Ana Soklič je nedavno novo poglavje v svoji karieri odprla s sodelovanjem s Petrom Ugrinom in zasedbo SOUL cast, s katerimi je izdala tri avtorske skladbe. "Hvaležna sem, da smo začeli neko pot, za katero čutim, da je prava," je povedala za MMC glasbenica, ki pravi, da vedno položi karte na mizo, v svet pa je tako poslala pesmi Prešeren, Oboje in Ameria. Po njenem mnenju je odgovornost "artista", da v svetu pusti pečat v času, ki ga živi, da ozavešča poslušalce skozi glasbo in stvari, ki jih rad počne.

"Te tri skladbe sem pisala zelo metaforično, je nekaj, kar mi je zelo všeč pri besedilih," je priznala pevka, ki raje sicer vidi, da vsak poslušalec pride do svojih zaključkov in čutenja, kaj mu neka pesem daje. "Besedila so mi zelo pomembna, podajajo neko sporočilo in puščajo za seboj del človeka. Najboljši občutek je, ko zapišeš prave besede na pravo melodijo in ko se dvignejo kocine," je še delila in dodala, da včasih med procesom nastajanja pesmi ne more spati.

Pred njo je pestro poletje – poleg koncertov, kjer polovico repertoarja sestavlja avtorska glasba, polovica pa skrbno izbrane priredbe, načrtuje še pisanje besedil in druženje z njenimi bližnjimi, saj samo tako "lahko na koncu nastane nekaj pristnega".

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Novo poglavje v svoji karieri ste odprli s sodelovanjem s Petrom Ugrinom in zasedbo SOUL cast, s katerimi ste izdali tri avtorske skladbe. Kako je sodelovati s tako številčno zasedbo?
Predvsem je zelo pestro! Na odru nas je res veliko, v celotni postavi nas je osem, usklajevanje urnikov v tem primeru je, si lahko mislite, tudi zanimivo – to je seveda še milo rečeno (smeh). Opažam, da je v tujini tovrstnih zasedb res veliko. Moja velika želja je pripeljati nekaj tovrstnega koncepta tudi na slovenska tla. Zelo sem naklonjena glasbi, ki jo podpirajo spremljevalni vokali, v harmonizaciji. Všeč mi je pestrost glasov, ki zapojejo skupaj, in tudi tega je na tujih tleh veliko. Menim, da je edino pravilno, da se tudi pri nas začne pojavljati tovrstna usmeritev, še najbolj se to pozna pri soul/contemporary/mainstream žanru glasbe. To je tudi smer, kjer se najbolj vidim in doživljam.

Dejali ste, da ste ekipo nekaj časa izbirali, pomembno vam je, da ste prijatelji. Kako v skupini ohranjate neko zdravo dinamiko?
Da neko sodelovanje obrodi lepe sadove, da pride do pravega zvoka in vsebin, ki se mi zdijo v glasbi ključnega pomena, so mi predvsem pomembni lepi odnosi, ki jih, za zdaj, med seboj gojimo in negujemo. Seveda dejstvo ostaja – ni enostavno. Vsak izmed nas ima svoje vsakodnevne obveznosti, svoj urnik, pa tudi svoje potrebe in ambicije v življenju. Sama predvsem gledam, da sem z vsakim posebej, tako "ena na ena" kot tudi, da se vsak počuti del skupnosti. Dejstvo tudi ostaja, da vsakič položim vse karte na mizo. To se mi zdi zelo pomembno! Trudim se na vse mogoče načine, da ohranjam neko, vsaj zame, pravo ravnovesje med racionalnim in tistim, malo manj racionalnim. Na zadnje se osebno zanašam s stališča, da se prave stvari ne zgodijo z danes na jutri, vedno sem tudi bila in ostajam velik zagovornik dela na daljši rok.

