Največ avokada vzgojijo v Mehiki in Peruju, Foto: Reuters
Največ avokada vzgojijo v Mehiki in Peruju, Foto: Reuters

Do leta 2050 se bo število prebivalstva na Zemlji povečalo na več kot devet milijard ljudi, kar bo podvojilo povpraševanje po hrani. Čeprav se milijarda ljudi po svetu spopada z lakoto, pa napovedi kažejo, da se bo v razvitem svetu zaradi višjega standarda povečalo zanimanje predvsem za kakovostno meso. Je sploh mogoče, da nahranimo svet in hkrati ohranimo naš planet?

Negativni vplivi govedoreje

Reja govedi predstavlja ogromno obremenitev za okolje. Povprečen Američan na leto poje dobrih 25 kilogramov govedine, za primerjavo, prireja govejega mesa je v Sloveniji v letu 2016 znašala dobrih 44 tisoč ton, kar pomeni porabo 19,9 kg govejega mesa na prebivalca. Pri reviji Scientific American so izračunali, da govedoreja h globalnemu segrevanju prispeva kar 13-krat več toplogrednih plinov kot na primer piščančjereja. Še bolj plastičen je izračun, da povprečna letna poraba govedine samo enega Američana prispeva k onesnaženju s toplogrednimi plini toliko kot dobrih dva tisoč kilometrov vožnje z avtomobilom.

Alexandra Sexton, raziskovalka hrane prihodnosti z Univerze Oxford: “Dejstvo je, da proizvajamo ogromne količine hrane, na splošno je pridelamo preveč in ni enakomerno razporejena po svetu. Rešitev bi bila enakomernejša distribucija. Težava je tudi, katere vrste hrane proizvajamo. Gojimo na primer veliko rastlin, ki bi jih lahko jedli, vendar z njimi hranimo živali v intenzivni živinoreji. Tako dodatno neučinkovito obremenjujemo zemljišča in vire.”

Priljubljenost avokada ima politične in družbene posledice

Podobno skrb vzbujajoča je zgodba z avokadom. Uvoz avokada v Evropo, predvsem iz Mehike, se je od leta 2012 povečal kar za 50 odstotkov. Zaradi širjenja plantaž avokada v Mehiki vsako leto posekajo 20 tisoč hektarjev gozda. Avokado za svojo rast potrebuje veliko vode, za kilogram avokada porabijo štirikrat več vode kot za kilogram pomaranč.

Tehnologije, okolja in človeka ne bo več mogoče ločevati. Kiborško prihodnost bomo morali voditi v smeri, ki bo omogočala preživetje človeka in hkrati upoštevala tudi druga živa bitja.

Luka Omladič, filozof in okoljski aktivist

Kaj bi se zgodilo na družabnih omrežjih, če bi zmanjkalo avokada? “Če bi zmanjkalo avokada, bi bil to velik dogodek na Instagramu,” nekoliko šaljivo odgovarja Alexandra Sexton. Najbrž bi Instagram preživel, a zgodba z avokadom je zelo ilustrativna glede našega odnosa in ravnanja s hrano. Je dokaz tega, kako potrošništvo narekuje nerealno kmetijsko proizvodnjo in škodljivo vpliva na okolje: “Avokado je primer živilo, ki je nenadoma postalo priljubljeno na Zahodu, kar je imelo cel kup političnih in družbenih posledic v regijah, v katerih gojijo avokado.”

Večina avokada zraste v Južni in Srednji Ameriki, v mehiški pokrajini Michoacan pridelajo kar 80 odstotkov avokada na svetu. Tam so v zadnjem desetletju območje plantaž povečali za več kot tretjino, s tem so le sledili povpraševanju. Samo uvoz avokada v Evropo se je namreč od leta 2012 povečal kar za 50 odstotkov. Alexandra Sexton: “Gre za pomembno študijo primera, kako sta proizvodnja in poraba prepleteni in da ima to, kar uživamo v enem delu sveta, zelo resnične in včasih problematične posledice za dele sveta, v katerih ta živila gojijo.”

Poslušaj Frekvenco X v celoti

Edina resna svetovna alternativa je zmernejša uporaba mesa, eksotičnega sadja in zelenjave. Lokalna samooskrba se sicer sliši simpatično, a jo je v praksi težko zagotoviti, globalizirani svet se poleg tega podreja trendom. Bi se bili pripravljeni na primer popolnoma odpovedati avokadu?

