Natančneje bo prostor za veliko razstavo nemškega slikarja Gerharda Richterja razstavišče Met Breuer v New Yorku, ki je del Metropolitanskega muzeja umetnosti (Met). Met Breuer je izpostava Meta v nekdanji zgradbi muzeja Whitney na aveniji Madison na Manhattnu.

Sorodna novica Gerhard Richter: Abstrakcija je zame nekaj vsakdanjega, je tako normalna kot tekanje ali dihanje

Postavitev ima naslov Gerhard Richter: Painting After All in prikazuje okrog sto najbolj znanih del iz njegovega večdesetletnega ustvarjanja. Mnoge med njimi so si izposodili v nemških muzejih. Prvič sta na ogled tudi dve novi Richterjevi stekleni skulpturi, poroča nemška tiskovna agencija dpa.

Gerhard Richter je ena ključnih figur nemške umetnosti druge polovice 20. stoletja in eden najdražje prodajanih še živečih umetnikov. Skoraj deset let v obdobju po letu 2000 je zasedal prvo mesto na umetniškem trgu še živečih avtorjev in njegova dela so že dosegla ceno 40 milijonov evrov (februar 2015), kar se Richterju sicer zdi nezaslišano in absurdno, je povedal v intervjuju s Polono Balantič.

Umetnost vidi kot "neoporečno zavedanje duhovnosti, zmožnosti vere, hrepenenja za Bogom." Zmožnost verovanja je po njegovih besedah naša najbolj izjemna kakovost in le umetnost jo lahko ustrezno prenese v realnost. "Vendar kadar svojo potrebo po veri tešimo z ideologijo, takrat izzivamo nesrečo," še razmišlja 88-letni umetniki iz Dresdna, ki zdaj živi v Kölnu.

Značilna tehnika njegove umetnosti je čez mokro platno potegniti suh čopič in tako sliko rahlo zmazati, kar asociira na neizostreno fotografijo, obenem pa funkcionira kot metafora za Nemčijo, ki prikriva svojo nacistično preteklost.

Rodil se je v Dresdnu, a ga je zapustil le nekaj mesecev, preden se je med Vzhodno in Zahodno Nemčijo dvignil zid. Prijatelj ju je z ženo pretihotapil v Düsseldorf, svojih staršev pa odtlej ni videl nikoli več. Z "zahodno" umetnostjo je prvič prišel v stik na Documenti v Kasslu; po tistem je prijateljem menda priznal, da mora zdaj, ko je videl pokapljana platna Jacksona Pollocka, na novo razmisliti o vsem, kar ve o umetnosti.

Svojo, zdaj že več kot šestdeset let dolgo kariero, je posvetil preizpraševanju uveljavljenih slikarskih žanrov, tudi tihožitja. Najbolj prepoznavni so njegovi družinski portreti, ki spominjajo na stare, zamazane izrezke iz časopisov. Slike na neki način preizprašujejo vlogo njegove lastne družine in cele Nemčije v drugi svetovni vojni, obenem pa tematizirajo umetnikovo domotožje. Med njimi sta na primer znana dva portreta – Teta Marianne, ki je bila psihično bolna in so jo nacisti internirali, ter Stric Rudi, v boju padli nacistični vojak.

Razstava bo na ogled do 5. julija, zatem pa naj bi jo preselili v Muzej sodobne umetnosti v Los Angelesu.