Sam Hillcoat o filmu pravi, da nanj lahko gledamo kot na 'mitično, metaforično spiritualno potovanje, kot pripovedko, kot pravljico za odrasle, ki govori o prenašanju vrednot iz ene generacije na drugo, o neizbežni realnosti smrtnosti, o arhetipskem starševskem strahu, krivdi in bolečini spričo situacije, ko mora starš zapustiti svojega otroka'. Foto:
Sam Hillcoat o filmu pravi, da nanj lahko gledamo kot na 'mitično, metaforično spiritualno potovanje, kot pripovedko, kot pravljico za odrasle, ki govori o prenašanju vrednot iz ene generacije na drugo, o neizbežni realnosti smrtnosti, o arhetipskem starševskem strahu, krivdi in bolečini spričo situacije, ko mora starš zapustiti svojega otroka'. Foto:
Cesta
'Ljudje so se vedno pripravljali na jutri. Vendar se jutri ni pripravljal nanje. Res je. Ko bomo končno vsi odšli, ne bo nikogar več razen smrti in še njej bodo šteti dnevi. Sama bo na cesti in ne bo imela kaj početi in nikogar ne mogla vzeti seboj. Rekla bo: Kam so šli vsi? In tako bo.' (Odlomek iz romana Cormaca McCarthyja)
Cesta
Viggo Mortensen je vlogo v filmu skoraj zavrnil, ker je imel v načrtu odmor od filma. Nato si je sicer premislil, zato pa v letu 2010 v kinih ne bomo videli nobenega filma z njim v igralski zasedbi (Cesta nosi še lansko letnico).
Cesta
Planet so zavzeli monokromni odtenki smrti. Oče in sin upata, da bo morje, če jima bo uspelo priti do obale, modre barve.
Cesta
Postapokaliptičnih filmov je (od Pobesnelega Maksa pa do Jaz, legenda in Otrok človeštva) preveč, da bi jih naštevali: a kljub temu, da je Hollywood svet pokončal že na nešteto načinov, je Cesta tako distopična, monokromna in brezupna, da še vedno lahko šokira.

Neimenovana protagonista pripovedi, "moški" (Viggo Mortensen) in "fant" (Kodi Smit-McPhee), se po opustošeni pokrajini, ki je bila nekoč ZDA, z vsem svojim premoženjem v nakupovalnem vozičku prebijata proti jugu. Kataklizma - predvidevamo, da atomska, o vzrokih zanjo pa ni povedano nič – je z obličja Zemlje zbrisala vse razen peščice živih zombijev, ki se v lovu na zadnje ostanke hrane zbirajo v neusmiljene, krvoločne horde.

Moža in fanta srečamo nekje sredi romanja po opusteli cesti. Najbrž je jesen; začenja snežiti in z vsakim dnem je hladneje. Suhljati deček, ki ima kakih deset let, ne bi preživel še ene zime, zato se z očetom skušata prebiti do Zalivske obale. Fant, ki se ne spominja sveta pred "velikim pokom", nima matere (Charlize Theron): kmalu po njegovem rojstvu je, tako kot nešteto drugih, raje naredila samomor, kot da bi se soočila s posilstvi, umori in ljudožerstvom, ki so postali nova resničnost. Moški pa ne: on ima poslanstvo. "Moja naloga je, da skrbim zate," pove dečku, ko ustreli divjaka, prvega človeka, ki sta ga srečala po letu dni in ki je skušal fanta ubiti. " Ubil bom vsakogar, ki se te bo skušal dotakniti."

Ni jasno, zakaj sta bila "izbrana", da preživita dolgih deset let. Zasledovana, sestradana in izčrpana sicer zavidata mrtvim, a vztrajata, včasih niti ne zaradi zavestne odločitve, ampak zavoljo golega nagona, prvinske želje po preživetju. "Dolgi betonski kraki avtocestnih deteljic kot ostanki velikanske hiše strahov v oddaljeni mrakobi. Povsod mumificirana trupla. Meso razcepljeno ob kosteh, vezi posušene in napete kot strune. Telesa ovenela in izsušena kot kakšne pošasti iz pradavnine, njihovi obrazi kot poškrobljene rjuhe, porumeneli ostanki zobovja. Vsi po vrsti so bili bosi kot romarji kakšnega skupnega reda, kajti čevlje so jim že zdavnaj pokradli", piše Cormac McCarthy v fantastični literarni predlogi, katere se scenarij Britanca Joeja Penhalla precej zvesto drži.