Raziskovalka hrane prihodnosti Alexandra Sexton je podrobno analizirala nekatere mogoče alternative, ki se pogosto predstavljajo kot vsaj delna rešitev za svetovne prehrambne izzive.

Žuželke kot alternativa

“Veliko ljudi po svetu že uživa žuželke, njihov vpliv na zdravje se razlikuje od vrste do vrste. Po večini imajo visoko vsebnost beljakovin, vsebujejo nekatere maščobe in drugih ne, vendar je treba še veliko raziskav na tem področju, sploh glede različnih alergij, ki bi jih ljudje lahko imeli na različne žuželčje vrste,” razlaga dr. Alexandra Sexton.

Energijska tablica iz žuželk, ki je v Švici na prodaj za tri evre. Foto: Val 202/Jan Grilc
Energijska tablica iz žuželk, ki je v Švici na prodaj za tri evre. Foto: Val 202/Jan Grilc

Glavna strategija podjetij, ki razvijajo žuželčja živila v zahodnih državah, je, da zmeljejo žuželke, tako da jih ljudje ne jedo z vsemi nožicami in tipalkami. Tako naj bi lažje pozabili, da jemo žuželke, tako recimo nastanejo žuželčji burgerji ali sendviči. “Druga možnost bi bila, da jih postrežejo kot del jedi določenih kultur, v katere so žuželke že tradicionalno vključene. Tako bi lažje sprejeli njihovo prisotnost. Dolgoročnejše razmišljanje bi lahko bilo tudi, da bi otroke navadili na žuželčja živila, saj je gnus pogosto naučen občutek.”

V Sloveniji žuželčjih živil še ne najdemo v trgovinah, drugače pa je v Švici, od koder smo dobili v pokušnjo dve žuželčji energijski tablici. Vsi, ki so jih poskusili, so se strinjali, da so predsodki, vsaj glede okusov, odveč. Še cene: v sicer že v osnovi zasoljeni Švici žuželčja energijska tablica stane dobre tri evre, dva predpripravljena žuželčja burgerja slabih osem evrov, žuželčje kroglice pa približno sedem evrov. Zanimivo, da v Švici žuželčja živila prodajajo na veganskem oddelku?!

Gensko spremenjena živila so vprašanje regulacije

V Sloveniji je ta hip sicer dovoljeno gojiti gensko spremenjene rastline, ki se tržijo po EU-ju, za kar je potrebno dovoljenje ustreznih organov. Kljub temu pa vsaj uradno primerov gojenja takšnih rastlin v Sloveniji za zdaj ni. Alexandra Sexton: “Genetske tehnologije so bile ključne za proizvodnjo številnih sodobnih alternativ. Vredno je poudariti, da je genetska modifikacija del postopka proizvodnje, ne pa končnega proizvoda. Vendar je veliko odprtih vprašanj in ovir, kar zadeva regulacijo. Bolj gotovo kot to, ali bo več ali manj takšnih živil, je, da se bodo nadaljevale polemike okrog genskega spreminjanja živil. V različnih delih sveta bodo različna stališča in regulacijski postopki.”

Prvi 3D-zrezki že natisnjeni

Italijanski inovator Giuseppe Scionti je nedavno s posebnim namenskim tiskalnikom natisnil prvi 3D-veganski zrezek na svetu, sestavljen iz grahovega in riževega proteina ter vlaknin alg. Postopek je trajal deset minut, tudi sam inovator pa za zdaj priznava, da natisnjeni zrezek za zdaj še ne bi zadovoljil okusa potrošnikov.

“Tridimenzionalno natisnjena hrana je morda uporabna v določenih primerih. Pravzaprav bi ustvarili ultraprocesirana in zelo predelana živila, torej hrano, kakršno danes že jemo – vendar, ali bi si želeli jesti še več procesiranih živil? Uporaba natisnjene 3D-hrane bo odvisna od tega, ali bo to res cenejša oblika proizvodnje. Prepričana sem, da jo bodo še naprej poskušali razvijati in najti primere, v katerih bi bila koristna,” komentira Alexandra Sexton.

Umetno meso, ribe in alge

Vse večkrat se omenja umetno meso, ki bi lahko nastajalo v laboratorijih z gojenjem delno diferenciranih matičnih celic, ki povzročajo nastanek mišic. Do zdaj poskusno ustvarjeno umetno meso je primerno za uživanje, a so ga za zdaj naredili le za vzorec.

Množično ustvarjanje mesa v laboratoriju bi zahtevalo veliko večjo porabo energije, kot je kazalo na začetku, nekatere študije kažejo, da bi za kultivirano meso lahko porabili celo več energije kot za konvencionalno pridelavo mesa.

