Njeni cikli krajin in vedut so pogledi na mesta, stavbe, gore ali pokrajine, tudi upodobitve motivov kot poklon mojstrom preteklosti, h katerim se obrača, vendar, kot v katalogu zapiše kustos razstave Andrej Doblehar, nikoli v veristični obliki, temveč kot izrazito osebno videnje.

Marta Jakopič Kunaver, Nostalgija, 1996. Foto: Klemen Kunaver
Marta Jakopič Kunaver, Nostalgija, 1996. Foto: Klemen Kunaver

Kot še zapiše, “slikarka z likovno realizacijo tudi ne izraža kakšne resigniranosti, kar bi morda sklepali po meditativnih naslovih del, ki opozarjajo na že minule čase in poti ali zaključek poletja in posameznega dneva. S podob sije Mediteran in prežema jih radostno vzdušje s poudarjeno barvitostjo in dekorativnostjo, s čimer Marta Jakopič Kunaver sledi liniji modernistov 20. stoletja, ki se je uveljavila tako v slikarskih delih Kleeja in Chagalla, delno pa tudi v arhitekturi Gaudija in Hundertwasserja.”

 Marta Jakopič Kunaver, Slovenija, 2008. Foto: Klemen Kunaver
Marta Jakopič Kunaver, Slovenija, 2008. Foto: Klemen Kunaver

Njeni pogledi na mesta in pokrajine se zdijo kot magične podobe, kjer prepoznavne specifike niso zares pomembne, saj je kljub neposrednemu črpanju iz konkretnega pogleda ta predstavlja le izhodišče za barvite sanjske vizije. Slikarka svojo likovno govorico formira ob občudovanju velikih imen iz zgodovine umetnosti, enako pomembne pa so ji sledi ljudske umetnost in orientalskih kultur.

Razstavljene slike so nastale v daljšem časovnem obdobju, na ogled so tako starejša kot novejša dela, ki so ob tej priložnosti razstavljena prvič. Prav tako so različnih dimenzij – nekatere so miniaturnega formata, spet druge monumentalnejša dela. Slikarka svoje krajine in vedute ustvarja predvsem v mešani akrilni tehniki na papir oziroma tapeto, nekaj pa tudi v tehniki akril na platno.

Gre za ustvarjalko širokega motivnega sveta – ob krajinah in vedutah slika tudi avtoportrete in portrete, figuralne in žanrske prizore, živalske motive, cvetlično tihožitje, ilustrira poezijo, ob vsem tem pa ustvarja tudi v polju sakralne ikonografije.

Marta Jakopič Kunaver, Primorska z rujem, 2011. Foto: Klemen Kunaver
Marta Jakopič Kunaver, Primorska z rujem, 2011. Foto: Klemen Kunaver
Marta Jakopič Kunaver, vitraj v domu Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem. Foto: Andrej Doblehar
Marta Jakopič Kunaver, vitraj v domu Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem. Foto: Andrej Doblehar

V sakralni umetnosti je združila dve ustvarjalni polji, do katerih sta jo pripeljala študija – najprej oblikovanje interierjev, knjig in plakatov, čemur se je posvetila po končanem študiju na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani (pri prof. Edu Mihevcu), in potem slikarstvo, ki se mu je povsem posvetila po študiju na specialki iz slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani (pri prof. Andreju Jemcu).

Sakralne umetnosti se loti v različnih tehnikah monumentalnega slikarstva, od mozaika in vezenin do vitraja. Zlasti slednji ji, kot zapiše Doblehar, pomeni velik izziv zaradi likovne in tehnološke dvojnosti elementov barve in svetlobe ter zaradi dvojnosti med osnutkom in končno realizacijo izpod rok mojstrov umetne obrti.

Marta Jakopič Kunaver, Križani v Plečnikovi cerkvi sv. Frančiška v ljubljanski Šiški. Foto: Klemen Kunaver
Marta Jakopič Kunaver, Križani v Plečnikovi cerkvi sv. Frančiška v ljubljanski Šiški. Foto: Klemen Kunaver

Marta Jakopič Kunaver se slikanju intenzivno posveča skoraj štiri desetletja, njena dela so v več galerijah, zasebnih in javnih zbirkah ter sakralnih prostorih, pri čemer Doblehar v katalogu ne pozabi opozoriti, da sicer ne moremo trditi, da se njeno delo uvršča v aktualni krog najvidnejše slovenske vizualne produkcije, kjer so v ospredju družbeno angažirani sodobni umetnostni izrazi in pristopi, obenem pa, da je bil pri delu likovne kritike prisoten omalovaževalen odnos do sakralne umetnosti, pa tudi manj zanimanja za klasične ikonografske teme. Ustvarjanje Marte Jakopič Kunaver spada v prav ta sklop, saj je “bližja pravljični ilustraciji z optimističnim izrazom, zato ostaja gostja manjših »nišnih« galerij in sodelavka knjižnih založb“, še zapiše.

V Galeriji Družina predstavljen sklop – tam bo na ogled do 20. novembra – kaže nekoliko drugačno umetniško hotenje, kot ga poznamo iz njenih sakralnih del, kjer je bolj zadržana in resna. Na posvetnih delih se kaže večja sproščenost in spontanost, ki izhajata iz ustvarjanja iz lastnega vzgiba, poigravanje z naključnostjo in obvladovanje temeljnih likovnih prvin, kot so kompozicija, ritem in oblika. Kot še zapiše Doblehar, s “tem izraža svoje videnje sveta in odnos tako do vsakdanjega kot do presežnega, njeno življenje pa temeljno zaznamujeta vitalna angažiranost in ustvarjalno veselje.”