Majda Zorko, Linije in barve, 2019, mešana tehnika, 54 x 36 cm. Foto: Galerija Lek

Likovni poklon naravnim ostalinam nadaljuje tudi v aktualnem ciklu Linije v kamnu, ki je na ogled v Galeriji Lek v Ljubljani.

"Dejstvo, da sem stala na ozemlju, kjer so pred davnimi časi živeli ljudje, ki so ustvarili "slike" v kamnu, je bil začetni navdih za to serijo slik, ki so ustvarjene v spomin na to neznano ljudstvo in njihove umetnine v kamnu," pravi umetnica.

Že s ciklom Kamni govorijo iz leta 2015 je opozorila na iskreno občudovanje likovnih sestavin, bolje rečeno likovnega bogastva, ki nam ga kamnine kot ena najstarejših geoloških tvorb našega planeta ponujajo s svojo izjemno raznolikostjo. Kot je ob aktualni razstavi zapisal kustos in umetnostno zgodovinar Iztok Premrov, je umetničino pozornost takrat pritegnil niz najrazličnejših struktur in barv ter njihovih odtenkov, skratka številnih živo pisanih in zato likovno zanimivih sestavin, ki jih kamni "pripovedujejo in zaupajo" radovednemu oziroma raziskujočemu očesu.

Ustvarila je niz podob kot odziv na vse tisto, s čimer so jo kamnine navdihnile. O tem pa razložila: "To je vrsta nepravilnih in v neskončnost spreminjajočih se oblik, linij, struktur in nenavadnih, a popolnoma iz narave izhajajočih barvnih kombinacij."

Zeleni kamni, 2018, mešana tehnika, 54 x 36 cm. Foto: Galerija Lek

V artefaktih iz Lepenskega vira so jo tokrat poleg barvnih prepletov in struktur kamnin nagovorile tudi oblike, s katerimi so starodavni prebivalci v kamnine vklesali podobe svojih božanstev in idolov. Umetnica je z naslonom na te stilizirane figure, starodavne simbole združila tako posluh za izpovednost starodavnega izročila kot naklonjenost kamnu, ki je obenem nosilec večnih prastarih sledi naravnega izvora.

Serijo je ustvarjala skoraj vse leto, prvotne zamisli pa ob tem spreminjala. "V prvih nekaj slikah sem "kopirala" avtentične originale in barvno shemo prilagajala izvirnikom v kamnu ter sledila naslovom, ki so jih kamnitim skulpturam dali arheologi. V zadnjih nekaj slikah sem začela opuščati kopiranje in sem avtentičnim podobam začela dodajati lastne linije, ki so bolj kaligrafskega značaja," pravi umetnica.

"Njene slike so vsekakor zaznamovane z žensko občutljivostjo in še nekaj je mogoče takoj razpoznati: med tolikimi različnimi elementi je slikarki uspelo najti notranjo usklajenost in s tem tudi vizualno harmonijo. Ta temelji na organskem spoju povzetih oblik, ki jih je pred tisočletji ustvarila človeška roka, naključnih struktur in barvnih površin, ki so naravnega izvora, ter povezovalnih risb in likovnih interpretacij, ki izvirajo iz umetničinih notranjih nagibov," ob razstavi še piše Premrov.

Cikel, ki ga je postopoma gnetla in razvijala, je ob koncu zaokrožila s svojo prepoznavno slikarsko govorico, ki ves čas niha med razpoznavnimi realističnimi prvinami in abstraktnimi elementi, s tem pa daje delom dinamičen videz.