Edina težava? Niti enega od teh del ni ustvaril umetnik, čigar ime je pripisano na dnu - vsi eksponati so ponaredki, od mojstrskih pa do popolnoma amaterskih.

Zagrebški Muzej policije želi z razstavo Lepota lažnega sijaja, ki se je po desetih gostovanjih po Hrvaški tokrat prvič podala v tujino, opozoriti predvsem na malomarnost črnega trga, ki premišljeno izkorišča nevednost morda dobronamernih, a naivnih in nepoučenih kupcev. Obenem bi radi poudarili tudi didaktično noto in zasebne zbiratelje umetnosti opozorili, na kaj vse morajo biti pozorni, ko kupujejo dela. "In ne nazadnje hočemo pokazati tudi, da policija ne obvlada samo gumijevk in lisic, ampak se zanima tudi za umetnost," je na odprtju v šali pripomnil načelnik Policijske akademije v Zagrebu Dubravko Novak.

Do 60 odstotkov del na trgu je ponarejenih
Novak lahko postreže tudi s fascinantno statistiko: „Nedavne raziskave na Hrvaškem, pa tudi onkraj njenih meja, so pokazale, da je po najbolj konservativnih ocenah 30 odstotkov, po drugih ocenah pa vse do 60 odstotkov vseh umetnin na legalnem trgu ponarejenih. Sem sodijo tudi dela v galerijah in muzejih.“

"Original" je relativen koncept
Ker je gostovanje razstave v Sloveniji med drugim posvečeno tudi našemu kulturnemu prazniku, je uvodni predavatelj, profesor za področje kriminologije na Fakulteti za varnostne vede Bojan Dobovšek, omenil tudi čisto filozofsko dimenzijo vprašanja, kaj sploh pomeni "original". Najslavnejši Prešernov portret ‒ njegov avtor je Franz Kurz von Goldenstein ‒ je denimo nastal več kot leto dni po pesnikovi smrti, opozarja. Slikar se je moral torej pri delu nasloniti na svoj spomin, čeprav so takrat minila že več kot štiri leta, odkar je Prešerna nazadnje videl v živo. Odtlej smo velikega poeta upodabljali v kipih, na razgledanicah, celo na denarju ‒ vsa Prešernova obličja so bolj ali manj točne reinterpretacije Prešerna skozi oči umetnikov, "originala" njegove podobe pa danes ne poznamo več.

Predmet kaznivih dejanj pri nas ‒ pa naj gre za tatvine ali ponarejanja ‒ so največkrat umetnine iz časa slovenske moderne, ugotavlja Dobovšek. Spomnimo samo na izginotje Polja s kozolcem, dela Ivana Groharja, ki je bilo ukradeno iz državnega zbora in za katerim se je vse do danes izgubila vsaka sled. Grohar je premamil tudi tatove, ki so iz Loškega muzeja leta 2011 odnesli portrete Mileve Zakrajšek (vreden sto tisoč evrov), Petermanove Francke (80 tisoč evrov) in Deklice (med 20 do 30 tisoč evrov).

Nič drugače ni s ponarejanjem. "Če pogledamo, kaj vse se pripisuje Jakopiču, Groharju, Matiji Jami in Mateju Sternenu, lahko sklenemo, da so imeli izredno plodovita življenja: vsak od njih bi moral živeti skoraj dvesto let, da bi naslikal vsa dela, ki jih z njim povezujejo," je pripomnil Dobovšek.

Denar se da "skriti" v slike
Problematika ponarejanja, kot tudi kraje in uničenja umetnin, je večplastna in povezana z vpletanjem organiziranih kriminalnih združb, pranjem denarja in korupcijo. "Organizirane kriminalne skupine uporabljajo umetnine za zavarovanje poslov z drogo, obenem pa je posameznika tudi pametneje podkupiti z dragoceno sliko kot s sto tisočaki, ki jih je lahko izslediti,“ pojasnjuje Dobovšek. "Ravno zato na Fakulteti za varnostne vede kriminaliste spodbujamo, da so pri hišnih preiskavah pozorni tudi na umetnine."

