"V Ljubljani se imam čudovito. In tega iz mene ne govorijo mamila, samo alkohol!" - Roisin Murphy. Foto: Jani Ugrin
Caribou
Dah Snaith (Caribou) je v svoji beli opravi morda videti kot miroljubni sobopleskar, še enkrat starejši od povprečnih obiskovalcev klubov, a na odru z njim ni šale. Foto: Jani Ugrin
Roisin Murphy
Kdo drug bi se spomnil, na oder priti oblečen v staro tetko iz prihodnosti? Foto: Jani Ugrin
Flow Talks
Drugi in zadnji pogovor v okviru Flow Talks se je vrtel okoli teme dizajn menedžmenta. Nika Logar je za zbrane predstavila to vejo dizajna, ki se ukvarja v prvi vrsti s povezovanjem med naročniki in dizajnerji. Opozorila je, da stranke pogosto ne razumejo dizajnerjev, zato so tu dizajn menedžerji. Izpostavila je uspešne slovenske zgodbe s tega področja, kot so na primer ISSA jadrnice in prikolice Adria Mobil, kjer so podjetja z boljšim dizajnom izboljšala svoj delež na trgu. Foto: Jani Ugrin
Artan Lili
Zapomnite si ime Artan Lili - zanje boste še slišali. Foto: Jani Ugrin
Ni pravega festivala brez nekaj bizarnih oprav med občinstvom. Pri nas sicer dekleta prisegajo kvečjemu na "Lano del Rey" (cvetje v laseh), med Britanci priljubljenih živalskih pajacev pa nismo opazili. Foto: Jani Ugrin

Dež je - z eno majhno izjemo - v nedeljo ostal varno pospravljen v oblakih, enodnevnih ljubljanskih "padalcev" je bilo več kot prejšnja dva dneva (Caribou so pred petimi leti v Kinu Šiška pač naredili silen vtis) in skoraj novoletna kulisa migotajočih luči je vžgala še tretjo zaporedno noč. O kulinarični ponudbi, organizaciji in obisku smo povedali že vse, kar smo imeli, zato danes le še o dogajanju na glavnem odru. Ko smo že mislili, da plešočega goveda in utrganih kostumov Pet Shop Boys nič ne more več prekositi ...



Beat slišiš, še preden vidiš njegovo kraljico: Róisín Murpy iz zaodrja intonira Evil Eyes, uvodno pesem svojega seta, s katerim je sinoči sklenila krstno izdajo ljubljanske veje finskega festivala Flow. In ko že misliš, da te ne bi mogla presenetiti nobena ekstravagantna, futuristična oprava, v kateri bi se pojavila na odru, iz zakulisja prikoraka našemljena v staro tetko, s površnikom in škatlasto torbico vred.

To je seveda šele prvi od kakih desetih kostumov večera; iz enega v drugega se levi kar na odru, z odmetavanjem plasti in dodajanjem bizarnih pokrival. Oprave segajo od konceptualnih umetniških inštalacij - taka je rdeča haljasta zadevščina, še najbolj podobna kompleksnemu origamiju - do mask iz papirmašeja, ki so videti kot ponesrečeni likovni projekti čustveno motenega srednješolca. Mlada dama po imenu Lady Gaga bi se lahko od Roisin - če že ne po predimenzioniranosti, pa vsaj po izvirnosti - česa naučila.

Videti Roisin Murphy v živo pomeni gledati performans, kostumografija je le njegova vrhnja plast. Kdor je prišel, da bi poplesaval Sing it Back ali The Time Is Now, po možnosti v originalnih aranžmajih izpred petnajstih let, je bil pač obsojen na razočaranje (in, roko na srce, kar nekaj ljudi jo je med koncertom v resnici popihalo). Murphyjeva, svoj čas glas in obraz sheffieldske senzacije Moloko, ima za seboj že tri samostojne albume; še čisto svež je njen avantgardni plošček Hairless Toys, ki prihaja po osemletnem predahu od precej bolj mainstreamovskega Overpowered.

