Brooklynski "zlati deček" Noah Baumbach, ki je že v drami The Squid and the Whale (2005) posredno tematiziral razhod svojih staršev, je "ločitveni opus" nadgradil z Zakonsko zgodbo, precizno detajliranim, čudovito odigranim portretom razpadlega zakona.

Kdor je vsaj malo seznanjen s tabloidno platjo popkulture, se ne bo mogel izogniti ugibanju, v kolikšni meri je Baumbach, danes polovica "sanjskega para ameriškega indiefilma", v film prelil avtobiografsko izkušnjo svojega razhoda z Jennifer Jason Leigh, ki mu je menda botrovalo ravno zbližanje z Greto Gerwig. A Zakonska zgodba k sreči ni narcistična apologija: Baumbach "moža" v zgodbi, če je to res njegov alterego, ni naslikal kot nerazumljenega genija, izpostavljenega napadom "histerične" ženske. Namesto tega se je trudil uravnotežiti obe perspektivi, njeno in njegovo, ter razumeti zapleten proces razvozlavanja nekoč neločljivo povezanih življenj.

Naša protagonista sta Charlie (Adam Driver) in Nicole (Scarlett Johansson), ki ju ne združuje le zasebno, ampak tudi umetniško življenje. Charlie je priznan gledališki režiser v New Yorku, Nicole, njegova "muza", pa se je že pred leti odpovedala vzhajajoči filmski karieri v Hollywoodu, da je lahko nastopala v moževih nekonvencionalnih produkcijah. Posledica teh kompromisov so globoko vsajene zamere: na samem začetku filma Nicole izrecno noče prebrati čudovitega pisma o Charliejevih dobrih plateh, ki ga je morala napisati kot "domačo nalogo" za mediacijo. Jasno je, da se razmerja ne da več reševati: Nicole je z mislimi že drugje.

To ne pomeni, da je Charlie ubogi, zapuščeni mož – gre le za to, da je bilo zakonsko življenje zanj veliko bolj udobna ureditev. Čeprav se zdi, da se sam tega ne zaveda, je neverjetno sebičen človek: cela družinska dinamika se je vedno podrejala njegovim željam in prioritetam. Nicole v sijajnem samogovoru pred odvetnico Noro (Laura Dern je svoj lik najverjetneje oblikovala po predlogi zvezdniške ločitvene odvetnice Laure Wasser) ugotavlja, kako zelo je bila prisiljena ukalupiti in zmanjšati svoje ambicije, da se je lahko prilagodila Charliejevim togim pričakovanjem za njuno življenje.

Čeprav se zdi, da je Charliejeva plat scenaristično malo bolj doživeta in plastična (Nicole na trenutke zveni kot skupek uvidov s terapevtovega kavča), pa je Zakonska zgodba vseeno iskren poskus uravnotežene karakterne študije popolnega čustvenega sesutja. Začne se zelo dobronamerno: ne bosta se pričkala glede denarja, oba bi rada, kar je najbolje za njunega sina Henryja (Azhy Robertson), hej, morda odvetnikov niti ne bosta uporabila! Ko Nicole ugotovi, da bo vseeno potrebovala nekoga v svojem kotu, če hoče kdaj stopiti iz Charliejeve sence, in najame neizprosno odvetnico, je tudi Charlie prisiljen najti lastnega zagovornika: najprej dobrodušnega Berta (Alan Alda), nato ga zamenja za krvoločnega Jaya Marotto (Ray Liotta). Zastopnika seveda napihneta in dramatizirata vsak najmanjši nesporazum med zakoncema – kar so bila prej majhna nezadovoljstva, zdaj postanejo težke obtožbe alkoholizma in slabega starševstva, ki oba zakonca ujamejo nepripravljena. Prav zaradi teh udarcev pod pas postane jasno, da sta tako Charlie kot Nicole načeloma veliko boljša človeka od teh malenkostnih, prepirljivih različic njiju samih, ki sta se znašli na sodišču.

Baumbach se ne vdaja sentimentalnosti in se ne naslaja nad spominskimi prebliski iz srečnejših časov: disciplinirano se drži sedanjosti in trenutnih čustev obeh protagonistov, kar vpliva na ton in tempo njegove pripovedi. Poleg mizerije ima posluh tudi za črni humor in trenutke absurdne komike, ki izvira predvsem iz skoraj stripovske pritlehnosti odvetniških prijemov. Zaradi te pretanjenosti Zakonska zgodba ni niti približno tako moreča izkušnja, kot bi morda pričakovali.

Zaman boste upali na kakšen dramatičen preobrat. Charliejevo trmasto upiranje selitvi družine v Los Angeles je bilo samo simptom neravnovesja, ki je spodjedel celo zvezo. Genijalni umetnik se je navdušil nad nadarjeno lepotico, jo postavil pod steklo kot kako redko vrsto tropske rastline in v celoti spregledal, kako je venela. Zdi se, da šele čisto na koncu dojame, da je zdaj on na vrsti za kompromis: če hoče ostati blizu svojemu otroku, bo moral žrtvovati velik del svojega zasebnega in poklicnega življenja. Zrcalno nasprotje tej melanholiji sta Nicolin karierni razcvet in osebno zadovoljstvo. Zakonska zgodba morda vendarle ni (samo) zgodba o tem, kako krvoločna ameriška "ločitvena industrija" seje razkol, kjer ga prej ni bilo – morda je tudi emancipatorni krik ženske, ki je lahko končno zadihala s polnimi pljuči.

Adam Driver v vlogo Charlieja usmeri vso svojo prepoznavno intenziteto in živčno energijo. Lahko je razumeti, zakaj se je Nicole zaljubila vanj, a obenem čutiti tudi kanec privoščljivosti, ko je končno prisiljen občutiti posledice lastnega egoizma. V nadaljevanju, ko se Charliejevo življenje spremeni v bojno polje mrhovinarjev (Nora njegovo skrbništvo nad sinom zniža na 45 odstotkov "samo zato, da ne bo mogel reči, da je dobil enako kot Nicole"), se ta občutja prevesijo v sočutje. Pod črto je pred nami zgodba o dveh posameznikih, ki nista niti svetnika niti zlikovca, samo človeka z napakami, ki se pod povečevalnim steklom zdijo hujše in usodnejše, kot morda v resnici so.

Čustveni vrhunec filma – prizor je na družbenih omrežjih že dobil novo življenje kot meme – je prepir, v katerem se protagonista soočita kot težkokategornika v ringu in ki se konča z luknjo v zidu. A še bolj pomenljivo je, da Baumbach ne konča v tem tonu, pač pa se skozi bolečino prebije do nežnejšega, čustveno še bolj naelektrenega zatišja. Morda pa naslov "Zakonska zgodba" vendarle ni popolnoma ironičen in je pred nami pripoved o srečnem koncu? Če vsak srečen par v sebi nosi klico tistega, kar ju bo na koncu ločilo, to pomeni, da bo tudi v vsakem razhodu za vedno prisotna sled ljubezni, s katero se je vse začelo. V življenju ni resničnih koncev, le preobrazbe. In kaj je to drugega kot optimističen konec?

Ocena: 4,5.