Želela bi si še več skupnega druženja, a je to včasih zelo težko, zaradi urnika vsakega posameznega člana, ki je drugačen od mojega. Sem pa predvsem vesela, da sem v tem krogu ljudi našla posameznike, s katerimi govorimo veliko skupnega jezika, in tudi ljudi, ki me podpirajo v tem, kar počnem. Zelo rada, na splošno, gostim ljudi, kaj skuham, sploh spečem, za božič smo se imeli res lepo, se mi zdi, da vsakič znova pomislimo: "Kaj pa zdaj? Kaj je naslednja stvar, ki se je bomo lotili?" Vsi vedo, da delamo na daljši rok, tako seveda upamo na najboljše v prihodnosti, delamo manjše korake, ki sledijo večjim. Jasno dam tudi vedno vedeti, koliko "energije" je v igri, to se mi zdi edino prav, čeprav sem jaz glavni akter pri vseh korakih, ki jih uberemo. Ni lahko, še zdaleč ne, a sem hvaležna, da smo začeli neko pot, za katero čutim, da je prava.

Kot omenjeno, izdali ste tri avtorske skladbe: Prešeren, Oboje in Ameria, ki je sicer skovanka imena vaše babice in Amerike. Kaj je navdihnilo te pesmi? Kaj želite z njimi dati poslušalcem?
Nekako ne znam drugače, kot da vedno črpam in ustvarjam iz sebe, mojega dojemanja tega sveta in vsega, kar se mi v njem dogaja. Menim, da gre predvsem za odgovornost, ki jo ima "artist" v tem svetu – da pusti svoj pečat v času, ki ga živi, da ozavešča poslušalce skozi glasbo, stvari, ki jih tako rad počne. To se mi zdi edina prava stvar. Zdaj že pokojna, meni zelo ljuba, Nina Simone je slednje rada povedala naglas in ne bi se mogla bolj strinjati z njo.

Vse tri skladbe nosijo sporočilo, se naslanjajo na teme, ki me na neki način v tem obdobju, času in prostoru, kjer živim, tako dušijo kot tudi zabavajo. Vseeno raje vidim, da poslušalec pride do svojih zaključkov, do svojega čutenja, kaj mu posamezna skladba daje. Meni je težje govoriti o tem, vseeno raje napišem pesem. Opažam pa, da se skozi čas toliko spreminjam, da bi morda danes že marsikaj drugače zapisala. Te tri skladbe sem pisala zelo metaforično, je nekaj, kar mi je zelo všeč pri besedilih. Književnost, razlaga poezije v šoli, vse to sem oboževala in ura slovenščine mi nikoli ni bila dolgočasna. Sem pa napisala vsa tri besedila pred dvema letoma in bi jih morda danes postavila drugače.

Naj se kljub temu zgolj dotaknem Amerie, ker mi je tema pesmi izredno pomembna. Da, gre za moj notranji dvom: ali pripeljati na ta svet novo bitje ali ne? Sem ženska v obdobju, kjer se to vprašanje, hočeš nočeš, še bolj pojavlja v moji duši. Ženskam, na splošno, ni enostavno, tudi v tem pogledu. Primorane smo se soočiti s to temo, tako družba kot marsikatera "wannabe" stara mama, pa nam ta odgovor še otežuje oz. nam naprti še dodatno stisko. Menim, da se o tej temi še premalo govori! Predvsem čutim, da je najprej treba biti sočuten do samega sebe in stati za svojimi željami, drugo pride vse pozneje. Gre za veliko, če ne največjo odgovornost v življenju, ki te bo dejansko spremljala do smrti, zato je takšno videnje, meni osebno, nekaj najbolj samoumevnega. Tako pa slišim, po pogovoru z babico, ki sodeluje pri porodih, da se čuti, da sta zgolj dva otroka od desetih polno in ljubeče sprejeta s strani partnerskega odnosa, preostalih osem pa manj, v ozadju stojijo namreč pritiski tako "starih staršev", prijateljev ter njihovih pogledov, tako imenovnih "pravih let" in "ker se spodobi" itd. Koliko je na tem svetu otrok, ki ostajajo brez nege, ljubezni, podpore? Preveč je takšnih! Ženska otroka, če je seveda zdrava in ni težav, donosi in tudi ženska je tista, ki ostaja, po mojem mnenju, zato še bolj povezana z otrokom skozi življenje. Pomembno je, da se sama tudi najbolj pozna in tako zna odločiti, kar se ji zdi najbolj prav. Seveda pa z vsako odločitvijo pridejo določeni plusi in minusi za nadaljnje življenje. Tudi temu se ne da izogniti. Ključno se mi zdi sočutje do samega sebe in pogum, da stojiš za svojimi odločitvami; tako ta trenutek kot tudi, da se na svoje odločitve spomniš v prihodnosti. Preveč je žensk, ki popustijo partnerju, ker si ga pač "on tako zelo želi". Četudi dva, ki sta v odnosu eno, prav vsak izmed nas piše v tem življenju tudi neko svojo zgodbo in se mi zdi, da mora prisluhniti glasu znotraj sebe! Seveda, da je otrok najbolj čista vez med dvema, ki se ljubita, in gotovo nekaj najlepšega, a še vedno, stojim za tem, kar sem povedala.

