Šmarski dom upokojencev. Foto: Maja Ratej, Val 202
Šmarski dom upokojencev. Foto: Maja Ratej, Val 202

Šmarje pri Jelšah, občina na stičišču Kozjanskega in Obsotelja z 10.000 prebivalci, je med epidemijo zaradi novega koronavirusa utrpelo veliko škodo. Skupno so tam potrdili 174 primerov okužb z novim koronavirusom, s čimer se je občina zavihtela na drugo mesto v Sloveniji, takoj za Ljubljano. Umrlo je 38 ljudi, skoraj vsaka tretja žrtev v Sloveniji je bila torej iz Šmarja, kjer se je epidemija najsmrtonosneje širila po domu upokojencev. Tam so prvo okužbo ugotovili 17. marca, okužena je bila zaposlena, dan pozneje je bila okužba odkrita pri šestih stanovalcih.

Od 191 stanovalcev, ki so v domu živeli ob začetku epidemije, jih je skupno zbolelo 124, 86 jih je ozdravelo, 38 umrlo, od tega 23 v domu in 15 v bolnišnici. Ključni vzrok za tako bliskovito širjenje virusa po ustanovi se je po besedah direktorice Gordane Drimel zgodil na samem začetku. “Virus je v hišo vstopil, preden smo se tega zavedali. Prva zaposlena je bila brez simptomov. Postalo nam je jasno, da je verjetnost širjenja virusa zelo velika.”

Kronološko se je začelo v sredo, 11. marca, ko so v Šmarju potrdili prvi primer okužbe – odkrili so jo pri učiteljici iz tamkajšnje osnovne šole, ki je simptomatiko razvila že teden dni prej, je pojasnila predstojnica območne enote NIJZ-ja v Celju in vodja delovne skupine za nalezljive bolezni v celjski regiji prim. Alenka Trop Skaza. Ob odkritju prvega pozitivnega primera teden dni pozneje v tamkajšnjem domu upokojencev (17. marec) je bilo po njenih besedah v Šmarju z brisom potrjenih že 22 okuženih, “verjetno pa je bilo takrat bolnikov s covidom-19 bistveno več.” Ob težavnem epidemiološkem pritisku od zunaj Alenka Trop Skaza med ključnimi vzroki za tako hitro širjenje okužbe v domu navaja tudi pomanjkanje vedenja, da so lahko kužni tudi ljudje, ki (še) ne kažejo bolezenskih znakov, o možnosti asimptomatskih bolnikov se je po njenih besedah začelo v stroki resno govoriti šele na začetku aprila. Prav zaradi tega na začetku niso izvajali širokega odvzema brisov.

Prvo okuženo v domu so odkrili po naključju, šlo je za zaposleno, dan pozneje, 18. marca, so okužbo potrdili še pri šestih stanovalcih doma. To so bili štirje nepokretni in dva pokretna, ki pa so bivali v različnih stanovanjih v domu.

Foto: Maja Ratej, Val 202
Foto: Maja Ratej, Val 202

Kadrovsko zdesetkani, bolnike selili tudi na rjuhah

V nekaj dneh so uvedli korenite protiepidemijske ukrepe, med drugim kohortiranje, ločene time za obravnavo obolelih in zdravih, pri čemer se je hitro pokazala kadrovska podhranjenost. Od skupno 106 zaposlenih v šmarski enoti doma jih je zbolelo 36, največ s področja zdravstvene nege in oskrbe, je povedala Gordana Drimel. “Tako je kar hitro zmanjkalo potrebnih rok za delo, manko delovne sile smo skušali zagotoviti ob pomoči zdravstvenih zavodov iz okolice. Pričakovali smo bistveno večjo pomoč, ki pa je nismo pridobili, saj zdravstveni delavci ali niso želeli priti ali se vodstva zdravstvenih ustanov niso odločila za takšno pomoč.” Pomagali so jim tudi študenti ustreznih študijskih smeri. “Dobili smo po deset študentov v treh ciklih, bili so nam v veliko pomoč.”

