Foto: Pixabay

Popolnoma normalno je, da se ljudje nekako bojimo prihodnosti. Skokovit tehnološki razvoj in številne futuristične vizije prihodnosti, ki se tudi zaradi vpliva popularne kulture zdijo vse bolj uresničljive, nas lahko prevzamejo z nelagodjem. "Možgani vseskozi napovedujejo, kaj se bo zgodilo. Zato imamo včasih težave s sedanjostjo, preveč se obremenjujemo s prihodnostjo, kar nas lahko vodi tudi v anksioznost," razmišlja psihologinja Hana Hawlina.

Strahovi pred prihodnostjo seveda niso nekaj novega. Zgodovinar Janez Weiss spomni, da je določeno nelagodje prinesla že uvedba pisave, ki je človeku omogočila, da je lahko ideje prenesel na nekaj mehanskega. Nujnost človeka v interakciji se je izničila, nenadoma je knjiga postala vir, ki je lahko govoril. "Podobna se mi zdi danes vloga umetne inteligence, ki lahko kopico ljudi izloči iz enačbe. Napovedi govorijo, da številne službe v prihodnosti ne bodo več potrebne. Mogoče bo čez 50 let umetnointeligenčni novinar intervjuval umetnointeligenčnega predavatelja na konferenci o človeški zgodovini. Človek bo morda kot takšen nepotreben."

Poslušaj Frekvenco X v celoti.

Prihodnost Stevena Hawkinga in Isaaca Asimova

Pokojni britanski fizik Stephen Hawking je svaril, da bi lahko razvoj umetne inteligence vodil v konec človeštva. Kot je znanstvenik pojasnil leta 2014, so se primitivne oblike umetne inteligence izkazale za zelo koristne, razvoj celovite umetne inteligence pa bi lahko pomenil konec človeške rase. Ko bodo ljudje razvili umetno inteligenco, bo ta začela svoj razvoj in se z vse večjo hitrostjo na novo določala. Ljudje, ki so omejeni s počasno biološko evolucijo, se s tem ne bi mogli kosati in bi bili izpodrinjeni, je še poudaril Steven Hawking.

Vemo, da so možgani v nekem smislu mehanična stvar. Spoj tehnologije in možganov dejansko odpira možnost vključitve umetne inteligence.

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek

Isaac Asimov, avtor uspešnic Roboti jutranje zore, Jaz Robot in Golo sonce, je v intervjuju leta 1983 izrazil prepričanje, da se bo hladna vojna med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo spremenila v jedrski spopad, s čimer bi bili uničeni temelji za družbe prihodnosti. Vseeno je za leto 2019 napovedal silovit računalniški napredek, med drugim, da bodo “mobilni računalniški objekti” vstopili v naše domove in da bo brez njih nemogoče živeti.

Asimov je predvidel, da bodo računalniki spremenili način dela in nadomestili stare službe z radikalno drugačnimi. Roboti bodo ubili rutinske delavce na tekočih trakovih, družba pa bo potrebovala radikalno posodobitev izobraževanja – celotna populacija mora postati računalniško pismena, da se bo znašla v visokotehnološkem svetu, ta prehod pa bo za številne težak. So se njegove napovedi (že) uresničile?

Računalnik še ne razume Rdeče kapice …

Bo človek prihodnosti živel v globalni tehnodiktaturi ali se bo od urbanizacije vrnil nazaj k naravi? Odgovori na neznane poti umetne inteligence, kibernetike, vesoljskih tehnologij, pa spremenjeno prehranjevanje, omejitve okolja, nove oblike komunikacije … so zelo različni.

Umetniška dela naslika Generative Adversarial Network (GAN), algoritem, ki se nauči ustvarjati izvirne podobe na podlagi podatkovne baze že obstoječih slik. Foto: Reuters

Dr. Marko Grobelnik, strokovnjak za umetno inteligenco z Inštituta Jožefa Stefana, meni, da so termini, kot so Človek 2.0, Demokracija 3.0, umetna inteligenca in singularnost, prevečkrat pompozno predstavljeni in zamegljujejo realnost, ki jo bo v resnici lahko ponudil tehnološki razvoj v bližnji prihodnosti: “Prišlo naj bi do točke, ko bodo stroji prevzeli svet, človek pa naj bi postal inferiorna rasa, a od tega smo še zelo, zelo daleč. Kjer v prepletu tehnologij in njenega človeškega nadzora resnično postaja nevarno, je recimo avtonomno orožje. Gre za orožje, ki se lahko s svojo nepopolno tehnologijo samo odloča, koga bo ubilo in koga ne. Podobno se nam lahko zgodi z avtonomnimi avtomobili, pri čemer še ne vemo, kako se bodo takšna tehnološka in samovozeča vozila odzvala v nekaterih ekstremnih položajih.”