Kako so bile prav te skladbe tiste prave, da z njimi naznanite novo poglavje?
Gre za moj izbor, najprej demoskladb, za katere sem se odločila, da jih postavim v kantavtorski različici, skupaj z mojo glasbeno zasedbo, SOUL cast. Vse skladbe sva sprva v angleški različici zastavila skupaj s človekom, ki ga v glasbi še vedno daleč najbolj cenim, Bojanom Simončičem, zatem pa je vajeti prevzel, tudi moj glasbeni kolega, Peter Ugrin. Postavil je predvsem svoje aranžmajske odločitve. V določenem pogledu gre tudi za Petrov "zvok", sama bi naredila marsikaj drugače, a pri vsakem sodelovanju so potrebni določeni kompromisi, tudi tukaj so se tako kar zgodili.

V predalu imam res kar malo morje avtorsko zastavljenih demoposnetkov, ki čakajo na svoj morebitni rojstni dan. Navsezadnje je to to, kar sem počela praktično kar vsa moja dvajseta leta in čez ter danes. Je pa res, da sem večinoma delala vse v angleščini in iskala svoje priložnosti v tujini. Danes sem že druga oseba, spremenila sem se in marsikaj bo tako ostalo tudi v predalu ali računalniku. Zdaj že delam nove stvari. Taka je pač pot glasbenika, instrumentalista, interpreta, pevca, vokalista, avtorja – je predvsem zelo težka in naporna, glasbo moraš res imeti rad, da vztrajaš na tej poti in se ti, enostavno povedano, ne zmeša (smeh). Vmes me je prijela tudi težka bolezen, primorana sem se bila na novo spoznati, skozi fizično bolečino. To mi je odprlo marsikateri pogled predvsem na mojo notranjo naravo, na vse tisto, kar sem prinesla na ta svet in pridobila, ter na posel, ki ga glasba seveda zahteva. Vse skupaj postane življenje, vse je povezano, eno z drugim. Tega nisem nikoli videla, tudi mi tega ni nihče povedal. Zdaj vidim pri svojih učencih, da je podobno. Tista, malo bolj ambiciozna dekleta, bi želela samo stati na odru in peti, nastopati, ustvarjati svojo glasbo. Nekako tudi tukaj čutim, da je prav, da jim pomagam do te mere, da jim postavim še kakšno vprašanje, podvprašanje, delim z njimi marsikatero svojo izkušnjo. Gre namreč za pomembna vprašanja, predvsem za nadaljnje življenje. Tudi kar nekaj "lestvic" obstaja, recimo lestvica po piramidi Roberta Diltsa, ki ti v tem pogledu postavi kar nekaj zanimivih vprašanj, ki si jih navadno sam pri sebi, sploh pa mlad človek, ne bi niti postavljal. In tudi je pomembno, seveda, iz kakšnega okolja prihajaš, kakšna je bila tvoja vzgoja, kakšni so starši v ozadju, kakšne so njihove vrednote, prav vse je povezano.

O marsičem bi se dalo razpravljati, o vsem, kar zadene, mene bolj, tebe morda manj oz. drugače, pa o trenutku, ko sem spoznala, svetovno znanega kitarista, Steva Lukatherja, ki mi je povedal, da za najbolj t. i. "uspešnimi" skladbami, stojijo tako zelo umazani ljudje, da bi se mi obrnilo. Pa izvabijo največje solze! O marsičem bi še lahko razglabljala, a nimamo tega časa, premalo je prostora za te misli, za te besede.

