Prva epizoda franšize - ki je, mimogrede, v svetovnem merilu zaslužila okrog 300 milijonov dolarjev več kot prvi del Somraka - se je lani končala s tem, da je naša junakinja Katnis Everdeen (Jennifer Lawrence) našla ne le način, kako zmagati v gladiatorski areni za pobijanje najstnikov, ampak tudi pretentala krvoločni sistem do te mere, da je od njega izsilila preživetje še za svojega partnerja, vanjo do ušes zaljubljenega Peeto (Josh Hutcherson). Natančnejše obnove nimajo smisla: če prvega dela niste videli, se v drugem tako ali tako ne boste znašli.

Franšiza, ki svojega občinstva (v nasprotju s prej omenjeno) ne podcenjuje do te mere, da bi v ospredje postavila ljubezenski trikotnik med Katnis in dvema fantoma, se v drugem delu zgosti v začetek spopada: ljudstvo proti oblastnikom. Prva ura, v kateri tresemo vse bolj trhle temelje fašističnega Panema, je zato tudi skoraj zanimivejša od dejanskega kruha-in-iger "razvedrila" iz naslova serije.

Leto dni po dogodkih iz Arene smrti se Katnis, ki ji je zmaga na Igrah lakote prinesla za spoznanje lagodnejše življenje od prejšnjega hiranja v rudarskem mestecu, še vedno skuša ponovno zbližati s svojim "pravim" fantom Galeom (Liam Hemsworth) in ponikniti nazaj v anonimnost. Obenem se ne zaveda, da sta njen pogum in subverzivnost v drugih (prav tako postapokaliptično opustošenih in izstradanih) okrožjih sprožila proteste. Nevarnost vsesplošne vstaje je tako velika, da se nekega dne predsednik Panema osebno (Donald Sutherland) v njeni dnevni sobi pojavi z jasnim ultimatom: sodeluj z esteblišmentom ali pa se pripravi na bolečo smrt vseh, ki jih imaš rada. "Sodelovanje" pomeni turnejo zmagovalnega para po vseh okrožjih, ki mora hliniti zaljubljenost in deklamirati spodbudne govore, medtem ko se na samem bori s posttravmatskim sindromom in občutki krivde.

Katnis si sprva prizadeva stoično sprejemati svojo vlogo lutke v farsi, a vstajniško vzdušje med rajo in predsednikova ugotovitev, da so vsi dosedanji zmagovalci Iger naenkrat postali morebitni nosilci revolucije, sta vzrok za peripetijo nujnemu obratu. Panem najprej skuša Katnis iz junakinje ljudstva spremeniti v nekakšno osovraženo ikono resničnostne televizije ("Izmenično bomo poročali o detajlih njene poročne obleke ter v živo prenašali bičanja in usmrtitve"). Ko se to ne obnese, napove še jubilejno "zvezdniško" izdajo Iger lakote, za katero bodo tekmovalce žrebali zgolj med zmagovalci vseh dosedanjih sezon. Najbrž ni treba posebej razlagati, da se v areni kot predstavnika 12. okrožja znajdeta Katnis in Peeta.

Jennifer Lawrence, trenutno ljubljenka bolj ali manj vseh, od nagrade podeljujočih žirij pa celo do zlobnih zvezdniških blogarjev, je v resnici ključ uspeha ekranizacije celotne serije. Premore ravno pravo kombinacijo lepote, nesentimentalne vztrajnosti in stoične žilavosti, da se lahko z njo identificirata oba spola ciljnega občinstva, za piko na i pa zna z diskretno grimaso v ravno pravem trenutku iz občinstva izvabiti tudi smeh, ne samo sočutja.

Stranske vloge so kombinacija starih in novih velikih imen, ki se po Kapitolu šopirijo s primerno teatralnostjo: poleg Sutherlanda in Woodyja Harrelsona kot zapitega mentorja Haymitcha še posebej izstopata Philip Seymour Hoffman kot režiser iger Plutarh in Stanley Tucci kot Caesar Flickerman, zagorela in (ne tako zelo) groteskno pretirana karikatura voditelja TV-šova. V maniri futuristične gejše "okrancljana" Effie Trinket (Elizabeth Banks) je tokrat za spoznanje bolj večplasten, človeški in oprijemljiv lik kot v prvem delu, medtem ko se Lenny Kravitz še vedno le brezizrazno zanaša na svoj metroseksualni glamur.

Repriza Iger lakote prinese nekaj novih sovražnikov (tudi v obliki nerealistično računalniško generiranih ubijalskih opic) in zaveznikov (med njimi izstopa Jena Malone kot Johanna, preklinjajoča, srborita bojevnica s sekiro), seveda pa ne premore tistega golega šoka in čudenja, ki ga je sam koncept gladiatorskega pobijanja za šport vdihnil Areni smrti. Katnis mora, kot že prejšnjič, z lokostrelstvom rešiti kožo sebi in jokavemu Peeti, odsotna pa je etična dilema glede ubijanja vrstnikov, ki je tvorila levji delež predhodnika. Tokrat je v ospredju predvsem strategija, kako pobiti kar največ nasprotnikov, ne da si pri tem umažeš roke. (Scenarij sicer Katnis pazljivo ubrani pred kakršnim koli zares spornim umorom.)

Režiser Francis Lawrence, ki je vajeti za tega in naslednja dva filma prevzel od Garyja Rossa, mitološke in pravljične elemente (strupena megla itd.) popolnoma organsko zlije z naturalističnimi spopadi mož-na-moža, scenarij Simona Beaufoya in Michaela DeBruyna pa pušča dovolj iztočnic za razmislek o vseh glavnih temah knjig Suzanne Collins: o opresivnosti diktatorskih sistemov, ki vladajo s strahom, o skrajnostih, do katerih se da prignati resničnostne šove, in grozljivi izpraznjenosti zvezdniške kulture.

Ko se prek kupov trupel tako prebijemo do konca, ki dogajanje preseka še veliko bolj in medias res kot prejšnji del, se zazdi, da je Kruto maščevanje na neki način klasično manipulativen srednji del trilogije: ne premore "novosti" prvega dela, pa tudi ne neizprosnega tempa, ki ga očitno hranimo za veliki finale (ta bo, kot rečeno, razdeljen še na dva filma); film zato bolj kot sklenjena enota deluje le kot eden izmed členov v verigi.

Vseeno pa je serija kot celota dovolj velikopotezen in dobro izpeljan koncept, da človek občasno celo pozabi, da gre za megalomanski, t. i. "tentpole" projekt (torej tak, ki drži pokonci celoten studio), katerega glavni cilj je prodaja s filmi povezanih igrač, in da verjame, da nas Igre lakote nočejo pod pretvezo "velikih vprašanj" zgolj zamotiti in odvrniti od razmišljanja o impresivnih vzorcih onkraj filmskega platna. Franšiza presega okvire tipične filmske ponudbe, namenjene predvsem najstnikom, in se počasi oblikuje v tetralogijo, za katero ljudem čez deset let celo ne bo nerodno priznati, da so jo gledali.

Ocena. 4/5; piše Ana Jurc