Goran Bertok je nedvomno eden najprepoznavnejših ustvarjalcev sodobne slovenske fotografije. S svojim delom se dotika nekonvencionalnih, obrobnih in tabuiziranih tem, predvsem skozi osrednji motiv človeškega telesa, njegove ranljivosti in minljivosti, so zapisali v galeriji Simuler.

Telo, ki gre skozi skrajne izkušnje
Človeško telo je stalnica njegovega fotografskega dela, saj ga zanima že od samega začetka. Kot pove sam: "Telo, ki ga posedujemo in ki mu pripadamo." In tako se tudi v najnovejši seriji posveča krhkosti človeškega telesa, vendar tokrat iz nekoliko drugačne perspektive. Predstavlja namreč mučeno, izčrpano telo, ki je posledica odločitve posameznika, da se izpostavi skrajnim fizičnim in psihičnim izkušnjam odpovedovanja hrani, so še zapisali v galeriji.

Avtor izkušnjo anoreksije primerja z nekaterimi drugimi mejnimi izkušnjami, s katerimi se je ukvarjal v svojih prejšnjih serijah. Namen projekta – režirane studijske fotografije – je spraševanje o sami naravi telesnosti, odnosa do telesa in bolečine, pa tudi do minljivosti.

"Moje delo je delo režiserja"
Bertoka dokumentarna fotografija kot način ustvarjalnosti ne zanima: "Ne ukvarjam se z dokumentarno fotografijo. Vedno ko obravnavam telo, ga fotografiram v studiu ali pa ustvarim studijske razmere. Moje delo je delo režiserja. Prizore insceniram in točno vem, kaj hočem doseči. Tudi ko sem se srečal s to težavo, boleznijo, fenomenom, kakor koli že anoreksijo imenujemo, sem od začetka vedel, da ne bom delal dokumentaristično. Da ne bom spremljal ločenih zgodb oseb in da ne bom vstopil v njihov intimni prostor, v stanovanje, ampak bom delal v ateljeju. Lahko bi rekel, da je telo glina, iz katere ustvarjam."

Odprtje razstave Lakota/Rdeča v galeriji Simulaker v Novem mestu bo drevi ob 19. uri, ogledati pa si jo bo mogoče do 25. aprila. Za montažo videoposnetkov je poskrbel Rajko Bizjak, za zvočno opremo pa skladatelj Aldo Kumar.