Kaj sicer vas dela "prešerno"?
O, marsikaj. Vidim, da se vedno bolj prepuščam danemu trenutku in poskušam užiti njegovo lepoto. Če hitiš, si že zamudil – to zelo drži. To so majhni, drobni trenutki v banalnem vsakdanu. Vzorci na enem majhnem listu rastline – zelo rada sem namreč v naravi, tudi sama, se kar izgubim v gozdu in mi čas zelo hitro mine. Živali imam res rada, saj so tako lepa bitja. Majhen otrok, ki boža žival, je nekaj najlepšega in neomadeževanega, nedotaknjenega v tem norem svetu.

Razveseljujejo me ranunkule v mojem mesecu, aprilu. Šmarnice v maju. Cvetje. Zadnjič sem ujela božansko sporočilo: "Rože naj ne bi trajale! Njihova naloga je, da nam pomagajo, da ostajamo v sedanjosti. One rastejo, cvetijo, uspevajo in potem odidejo. Moramo ostati v sedanjosti, moramo biti tukaj in zdaj, v tem trenutku." Pa gledališče ali dan, preživet v muzeju. Skupina vrabčkov, ki so se odločili za pampering v eni izmed lužic po dežju.

Tudi gospel. Ker je tako zelo neposreden in spodbuja, da se umakneš samemu sebi, kar je zelo težko, če ne najtežje.

Za eno od mojih dveh starih mam, zdaj že pokojno, Marijo Rozman, ne najdem pravih besed, kakšna ženska je bila. Za njeno dobroto bi morali izumiti čisto novo besedo. V teh časih težko še govorimo o vrednotah: vse za druge, potem šele zase. Prešerna je tako ostala in zdrava celotno življenje, do svojega 94. leta starosti. Pa ni bilo časa za hoditi okrog, niti v nedeljo; ves čas je imela veliko fizičnega dela pri hiši.

Rekli ste, da avtorske pesmi predstavljajo več odgovornosti, saj pojete svoje besede. Ste zato previdnejši pri tem, kaj omenite v besedilih?
Besedila so mi v glasbi zelo pomembna, podajajo neko sporočilo in puščajo za seboj del človeka. Najboljši občutek je, ko zapišeš prave besede na pravo melodijo in ko se dvignejo kocine. Ta občutek me lahko nosi dneve, teden dni in še več, včasih ponoči potem še težje spim, kar pa spet ni tako zelo super. Ko bi morala biti glasba neke vrste sprostitev – pa kar ni. Včasih ponoči med procesom nastajanja pesmi kar ne morem spati. Brez nadzora prihajajo na plan misli, miže se začnejo prikazovati besede. Dostikrat tako vstanem in kaj zapišem, šele nato lahko zaspim.

Oba procesa, tako snovanje novih avtorskih skladb kot tudi področje petja, oba procesa me zahtevata celo. Oboje zahteva svoj čas, ali je to želja po novem tehničnem znanju, kar se samega petja tiče, tudi ta proces, kot tudi "ear training" – to se praktično nikoli ne konča. Še vedno pa mi je zadnje, recimo, lažje kot napisati nekaj dobrega. Zelo lepe stvari predstavlja čas improvizacije, odkrivanja, kako bi se določene stvari lahko lotil. A kaj kmalu začnejo potekati tudi drugi procesi in ure minevajo kot za šalo. Pozabim na hrano in imam dostikrat kar mrzle roke in noge, počutje ni maksimalno. No, tako vsaj je pri meni. Ni nujno, da bo sploh kaj ostalo in dostikrat imaš zvečer malce grenek občutek in greš v posteljo z mislijo: "Ali sem danes sploh kaj pametnega naredil?" Tako je to v glasbi. Tako to doživljam. Sem tudi zelo zahtevna, kar se tiče obojega – tako samega petja kot dela na avtorskem področju. Saj včasih kaj kar "pade iz rokava" in je tisto pravo, a to zgolj zaradi dejstva, ker si predhodno že kar nekaj energije usmeril v stvari.

Angleščina je na splošno bolj "elastična" in je v tem pogledu mnogo lažja, tudi za odpeti, seveda. S slovenščino je drugače. Angleščina, se mi zdi, tudi omogoča več, lahko bi temu rekla, banalnosti, s slovenščino pa, kar se tega tiče, ni šale! In ko napišeš prave besede v maternem jeziku, mene to res "nosi" visoko nad tlemi – in to res dolgo. Savica, skladba, ki sem jo izdala lani jeseni, je na neki način dobesedno "padla" ven iz mene, ampak sem predhodno napisala toliko enih misli, besed. Tega se je na koncu nabralo za tri četrt popisanega malega zvezka.