Brez izživljanja z masakri
Strah, da se Cesta izživlja nad vizualnimi možnostmi, ki jih že neštetokrat prežvečena tematika - "konec sveta" - ponuja, je odveč. John Hillcoat je posnel brutalen, a obenem neverjetno minimalističen film, ki najbolj eksplicitne prizore zamolči s (še bolj srhljivo) elipso. Skoraj popolno odsotnost kake osrednje akcije zamenja občutek groze, ki gledalca niti za hip ne spusti iz primeža (k razpoloženju precej pripomore tudi na trenutke prenapeta glasbena podlaga Warrena Ellisa in Nicka Cava, ki je s Hillcoatom kot scenarist sodeloval že pri vesternu The Proposition). Direktor fotografije, španski veteran Javier Aguirresarobe (Vicky Cristina Barcelona, Somrak: Mrk), je v posušenih drevesih, požganem obzorju in zaprašenih kupih starega železja, s katerimi je film natrpan, nekako našel tragično lepoto.

"Midva ne bova nikoli nikogar pojedla, kajne da ne?
Ne. Ne bova.
Ne glede na vse.
Ne. Ne glede na vse.
Ker sva dobra človeka.
Ja.
In nosiva ogenj.
In nosiva ogenj. Ja.
Prav."

Izjemen nastop obeh protagonistov
Mortensen, ki je iz prizora v prizor bolj podoben izsušenemu okostnjaku, je v vlogi stoično umirajočega moža, ki ga v sanjah mučijo spomini na že davno umrli svet in ženo, podnevi pa ga naprej žene skrb za sina, nenadkriljiv. Tudi Smit-McPhee, ki je v svojem naivnem stremenju k dobremu videti, kot da ne spada zares v razčlovečeno novo resničnost, ki ga obdaja, je izvrsten; odnos med očetom in sinom izzove močnejšo čustveno reakcijo kot še tako nazoren prizor obglodanih okončin.

V kratkih epizodnih vlogah neznancev, za katere morata Mož in Fant oceniti, ali so vredni zaupanja, se da pod plastmi umazanije (in/ali brade) spoznati še Roberta Duvalla, Guya Piercea in Molly Parker.

Eden redkih barvnih trenutkov v vseobsegajoči samomorilski sivini je pločevinka Coca Cole (morda zadnja na svetu), ki jo najdeta med ruševinami oplenjene trgovine. V svetu, kjer so stvari že zdavnaj izgubile svoja imena, rjava pijača, simbol mrtve civilizacije, toliko bolj bode v oči. Moški, ki mu pijača verjetno pomeni to, kar so Proustu čaj in magdalenice, pločevinko odstopi sinu. Fant, pripadnik generacije, ki je bila vržena v novi svet, pripomni le, da je mehurčkasta.

Up za novega človeka?
McCarthy v svojih romanih rad sooča dobro in zlo, pri čemer slednje po navadi prevlada (spomnimo se samo psihopatskega morilca v prav tako izvrstno ekraniziranem romanu Ni prostora za starce), v Cesti kljub vsemu ne pokaže zmagoslavja teme. Edino, kar v svetu, v katerem ni mogel preživeti niti Bog, trdovratno vztraja, je upanje. Pooseblja ga fant, "nosilec ognja“, ki mu je v razvalinah razčlovečenega sveta uspelo vzpostaviti etično držo, popolnoma nepragmatično sočutje in solidarnost do soljudi (tudi, če mu ti čustev ne vračajo) in s tem nakaže mogočo prihodnost za človeštvo, ki bo vstalo iz ruševin prejšnjega. Eden najboljših filmov letos.

Ocena: 5; piše Ana Jurc

Cesta (The Road)

ZDA, 2009

Režija:
John Hillcoat
Scenarij: Joe Penhall (po istoimenskem romanu Cormaca McCarthyja)
Igrajo: Viggo Mortensen, Kodi Smit-McPhee, Charlize Theron, Robert Duvall, Guy Pearce, Molly Parker, ...

Žanr:
znanstvenofantastični, drama
Dolžina: 111 minut
Premiera: svetovna - 3. 9. 2009 (Beneški filmski festival), slovenska - 12. 8. 2010

Povezavi: uradna stran, IMDb