Dr. Grobelnik kljub velikemu napredku ne pričakuje ključnega preboja umetne inteligence na področjih, ki jih vsaj za zdaj obvladujeta človekova intuitivnost in kreativnost: “Računalnik še lep čas ne bo razumel Rdeče kapice. Razume jo petletni otrok, računalnik pa ne. Pa ne zaradi dolžine ali kompleksnosti besedila, temveč zato, ker je opisovani svet tako kompliciran, da ga v umetni inteligenci ne znamo ne opisati ne razložiti.”

Umetna inteligenca v književnosti in slikarstvu

Računalnik še lep čas ne bo razumel Rdeče kapice. Razume jo petletni otrok, računalnik pa ne. Opisovani svet je tako kompliciran, da ga umetni inteligenci ne znamo ne opisati ne razložiti.

Dr. Marko Grobelnik

Andrej Tomažin je slovenski pisatelj in pesnik, avtor knjige Anonimna tehnologija. Nekatera lažja in generična besedila so zmožni računalniki že danes generirati sami, takšne tehnologije za pisanje novic uporabljajo nekateri svetovni mediji. Seveda pa umetna inteligenca (še) ne more pisati komentarjev, kaj šele ustvarjati literarnih presežkov. Bi se to lahko zgodilo v prihodnosti?

“Upal bi si trditi, da bi umetna inteligenca lahko pripomogla k pisateljskemu delu. Še več, nekoč bi lahko umetna inteligenca zamenjala tudi pisatelje. Je pa problem, da se literarna scena veže na avtorja, problem je, kako umetno inteligenco predstaviti avtorsko. Pisatelja vidimo kot “meso”, zgodbo, umetni inteligenci bomo težko zaupali in oziroma bomo težko verjeli njeni avtentičnosti. V primeru vzpostavitve dovolj kakovostnih orodij bi vseeno lahko umetna inteligenca v prihodnosti opravila velik del pisateljskega dela, avtorji bi le še korigirali narejeno.”

Z malo domišljije bi torej umetna inteligenca lahko zamenjala t. i. najete pisatelje (ghostwriters), dobro izurjene pisce, ki običajno s pisanjem pomagajo bolj slavnim kolegom.

Dejstvo je, da je umetna inteligenca že prisotna tudi v drugih vejah umetnosti, od glasbe do slikarstva. Pred meseci so tako v New Yorku na dražbi za pol milijona dolarjev prodali portret, ki ga je ustvarila umetna inteligenca. Umetniško-eksperimentalni kolektiv je uporabil algoritem strojnega učenja, ki je skeniral približno 15 tisoč zgodovinskih portretov, nastalih med 14. in 20. stoletjem.

Slovenski slikar Arjan Pregl pravi, da se v svojem ateljeju ne brani pomoči sodobnih tehnologij, tudi v zgodovini se je že večkrat izkazalo, da je tehnični napredek prinesel razvoj nekaterih novih umetniških smeri, žanrov in tehnik. Vendar tudi konkretni primer na dražbi prodane slike še ne pomeni, da bi lahko umetna inteligenca nadomestila slikarje. "Umetna inteligenca se v umetnosti kot pripomoček uporablja že zdaj. Resničen preskok pa se bo zgodil, ko bo stroj delal s popolnoma svojo usmeritvijo, ne pa ob pomoči vnaprej vnesenih podatkov."

Računalnik v podobi telesa

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je nevrolog in nevroznanstvenik. Pravi, da je kljub objektivnim in nekaterim upravičenim strahovom optimističen, ker človek (prihodnosti) postaja vse bolj možgansko bitje.

Podkast Frekvenca X
Quo vadis, človek?! je nova poljudnoznanstvena serija Vala 202. Na podkast Frekvenca X se lahko naročite tukaj.

"Ljudje si težko predstavljamo računalnik v podobi telesa. A to se bo postopno zgodilo. Že danes morda po ulici hodijo ljudje, ki imajo v možganih elektronske vsadke, ki jim pomagajo pri parkinsonovi bolezni, naokrog hodijo ljudje, ki imajo umetne žile in umetna srca.”

Povezovanje možganov z računalniki se torej že dogaja. Prihaja tako skozi stranska vrata zabave kot medicine: “Vemo, da so možgani v nekem smislu mehanična stvar. Spoj tehnologije in možganov dejansko odpira možnost vključitve umetne inteligence.”

Stik človeka s tehnologijo se bo še okrepil. Robot ne bo nikoli čisti človek, človek ne bo nikoli robot. “Mogoč je scenarij, da bo človek postopno oplemenitil svoje kognitivne funkcije s tehnologijo. Pri tem bo ključna etika, nujno je javno in transparentno delo, sicer bodo to počeli v obskurnih laboratorijih nekje na Kitajskem," sklene prof. Pirtošek.

Intervju s prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom v celoti