Načrtovali naj bi, da boste pesmi izdali tudi v angleščini, ustvarjati v maternem jeziku pa je po vašem mnenju izziv. Zakaj?
Tudi to drži, vse tri pred kratkim izdane skladbe (projekt Emporia, koncertni video, ki smo ga snemali v meni eni najlepših cvetličarn pri nas, v cvetličarni Emporia v Ljubljani), izdajam tudi v angleškem jeziku. Vse tri pesmi so prvotno tudi nastale v angleščini. Nisem delala nobenega prepisa v slovenski jezik. Vseh sem se lotila popolnoma na novo, s tem, da sem upoštevala, kako se v angleščini lomijo zlogi in poskušala najti prave besede v svojem prvem jeziku. Slednje dostikrat čutim kot pravi pristop, saj menim, da se zgolj s slovenščino hitro lahko ujameš v malce banalen izraz, kar se samega petja tiče. Angleščina pa je pevsko zelo prijazna in omogoča veliko ritma in tistega pravega, da beseda res "sedi" v glasbi. Sem pa Savico napisala najprej v maternem jeziku in šele potem v angleščini. In mi je slovenščina daleč najljubša pri tej pesmi. Zna biti, da bom v prihodnje poskušala na oba načina, vedno pa je pomembna določena misel, in da tudi v angleščini odpoješ prave misli. Nič na "bla, bla", nič na "šubi dubi du", če me razumete. Nič nadpovprečnega, se mi zdi, na tak način ne more nastati. Vsaj sama ugotavljam, da je tako, takšni zakoni veljajo pri meni.

Slovenščina ima tudi toliko čudovitih besed, ki me spominjajo na čarovnijo, njihov zven. Meni je zelo bogata, za eno stvar se najde še toliko različic, na toliko različnih načinov lahko poveš isto stvar. Ali pa zaviješ in spelješ misel tako, da jo zakotališ po bregu navzdol in ji prepustiš, da se ujame pod zvezdnato nebo. Naš jezik je res nekaj posebnega. Ob takšni pestrosti in njeni barvni lestvici ni nič nenavadnega, da se ga je tako zelo težko naučiti (smeh).

Načrtujete sodelovanje s Petrom Ugrinom in SOUL castom razširiti in morda izdati tudi album?
Od tod naprej nadaljujem svoje ustvarjanje sama, skupaj z zasedbo. Razmišljala sem o albumu, a vseeno mislim, da bom izdajala za zdaj pesem za pesmijo, kmalu pa se bo skladb nabralo za celoten album. Vseeno želim imeti kar velik nadzor nad vsem, kaj počnem. Žanrsko delujem na področju zvrsti, kot so funk, soul, neo soul, contemporary soul, četrta stvar, ki jo bom kmalu izdajala, bo precej R & B. Všeč so mi v glasbi včasih tudi primesi džeza, vse omenjeno pa želim približati tudi mainstreamu. To je včasih zelo težko, saj imam v svojem krogu predvsem zelo šolane ljudi, ki vsak na svojem instrumentu kar 'razturajo' zadeve.

Vendar, najti pravo razmerje pri samem aranžmaju, da bo skladba tudi radijska, s pridihom sodobnosti, produkcije, ki jo sama opažam predvsem zunaj – "to ujeti" v stekleničko in zapakirati, je tisto najtežje. Razumem vsakega šolanega instrumentalista posebej, kaj vse je moral prestati. Tudi sama še vedno težim k temu in vem, da bom v določenem pogledu tudi Ana – interpret, vokalist – in me to ne moti. Ker mi je odlično petje pomembno, že odkar pomnim, od mojih malih nog. In enostavno čisto preveč je že bilo v življenju ljudi, ki so bili polni nasvetov, kaj bi morala – in sem jim prisluhnila, obljubljali so mi to in ono, pa je vse ostalo zgolj pri besedah. Dovolj je bilo tega! Sem prva na potezi in edino prav je, da delam vse tisto, kar čutim, da je zame dobro in prav, da gojim pri sebi vse tisto, kar me navdihuje, in da rastem in zorim.