Pri primerih ponarejenih ali ukradenih umetnin je ključno sodelovanje ministrstev za notranje zadeve, za finance in kulturo, opozarja Dobovšek. Pred leti je že obstajala skupina VARDRED, ki je omogočala sodelovanje med kriminalisti, strokovnjaki za zgodovino in likovno umetnost ter izvedenci za posamezne umetnike. Skupina je bila žal ukinjena, a se Dobovšek zavzema za njen ponovni zagon, čemur mora slediti tudi povezovanje s tujino, predvsem z Interpolom, ki sestavlja mednarodni katalog ukradenih umetnin.

Caveat emptor
Posebno težavo predstavlja ilegalni trg, kjer prijav ukradenih del sploh ni. "Pri organiziranem kriminalu opažam določen vzorec: storilci ukradejo umetnino, nato ustvarijo tri ali štiri kopije za prodajo, original pa obdržijo zase. Kupci, ki so dela odkupili za svoje zasebne zbirke, seveda ne smejo razkriti, da imajo doma umetnino, za katero vedo, da je ukradena."

Potencialne kupce opozarja, da morajo biti pozorni na provenienco dela in certifikat o avtentičnosti, ki ga predloži prodajalec. „Pri analizi trga žal ugotavljamo, da se veliko slik v Sloveniji proda brez dokumentacije o tem, kdaj je delo nastalo, kdo je avtor in za koliko denarja je zamenjala lastnika. Izogibanje davkom je pač slovenski nacionalni šport.“

Kaj se zgodi s potrjenim ponaredkom?
V Sloveniji po njegovih besedah do obravnave na ministrstvu za notranje zadeve največkrat pride na podlagi prijave strokovnjakov, ki umetniška dela opazijo v galeriji ali na dražbi ter zadevo prijavijo policiji. Policija dela zaseže ter Narodno galerijo ali restavratorski center zaprosi za mnenje o avtentičnosti. Posebne institucije, ki bi se ukvarjala z odkrivanjem ponaredkov, v Sloveniji ni.

O usodi zaseženih ponaredkov nato odloči sodišče: lahko gredo v uničenje, lahko se namenijo za izobraževalne, znanstvene ali raziskovalne namene, lahko pa se tudi vrnejo osebi, ki so ji bili zaseženi.

Hrvaška praksa sistematičnega zbiranja
Zbirko, katere del lahko na ljubljanski razstavi vidite do 5. marca, je začel hrvaški Muzej policije graditi spontano, z umetninami, ki so jim jih predajale policijske postaje. Sistematično so k projektu pristopili leta 2009, ko so s pomočjo Uprave kriminalistične policije dosegli sodno odločitev, da se po pravnomočnosti sodnega postopka ponarejene umetnine ne bodo več uničevale, pač pa bodo romale v fundus Muzeja policije. Danes zbirka šteje že 72 eksponatov (večina je oljnih slik). V Ljubljano je vodja Muzeja policije Helena Biočić pripeljala izbor 38 slik in 2 skulptur.

Ponaredke je po besedah Biočićeve včasih mogoče odkriti s prostim očesom, zelo dobre pa lahko prepoznajo samo avtorji oziroma jih je mogoče odkriti s strokovnimi metodami. Te na Hrvaškem izvajajo restavratorski zavodi ter center za forenzične preiskave Ivan Vučetić na ministrstvu za notranje zadeve.

Večino neinvazivnih metod za odkrivanje ponaredkov je znanost razvila v zadnjem stoletju; najpogosteje stroka uporablja analize z ultravijoličnimi, infrardečimi ali rentgenskimi žarki, spektografije, termoluminiscence in določanja starosti s pomočjo radioaktivnih izotopov ogljika. Infrardeča svetloba je denimo najprikladnejša za odkrivanje starejših slik, naslikanih pod zgornjo umetnino, ultravijolični žarki pa razkrivajo dodatke in popravke na delih, saj različni sloji barve in laka odbijajo svetlobo na drugačen način.