A Roisin seveda ni popprinceska: njena glasba je v svojem bistvu klubska in v živo to šele zares pride do izraza. Svoje občinstvo bombardira z basom, ritmom in lučmi (ob tem je treba omeniti, da so bili basi tik pod odrom tako moteče močni, da si naši pretreseni notranji organi še do danes niso opomogli). Še tisti komadi, ki na albumu niso dolgi po deset minut, so predelani v house glasbo (na primer Jealousy), v nalezljivo rastoči, minimalističen ritem rejva (House of glass) in obsesivno, seksi zadihanost ("Who's exploiting who?" se v nedogled sprašujemo pri Exploitation). Besedila so tukaj potisnjena ob stran, gre za vizualni performans in ritem, čeprav nam Roisin za hip pokaže tudi svojo drugo plat, ob kateri človeku postane žal, da vokal ni bil postavljen bolj v ospredje. Nepričakovano melodramo italijanske kancone postreže s čudovito pesmijo Non credere (z njene lanske male plošče v italijanščini); v tistem trenutku je jasno, da bi bila Irka v nekem vzporednem, bolj poštirkanem vesolju tudi fantastična popzvezdnica. A to ni tisto vesolje: še ko se nas na koncu usmili z dvema molokovskima hitoma, Familiar Feeling in Pure Pleasure Seeker, sta pesmi pregneteni in iztrgani iz znanih okvirjev, z džezovskimi dodatki in spremembami tempa, zaradi katerih se vse skupaj na trenutke zdi improvizirano.

Rdeča nit "klubske glasbe za odrasle" bi pravzaprav lahko bila tema nedeljskega večera. Če je bil nad konceptualnim performansom Murphyjeve marsikdo razočaran, pa je tihi Kanadčan Dan Snaith - alias Caribou - naravnost z Glastonburyja v Ljubljano pripeljal točno to, kar smo od njega pričakovali. 37-letni doktor matematike, ki je praviloma oblečen v belino in ga lahko pred koncerti vidite, kako na odru sam pripravlja in preverja svojo opremo, že od albuma Swim (2010) dalje na unikaten način spaja hipijevsko psihadelijo s klubsko glasbo novejših datumov; v skladu s trendi je tudi njegov novi album, lanski Our Love, uperjen k house glasbi. V svojem dobro uro trajajočem setu, ki je potekal pred ozadjem, "izposojenim" z naslovnice novega ploščka, je bolj ali manj sledil scenosledu tega albuma; pesmi so prepoznavne, le nadgrajene in potisnjene do zadnje meje, ki jo zmore Snaithova koncertna skupina. Njegov lasten bobnarski vložek pri Bowls je fantastičen, in skladbo spremeni v agresiven naval zvoka, in z ekstaze na obrazih plesalcev je jasno, da Caribou premore nekaj več od cenenosti kake Swedish House Mafie in podobnih zvezdniških didžejev.

Najbolj se je seveda razživelo proti koncu. Predvidljivo evforičen je bil odziv na Odesso, pa na najboljši novi singel, Can't Do Without You, ki je razplesal celo občinstvo, prve kaplje napovedujoče se plohe pa je (vsaj začasno) odgnala hipnotična uspešnica Sun, podaljšana v skoraj neskončen, udaren sklepni loop. Skratka, plesna zabava za tridesetletnike. Oh, na koncu se nam je še približno petič prijazno zahvalil. Vljuden Kanadčan, pač.

In če se že pomikamo v obratnem vrstnem redu: še pred Caribou je glavni oder ogrevala (in občinstvo kar v angleščini nagovarjala) Polona Kasal. Njenemu melanholičnemu popu ne moremo očitati ničesar, a morda bi s stališča dramaturgije večera bilo bolje, če bi njen termin prevzela udarnejša New Wave Syria, ki sta bila tako na sporedu že sredi popoldneva. Osebno sicer za odkritje letošnjega festivala štejem vse slabše varovano srbsko skrivnost, indie rockersko zasedbo Artan Lili. (Kar zavrtite si njihov singel Ako stanemo tu - težko si ga boste izbili iz glave.) Iz različnih bendov nabrani člani, ki v tej postavi obstajajo šele dve leti, so maja v okviru festivala Spider prvič gostovali tudi v Ljubljani. Še kak obisk in boljši termin (na odru Flowa so bili na vrsti že ob petih popoldne), pa jim tudi bistveno bolj obiskani koncerti v naših krajih ne uidejo.

Pod črto: Flow je konceptualno fantastičen festival, ki pa se po letih tovrstne praznine v našem okolju v enem samem letu seveda ne more "prijeti". Samo upamo lahko torej, da so organizatorji pripravljeni "požreti" neizogibno začetniško izgubo in se v naše kraje vrniti. Morda s tematsko malo manj eklektičnim izborom (legendarna Run the Jewels denimo v soboto po krivici nista imela naše popolne pozornosti, ker je občinstvu Flowa vendarle bliže Bonobo, prav tako je kratko potegnil Edo Maajka) in z malo zgodnejšo mislijo na promocijo, uperjeno proti domačemu občinstvu. Zavest, da se skoraj sto evrov plačuje za tri dneve celodnevnega festivala s potencialom za kakovostno druženje, ne le za po en večerni koncert, na katerega se ležerno primaješ ob desetih zvečer, se bo počasi že razširila. Do takrat pa še kakšen koncert v Tobačno, prosim.

Ana Jurc