Vse zgoraj želim združiti v koncept in obenem upoštevati pravilo, da je manj več. To ni enostavno, a tem načelom bom sledila naprej. V tujini obstaja malo morje imen, ki so tako odlični vokalisti kot ustvarjajo dobro, kakovostno glasbo. Marsikoga od teh imen cenim in spoštujem. Tako da se mi ne zdi nemogoče združevati obojega. Seveda pa smo vsi na lovu za pravo skladbo, ki bo na koncu, če že, ostala. Dostikrat slišim koga reči: "Ta pa tako dobro poje, mar ne?" Ker mu je všeč skladba, sploh ni nujno, da gre za nekega super pevca v ozadju. Imeti srce na pravem mestu, se obenem malce nasloniti na svoje "obrtne" sposobnosti in s pravo mero okusa pristopiti k ustvarjanju. To se mi zdi vrhunec vsega. Če sem lahko malce retro; Aretha Franklin je pustila za seboj kar lep nabor "svojih skladb". Sicer niso bile stvari napisane izpod njene roke, pa vendar – vse se da, če se le hoče.

Poletje naj bi bilo za vas koncertno. Se veselite tega, da bodo pesmi dobile življenje tudi pred občinstvom in dobile "blagoslov" ljudi?
Že lani smo igrali, predvsem klubsko, največ po Ljubljani. Letos pa se premikamo tudi na večje odre, ki bodo bolj na odprtem. Zelo se veselim igranja v živo, to imam najraje od vsega. Vedno se zgodi kaj novega, nikoli ne izpeljemo iste skladbe popolnoma enako, to mi je res všeč. In koncerti so ti, ki to omogočajo. V goste nas je povabila tudi Rona Nishliu, albanska predstavnica na Evroviziji 2012. Na YouTubu je namreč slišala mojo izvedbo, po mojem mnenju res "strahotne pesmi", kar se tiče samega agility pristopa, I can explain (Rachelle Ferrell). Povabila nas je na džezovski festival, ki ga organizira in vodi pod svojo dirigentsko paličico. Igramo tudi na gradu Rajhenburg, pa v Beli krajini (Fest mest), na džez campu v Kranju, ki ga organizira prijatelj Primož Grašič, da zgolj naštejem nekaj prihajajočih koncertov. Zelo se veselimo teh trenutkov!

Polovico repertoarja za zdaj sestavlja avtorska glasba, polovico še ostajajo naše skrbno izbrane priredbe, večinoma po lastnem izboru. Zbrala sem kar nekaj, predvsem ameriške glasbe, ki se običajno na naših tleh nikoli ne zasliši. Sčasoma se bodo te skladbe iz našega programa umaknile, kakšna bo seveda tudi ostala, predvsem pa bomo začeli dodajati novo avtorsko muziko, ki sledi.

Kaj vse načrtujete še za to leto?
Čim več nove avtorske glasbe! Čez poletje me čaka veliko dela, pisanja besedil, druženja z mojimi, ker samo tako lahko nastane na koncu kaj pristnega, originalnega. Takšno vsaj je moje mnenje. S stabilnimi koraki naprej, iz manjših na malce večje, iz malce večjih na še kakšnega, še večjega, če bo le mogoče. Vmes si bom absolutno vzela čas za kakšno potovanje, ko bom dala glasbo na stran in samo uživala. V preteklosti je bilo namreč mnogo tega, da kamor koli sem šla v tujino, sem ves čas namenila zgolj in samo glasbi, da bom čim več prinesla domov. Bolj malo sem uživala. V Dubaju, v hotelu Hilton, sem recimo imela lepo možnost, da bi šla na čudovit bazen na vrhu strehe, pa na kakšno masažo ... Pa mislite, da sem šla? Ne, raje sem se oblekla in uredila ter imela v preddverju intervju za neke tamkajšnje novičke v enem od časopisov. Danes bi izbrala tisto prvo (smeh). Skrb zase je zelo pomembna! Preveč je bilo skakanja čez rob, preveč me je tudi stalo; tako skrhanega psihičnega kot fizičnega počutja. Moraš se kdaj tudi malce pocrkljati, to se mi zdi nujno. Navsezadnje se samo enkrat živi!