Nogometni stadion Arena Borisov avtorice Špele Videčnik v Belorusiji ima dodatnih 3.000 kvadratnih metrov javnih površin, ki se razprostirajo v štirih nadstropjih zaobljene srebrne ovojnice objekta. Foto: Tomaž Gregorič
Nogometni stadion Arena Borisov avtorice Špele Videčnik v Belorusiji ima dodatnih 3.000 kvadratnih metrov javnih površin, ki se razprostirajo v štirih nadstropjih zaobljene srebrne ovojnice objekta. Foto: Tomaž Gregorič

Nogomet je kakor arhitektura do nedavnega veljal za šport z moško prevlado. Vendar je slovenska arhitektka Špela Videčnik premagala obe pristranskosti spola, tako da je ustvarila to čudovito, obročasto nogometno areno v Belorusiji, so zapisali na spletni strani založbe Phasidon, kjer je nedavno izšla knjiga Breaking Ground: Architecture by Women.

Sorodna novica "Nogometni klub Bate Borisov je hotel kopijo Ljudskega vrta"

Leta 1996 je skupaj z Rokom Omanom ustanovila arhitekturni biro Ofis arhitekti (Ofis) po študiju na ljubljanski šoli za arhitekturo in londonskem arhitekturnem združenju. Oba trenutno poučujeta na univerzi Harvard v Bostonu.

Omejitev kot izhodišče za ustvarjalnost in inovativnost
V biroju pogosto uporabljata strategijo uporabe omejitev kot izhodišče za ustvarjalnost in inovativnost – od tod njeno pogosto sodelovanje na natečajih za oblikovanje, ki so vodili v projekte, kot je 185 študentskih stanovanjskih enot v Parizu, poleg tega pa še amorfna nogometna arena Borisov Arena, so še zapisali v knjigi o prelomnih arhitektkah od začetka 20. stoletja do sedaj.

Stadion, na katerem domuje lokalna ekipa FC BATE Borisov, leži približno eno uro severovzhodno od glavnega mesta Minska, leži pa na dokaj gozdnem območju. Vendar pa sta si Špela Videčnik in njena ekipa močno prizadevali, da bi podrli čim manj dreves, ko so naredili prostor za to žarno srebrno zgradbo, ki lahko gosti 13.126 gledalcev.

Pionirski vizualni manifest
Gre za eno od več kot dvesto neverjetnih zgradb, ki so jih zasnovale ženske po vsem svetu, so pri založbi opisali vsebino knjige, ki so jo poimenovali "pionirski vizualni manifest" in "praznovanje izjemne arhitekture". V njej najdemo ikone dvajsetega stoletja, kot so Julia Morgan, Eileen Grey in Lina Bo Bardi, ter največje sodobne talente, kot so Kazuyo Sejima, Elizabeth Diller in Grafton Architects.

"Bi me oklicali za divo, če bi bila moški?" je spraševala Zaha Hadid, ko se je spopadala s predsodki o arhitektkah. Prav temu duhu postavljanja zoper predsodke sledi tudi knjiga Breaking Ground.