Madžarski fotograf Daniel Szalai razstavlja projekt Novogen. Ta združuje fotografije 168 hibridnih belih kokoši, katerih jajca uporabljajo v farmacevtski industriji. Foto: Cankarjev dom

Predstavljeni umetniki raziskujejo svetovja formalne resnice, instinkta in Bauhausa.

Fotografska razstava Instinkt
V prvem preddverju Cankarjevega doma (CD) odpirajo mednarodno fotografsko razstavo z naslovom Instinkt. Postavitev združuje dela petih umetnic in umetnikov, ki raziskujejo, kako je odnos med živaljo in človekom ideološko poudarjen ali prikrit s podobami ter kako pojem instinkta definira tako fotografski proces kot tudi reprezentacijo.

Pet umetniških pogledov na odnos do živali
Madžarski fotograf Daniel Szalai razstavlja projekt Novogen. Ta združuje fotografije 168 hibridnih belih kokoši, katerih jajca uporabljajo v farmacevtski industriji. V Berlinu živeča slovenska avtorica Vanja Bučan se ukvarja z odnosom človeka do narave in tematizira odnos človeka do živali. V seriji Bestiarij fotografira hibridne skulpture, v katerih združuje živalsko in človeško. Avstrijski fotograf Klaus Pichler je v fotografski objektiv lovil nagačene živali v depojih dunajskega Prirodoslovnega muzeja. Beloruska vizualna umetnica Alexandra Soldatova skozi konceptualni pristop naslavlja ravnanje s hišnimi ljubljenčki. Norveška vizualna umetnica Anja Carr pa v performansih, v katerih se preobleče v kostume, ki posnemajo like iz risank in pravljic, naslavlja vprašanje meje med otroškostjo in odraslostjo ter medvrstnega mešanja.

Razstava bo na ogled do 25. avgusta
Razstava je del širšega projekta, ki vključuje še posebno dvojno številko revije Fotografija in spremljevalni program, ki bo med drugim ponudil pogovor z umetnico Majo Smrekar.

Kustosinja razstave Dokaz št. 1 je Alenka Trebušak, na fotografiji pa je delo Sanele Jahić. Foto: Mestna galerija Ljubljana

Razstavni projekt Dokaz št. 1
V Mestni galeriji Ljubljana odpirajo razstavni projekt Dokaz št. 1, ki združuje mednarodni nabor umetnikov po izboru kustosinje Alenke Trebušak, za katere bi lahko rekli, da raziskujejo svet skozi forenzično estetiko, so sporočili iz galerije. "Razstavljena dela sugerirajo skepticizem o formalni resnici," povzemajo vsebino umetniških del.

Nika Autor, Boris Beja, Anca Benera & Arnold Estefan, Nemanja Cvijanović, Lana Čmajčanin, Minna Henriksson, Sanela Jahić, Nikita Kadan, Mark Požlep, Lala Raščić, Kamen Stoyanov, Sašo Sedlaček in Katarina Zdjelar uporabijo orodja naravoslovnih in družbenih ved, kot so fizika, sociologija, antropologija, biologija ali kartografija, in se tako odzivajo na "kompleksno problematiko sodobne družbe".

Razstava bo na ogled do 8. septembra
V svojih delih obravnavajo različne manifestacije moči in zlorabe položaja v imenu reda in napredka, vendar se z njimi ne postavljajo v vlogo nadzornikov morale, ki bi zaznavali, razkrivali in zahtevali pravično kazen za prestopke, temveč ustvarjajo lastno obliko poetične pravice, ki včasih deluje kot subtilna, drugič pa kot ironična kritika sodobnosti, so še zapisali.

Na Bauhaus se Igor Andjelić ne navezuje skozi dobesedni prenos motivov, ampak ga interpretira ideološko. Foto: Galerija Škuc

Umetniški projekt Casa come me
V galeriji Škuc pa se z novim umetniškim projektom, naslovljenim Casa come me, predstavlja Igor Andjelić. Ob stoletnici umetniške šole Bauhaus se umetnik po razstavi Cinecittà (Galerija Fotografija, 2018), ki je črpala navdih v črno-belem svetu italijanskega neorealizma, tematsko naslanja na véliko tradicijo nemškega Bauhausa. Na Bauhaus se ne navezuje skozi dobesedni prenos motivov, ampak ga interpretira ideološko, pravijo v Škucu.

Glavno vodilo pri ustvarjanju njegovega novega projekta je slavna ideja Walterja Gropiusa, ki poudari povezovanje vseh področij ustvarjanja, rušenje meja med "visoko" in "obrtno" umetnostjo, ki šele lahko pripelje do končnega cilja vseh vizualnih umetnosti oziroma gesamtkunstwerka, je zapisala kuratorka Hana Čeferin.

Prostor druženja in izmenjevanja idej za ekscentrične umetnike
V odnosu do Bauhausa vidi Andjelić s Škucem posebno povezavo – Bauhaus ni bil zgolj umetniška šola ali umetniško gibanje, bil je prostor druženja in izmenjevanja idej za ekscentrične umetnike, ki so med obema vojnama iskali svoj prostor. Ravno socialni vidik Bauhausa je šoli omogočil tolikšno inovativnost v razvoju in produkciji umetnosti, po zaprtju šole pa tudi širitev njenih idej. "Enako pa bi lahko trdili za Galerijo Škuc, ki je imela vse od svoje ustanovitve leta 1978 izrazito družbeno funkcijo, saj je predstavljala torišče umetniškega dogajanja mladinske kulture, razstave pa so bile mnogokrat oblikovane kot družabni dogodki – likovna umetnost v spremstvu glasbe, plesa, zabave. Škuc je zanj prostor, v katerega nas vabi, kakor bi nas v lasten dom. V hišo, kot je on," so ob razstavi še zapisali v Škucu.