamegljeno ali utripajočo lučko v vidnem polju, v katerem je vid moten ali umanjka. Lahko pa pojem razumemo tudi v prenesenem pomenu, kot ga uporabi DK, in sicer kot vrzel v naši percepciji videnega.

"Zaradi te vrzeli, scotome, ki je del vsakega od nas, drugače doživljamo neko isto stvar, ki jo gledamo. Scotoma je zgodba o pogledu, participatornem opazovanju, o vrzeli v percepciji videnega, o tem, kaj je izza navidezne pojavne realnosti ali če prenesemo v družbeno realnost, kaj je izza različnih piarov, zaradi katerih ne vidimo resničnega ozadja," je pojasnil.

Egipčanske piramide so lahko v Ljubljani
DK, ki mu po besedah kustosinje ni tuja nobena izmed zvrsti fotografije, je za to razstavo delal izključno v digitalni tehniki. V prvi seriji z naslovom Jutrišnji spomini nas popelje v zelo oddaljene svetove, kot so severni pol, jezero Gošikinuma na Japonskem ali piramide v Egiptu. A le na videz, saj so vse fotografije nastale v neposredni bližini njegovega studia v Ljubljani. Pri tej seriji gre za lažno predstavljanje. "Scotoma pomeni, da naše oči vidijo, kar naši možgani hočejo videti," je dejal fotograf.

V nadaljevanju se razstava ukvarja s tem, kako scotomo ovreči, da ne vpliva več na našo percepcijo. Sopostavljeni seriji Slutnja in Izza vek nas od stvarnosti vse bolj oddaljujeta in vodita spraševanje, kaj je res in kaj zaznavamo in za kaj si zgolj mislimo, da vidimo in da je resnično.

"Če hočemo videti, kaj je res ločeno od vsega in na koncu uzreti realnost, skrito v ozadju, moramo prehajati v slepo zrenje," je ob naslednji seriji fotografij Mrak dejal DK, pri kateri se je učil tega slepega zrenja in poskušal "videti nič in se izgubiti v zabrisanem". Sledi serija Skoraj upanje, izpraznjena vsakršnega pričakovanja, zadnji prostor pa napolnjuje serija z nešteto odtenki sive Temnenje, ki slika našo družbeno stvarnost.

Ob razstavi je izšel katalog, za katerega je besedilo prispevala filozofinja Marina Gržinić. Četudi gre za abstraktne fotografije, je realnost najti v barvah in različnih odtenkih sive, je med drugim dejala in kot poglavitno vprašanje razstave poudarila status fotografije. Poznavalka DK-jevega dela je še poudarila, da se je fotograf že prej ukvarjal s pogledom, in sicer pri seriji portretov z Metelkove, s katero je po njenih besedah tudi najbolj zaslovel.