Portret Binda Altovitija. Rafael je bil bil kot slikar poznan po čistih formah, klasični, skrbno zasnovani kompoziciji, svetlem, toplem koloritu ter dostojanstvu in idealizirani lepoti figur in obrazov. Foto: Wikipedia
Portret Binda Altovitija. Rafael je bil bil kot slikar poznan po čistih formah, klasični, skrbno zasnovani kompoziciji, svetlem, toplem koloritu ter dostojanstvu in idealizirani lepoti figur in obrazov. Foto: Wikipedia

Najnovejšo raziskavo o okoliščinah smrti italijanskega renesančnega slikarja in arhitekta Rafaela so opravili zgodovinarji na univerzi Milano-Bicocca. Glede na njihove ugotovitve je bilo za umetnika, ki je najverjetneje trpel za pljučnico, usodno puščanje krvi. Ta zdravniška napaka je le še poslabšala njegovo zdravje in vodila v zgodnjo smrt, saj je leta 1520 umrl na svoj 37. rojstni dan in tako letos mineva 500 let od njegove smrti.

Malarija, tifus in sifilis niso več v igri
Raziskovalci so med drugim izločili prejšnje teorije o malariji, tifusu in sifilisu ter sklenili, da je Rafaela ob najverjetnejši pljučnici le še dodatno oslabil zdravniško nadzorovan izpust krvi, kar je bil nekdaj uveljavljen postopek za zdravljenje številnih bolezni.

"Ker ni trpel za boleznijo na črevesju, smo postavili hipotezo pljučnice," je za The Guardian dejal eden izmed avtorjev raziskave in raziskovalec zgodovine medicine na univerzi Michele Augusto Riva. "Prepričani pa smo, da je puščanje krvi prispevalo k umetnikovi smrti. Takratni zdravniki so bili vajeni puščati kri za zdravljenje različnih bolezni, a po tem načinu zdravljenja običajno ne bi posegli za bolezni pljuč. Rafael zdravnikom ni razkril vzroka bolezni ali svojih simptomov, zato so nepravilno uporabili puščanje krvi," je dodal Riva.

Sorodna novica Petsto let od slovesa Rafaela, mojstra, ki "ni živel kot navaden slikar, ampak kot vladar"

V okviru raziskave so primerjali opis Rafaelovih zadnjih tednov iz knjige Življenja umetnikov, v kateri je Giorgio Vasari napisal, da je imel umetnik po strastni noči "silovito vročino" in da so mu zdravniki, ki so menili, da se je le pregrel, "nepremišljeno puščali kri". Druga pričevanja sodobnikov pa so nakazovala eno- do dvotedensko inkubacijsko dobo bolezni.

Vendarle še uspel spisati oporoko
"Ti viri nudijo dodatne informacije o umetnikovi smrtonosni bolezni: bila je akutna bolezen, za katero je bila značilna visoka in konstantno povišana temperatura," so zapisali avtorji raziskave. "Pravzaprav ga bolezen ni takoj vodila v smrt, ampak je trajala nekje od enega do dveh tednov. Prav tako ni bila tako huda, da bi mu preprečila ureditev poslednjih zadev, med drugim oporoke," so še dodali.