Alexandra Sexton, raziskovalka hrane prihodnosti

“Množično ustvarjanje mesa v laboratoriju bi zahtevalo veliko večjo porabo energije, kot je kazalo na začetku, nekatere študije kažejo, da bi za kultivirano meso lahko porabili celo več energije kot za konvencionalno pridelavo mesa. Vsekakor pa bi porabili veliko manj vode in ohranili zemljišča, čeprav tudi pri rabi zemljišč to ni zagotovo, saj je odvisno od tega, katere vnose uporabljamo za sisteme laboratorijske pridelave mesa. Če za to uporabljamo na primer žita, morajo biti ta žita nekje pridelane.”

Mesojedce seveda zanima predvsem to, ali bo in vitro meso tako na pogled kot po okusu takšno kot pravo meso? “Nekatera podjetja in raziskovalci že lahko posnemajo predelano meso, na primer burgerje in klobasice. Čeprav morajo še vedno razviti vso maščobo, ki v pravo meso pride z mišičnim tkivom. Zrezki imajo veliko bolj zapleteno celično zgradbo, tako da smo še daleč od umetne proizvodnje verodostojnih zrezkov.”

Bolj realno se za zdaj zdi laboratorijsko vzgojeno ribje meso, s tem se ukvarjajo podjetja v Združenih državah in Singapurju. Tam so napovedali, da bodo začeli prodajati nekakšne cmoke z morskimi kozicami, ki bodo vzgojene v laboratorijih. Še večkrat so zadnja leta omenjali alge. Alexandra Sexton: “Nedavno sem brala o podjetju, ki uporablja alge za proizvodnjo molekule hem. Z njimi lahko naredijo rastlinske burgerje, ki krvavijo. In za ta učinek krvavenja je odgovorna prav molekula hem, ki jo pridobivajo iz alg. Industrija alg se bo vsekakor razvijala vzporedno z drugimi novimi živil. Prednosti alg, kot je morska trava, so, da rastejo zelo hitro, ne zavzemajo kopenskih površin, tako da ni bremena na rabo zemljišč, in imajo različne koristi za zdravje.”

Koncept prašičjih stolpnic

Vse več je tudi urbanega kmetovanja, nekateri gojijo zelenjavo tudi na balkonih, a takšna samooskrba ne more nahraniti vse gosteje poseljenih urbanih območij. Je lahko prihodnost več urbanega kmetijstva morda celo v urbani živinoreji?

Foto: Reuters
Foto: Reuters

Alexandra Sexton: “Z urbanim kmetijstvom bi lahko spremenili prehranjevalne navade, a težko bo doseči kritično maso. Pojavljajo se nove vizije, kot je ta, da bi imeli na primer “prašičje stolpnice”. Ideja prihaja iz Nizozemske, ki je ena največjih evropskih izvoznic svinjine. Prihodnost prašičereje so snovalci koncepta videli v več kot 600 metrov visokih stolpnicah, s čimer bi rešili stisko z zemljišči. Toda, si takšnih nebotičnikov z intenzivno živinorejo res želimo? Večina vertikalnega in urbanega kmetijstva je vendarle usmerjena bolj v pridelovanje solate in zelenjave.”

Konkretne rešitve za prihodnost

Vsekakor je dejstvo, da mora svet rešiti tri velike probleme: lakoto, podvojeno proizvodnjo hrane do leta 2050 in drastično zmanjšati okoljsko škodo, ki jo povzroča kmetijstvo. Misija (ne)mogoče?

Podkast Frekvenca X

Quo vadis, človek?! je nova poljudnoznanstvena serija Vala 202. Na podkast Frekvenca X se lahko naročite tukaj.

V reviji Scientific American predlagajo pet konkretnih rešitev: preprečiti moramo, da bi kmetijstvo porabilo več tropskih zemljišč; povečanje produktivnosti kmetij, ki imajo najnižje donose; povečanje učinkovitosti rabe vode in gnojil po vsem svetu; zmanjšanje porabe mesa na prebivalca; zmanjšanje odpadkov pri proizvodnji in distribuciji hrane.

"Tehnologije, okolja in človeka ne bo več mogoče ločevati. Kiborško prihodnost bomo morali voditi v smeri, ki bo omogočala preživetje človeka in hkrati upoštevala tudi druga živa bitja," pravi Luka Omladič, filozof in okoljski aktivist.