Kot opisuje direktorica, se jim je življenje po prvih odkritih okužbah obrnilo na glavo. “Veliko je bilo reorganizacije, ta je stekla dobesedno čez noč. Kar je bilo nekoč normalno, je bilo nenadoma prepovedano. Skozi ves dan je bilo ogromno organizacijskih zadev, izvidi so prihajali ponoči.” Po besedah Alenke Trop Skaza je bilo treba dom upokojencev po izbruhu okužb temeljito dezinficirati in preurediti. Ker v državi ni bilo čistilnega servisa, ki bi si tedaj upal v dom, jim je pri dezinfekciji prostorov pomagala enota celjskih poklicnih gasilcev.

Zasnovali so tudi posebne predele za bolnike s covidom-19, tvegane stike in tiste stanovalce, ki so bili brez okužbe, postavili zunanje zabojnike za preoblačenje zaposlenih ter uredili ločena dvigala in urejanje obrokov. Alenka Trop Skaza je po pričevanjih opisala tudi nekaj trpkih zgodb iz obdobja, ko so morali dom temeljito reorganizirati. Nekatere krhke stanovalce doma so morali seliti kar v rjuhah. Selitev s posteljami ni bila mogoča, saj te niso bile prenosljive iz nadstropja v nadstropje. Da so vzpostavili sterilne razmere, so morali v nekaterih sobah potrgati tudi zavese in odstraniti osebne predmete. Dom se je tako prelevil v brezoblično območje, kar je bilo za starejše stanovalce, ki so navajeni na toplino doma, veliko breme.

Reportaža iz Šmarja pri Jelšah: Niti v sanjah si nismo predstavljali, da bo tako hudo

Tople besede in orokavičeni dotiki

Zgodilo se je zelo hitro,” se spominja Drimlova. “Čeprav smo bili pripravljeni, si niti v sanjah nismo znali predstavljati, da bo tako hudo. Počutili smo se kot vojak v bitki, ki je na prvo bojno črto poslan brez naboja.” Kot se spominja, niso imeli verodostojnih informacij, kriznih načrtov države in ne ustrezne zaščitne opreme. “Vsak dan sproti smo se borili, da smo dobili tisto, kar smo potrebovali. Začeli smo iz nič, maske in vezirje smo si v najbolj kriznih dneh šivali kar sami.” Domovi za starejše po njenih besedah že v normalnih časih težko izpolnijo svoje poslanstvo zaradi zastarelih normativov. “Tudi prostorsko nismo zgrajeni na način, da bi lahko obvladovali takšne izbruhe, zanje tudi nismo bili usposobljeni.

Suzana Verhovšek, ki je v domu zaposlena kot zdravstvena tehnica, je v zadnjih mesecih v domu delovala v rdeči coni med bolniki s koronavirusno boleznijo. “Delali smo v 13-urnih delavnikih. Domov sem hodila utrujena in v strahu, da okužbe ne zanesem med domače. Imam namreč dva šoloobvezna otroka.” Vsak zaposleni je imel svojo zgodbo, številni so se spoprijemali z dilemo, kako usklajevati zasebno življenje in tveganje na delovnem mestu, veliko je bilo odrekanja in osebnih stisk. Kot opisuje, so imeli stanovalci le njih. “Potrebovali so nas in hrepeneli po objemu, mi pa smo jih lahko le potolažili z orokavičenimi rokami in jim izrekli nekaj lepih in toplih besed. Bili so prestrašeni, sploh ker smo z njimi ravnali v popolni zaščitni opremi. Pogosto nas niso prepoznali. Zelo pomemben je bil očesni stik, tople besede, na tak način smo prestali, preživeli.

Kot opisuje Gordana Drimel, je krizno stanje na določene stanovalce psihično zelo vplivalo. “Nekateri pri selitvi niso hoteli iz svoje sobe, tudi če takoj umrejo, so zatrjevali. Tudi pri napotitvah v bolnišnico so bili taki, ki tja niso želeli. Poskušali smo jim ublažiti stisko, jih miriti, bili smo v rednih stikih s svojci, tudi prek videoklicev. Dejstvo je, da so to generacije, ki so bile navajene težkega življenja. Velikokrat so bili bistveno bolj potrpežljivi, kot smo pričakovali.