Muzej policije seveda hrani največ ponaredkov del hrvaških umetnikov ‒ ponarejevalci se najraje "prelevijo" v slikarje Eda Murtića, Mersada Berbera, Vladimirja Kirina, Zlatka Prico, Miljenka Stančića, Vladimirja Kirina, Borisa Bućana, Ivana Rabuzina in Ljuba Ivančića ‒ včasih pa policisti naletijo tudi na lažna dela tujih slikarskih velikanov. Tako lahko v Ljubljani na primer vidimo risbo Kopanje, ki je podpisana z imenom velikega francoskega impresionista Pierra-Augusta Renoira. (Zaradi slovitega imena in visoke cene je potencialni kupec delo v presojo prepustil zagrebškemu muzeju Mimara, kjer so strokovnjaki s pomočjo steromikroskopske analize ugotovili, da je bila risba v tehniki suhega pastela v resnici ustvarjena z digitalnim tiskalnikom).

Z Dalíjem v prtjažniku čez mejo
Drugi zvezdniški eksponat v gosteh je relief Jezus na križu, podpisan z imenom katalonskega nadrealista Salvadorja Dalíja. V roke policije je prišel, potem ko sta italijanska državljana z umetnino v prtljažniku avtomobila večkrat prečkala slovensko-hrvaško mejo. Pri sebi nista imela dovoljenja uprave za zaščito kulturne dediščine, ki je obvezno pri izvozu umetnin, niti certifikata avtentičnosti. V hrvaškem Muzeju policije so se sicer obrnili na Dalíjev muzej v Figueresu, od koder odgovarjajo, da se samo na podlagi fotografije ne morejo izreči o avtentičnosti. Zaradi okoliščin je vseeno precej varno sklepati, da je zaplenjeni relief ponaredek.

Najpogosteje ponarejan slikar na svetu: Modigliani
Med prepričljivejšimi ponaredki je Ženska, ki sedi, pripisana Amedeu Modiglianiju, tudi v svetovnem merilu enemu najpogosteje ponarejanih umetnikov. (Marsikdo se še spominja predlanskega škandala, ko se je izkazalo, da je bilo med 30 Modiglianijevimi slikami na prominentni razstavi v genovski Doževi palači kar 20 ponaredkov.) V primeru "hrvaškega Modiglianija" ni bilo težko potrditi, da ne gre za avtentično delo ‒ upodobljeni motiv in slikarski slog sta seveda lastna Modiglianiju, a je neznani slikar veliko slabše obvladal razmerja človeškega telesa.

Varujte se umetnin, katerih izvira ne morete potrditi z enim klicem
Helena Biočić potencialnim kupcem svetuje, naj si natančno ogledajo zadnjo stran slike ali dno skulpture, kjer se da velikokrat najti zaznamke dražb ali prejšnjih lastnikov. Priporoča sodelovanje izključno z uglednimi dražbenimi hišami in trgovci, ki v svoji preteklosti nimajo nobenih afer s ponaredki. Kupovanje prek spleta, kjer kupec v naprej vidi le fotografijo dela, je po njenih besedah bolj ali manj loterija.

Pred nakupom dragocene umetnine bi moral vsak kupec zahtevati forenzično analizo in preveriti, da umetnine ni v bazi ukradenih del. Prav tako je koristno poznati umetnikov opus, da ne bi na primer kupili tihožitja s podpisom umetnika, ki je ustvarjal zgolj abstraktno umetnost. Ponarejene klasične skulpture včasih nosijo sledi sodobnih orodij, slike pa so lahko umetno postarane, vključno z "luknjami od črvov" v okviru. "Bodite sumničavi, če izvora umetnine ne morete preveriti z enim samim telefonskim klicem," polaga na srce Biočićeva.