Gordana Drimel in Suzana Verhovšek iz Doma upokojencev Šmarje. Foto: Maja Ratej, Val 202
Gordana Drimel in Suzana Verhovšek iz Doma upokojencev Šmarje. Foto: Maja Ratej, Val 202

Umrlo bistveno več stanovalcev kot v enakem obdobju lani

Število mrtvih v domu je bilo po besedah direktorice Gordane Drimel v tem obdobju bistveno večje kot v enakem obdobju lani. “Lahko bi se primerjalo z obdobjem gripe, ki je v domovih večkrat prisotna, a je bila smrtnost tudi v tem primeru višja.” Šmarski dom je po njenih besedah specifičen tudi po visoki povprečni starosti stanovalcev: “Večina stanovalcev je pri nas obravnavana zaradi več kroničnih obolenj, težjih stanj, ki jim niso več omogočala bivanja doma. Vse to je doprineslo k temu, da je bil rezultat žalosten.”

Kako pa odgovarja na sporne ugotovitve v državi o triažiranju ljudi v domovih za starejše? “Sprejeti je treba dejstvo, da takrat, ko smo se začeli spopadati s tem, nihče ni vedel, kaj nas čaka, kaj je prava pot, kaj se bo zgodilo v populaciji. Sama menim, da razvrščanje ni bilo namenjeno temu, komu bomo pomagali in komu ne bomo. Triaža je bila v našem primeru namenjena temu, da je bolnišnica prepoznala, kaj v domovih imamo, kako bolni so ljudje in v katerih primerih bo zdravljenje lahko uspešno. Danes vemo bistveno več, bistveno lažje je razmišljati, kaj bi bilo najbolje. Takrat smo vsi naredili največ, kar smo lahko, kar smo znali.

Po podatkih celjskega NIJZ-ja umrlo 38 stanovalcev

Povprečna starost okuženih je bila nekaj čez 81 let, povprečna starost umrlih pa nekaj čez 85 let. Najstarejši stanovalec, ki je umrl zaradi covida, je bil star 97 let, najmlajši nekaj čez 60, a je šlo za veliko pridruženih bolezni, je pojasnila Alenka Trop Skaza.

Problematika prolongiranih pozitivnih brisov

Kot je dodala, je potekala klinična slika pri okuženih zaposlenih relativno ugodno, vsi so okužbo prebolevali doma. Simptomi pa so bili različni, okužba je pri nekaterih potekala tudi asimptomatsko. Alenka Trop Skaza je med simptomi pri okuženih zaposlenih med drugim omenila glavobole, bolečine v mišicah, večdnevno izgubo vonja in okusa, določeni so imeli povišano temperaturo. Opozorila je tudi na problematiko prolongiranega pozitivnega brisa. “Pozitiven bris je pri enem od okuženih stanovalcev vztrajal 45 dni, potem ko so simptomi že prenehali, pri zaposlenih pa smo imeli prolongirane brise tudi do 30 dni, potem ko so že bili asimptomatski.” Kot opozarja, detekcija mrtvega virusa v tako dolgotrajnem obdobju nima velike povezave s kužnostjo. “Po svetu se intenzivno ukvarjajo z morebitno spremembo priporočil, da bi se lahko človek v primeru nekajdnevne asimptomatike vrnil v kolektiv kljub vztrajanju pozitivnega brisa.

Kako ukrepati v prihodnje, da se scenarij šmarskega doma po državi ne bi več ponovil? “Brisi niso 100-odstotno varni, so samo pripomoček, vse skupaj mora temeljiti na res skrbnem poročanju in opazovanju vseh tistih, ki vstopajo v domove,” poudarja Alenka Trop Skaza. Po njenih besedah je treba predvsem zelo natančno spremljati zdravstveno stanje zaposlenih in tudi njihovih bližnjih. “V trenutku, ko imamo bolezen v domu, ne vemo, ali jo bomo znali z današnjim znanjem zamejiti in zagotoviti absolutno varnost. Prizadevati si moramo za to, da naredimo največ, kar lahko, da okužba ne pride iz okolice v dom.”