Foto: emka.si
Foto: emka.si

Cona, roman francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, v duhu Butorjeve Modifikacije in Homerjeve Iliade nagovarja "temno stran" mediteranske zgodovine, ki kljub osredotočenosti na zamejen geopolitični prostor prerašča v groteskno alternativo človeške komedije.

Cona se, tako kot Butorjev roman Modifikacije, v celoti odvija v tranziciji, na Augéjevem ne-kraju, na vlaku od Milana do Rima. Enakomerno drdranje koles narekuje ritem notranjega monologa pripovedovalca Francisa Servaina Mirkovića na natančno 517 straneh, ki ustrezajo razdalji v kilometrih med mestoma. Šteje 24 poglavij, kar ustreza številu Iliadinih spevov, preplet grške mitologije, citatov, zgodovinskih namigov in anekdot, vezanih predvsem na krvavo 20. stoletje, pa utrjuje epski moment romana. Uvodna fraza "v moških letih je vse težje" postane eden osrednjih refrenov besedila in kmalu je jasno, da gre za labodji spev, za poslavljanje od nekega obdobja, morda celo od življenja. Mirković, tajni agent, po materini strani Hrvat, ki se je v 90-ih letih prejšnjega stoletja na hrvaški strani celo boril, prevaža kovček z dokumenti, da bi ga prodal v Vatikan in si s tem odkupil svobodo. Vsebina kovčka zaposluje glavnino pripovedovalčevih misli in se kot en sam stavek vije skozi celotnih 517 strani. Pripoveduje o "coni", širšem območje mediteranskega bazena, ki je v pripovedovalčevi zavesti prizorišče nenehnih izbruhov nasilja in prostor, kjer se fragmentarno prepletata njegov spomin in razdrobljena identiteta. Skozi pripoved pa se cona oblikuje tudi v sivo območje boja za preživetje, kjer posamezniki trgujejo z informacijami, ki bi jim lahko zagotovile boljše življenje ali jih celo rešile pred smrtjo. Cona tako iz geopolitičnega prostora vse bolj prerašča v stanje duha.

Avtorjev verizem je dvorezen meč. Ritem vlaka meri težo tako vojnim žrtvam kot pripovedovalčevim ljubezenskim eskapadam, narekuje tudi pripovedovalčevo apatijo, ki je po eni strani povsem v skladu z njegovim poklicem in načitanostjo, po drugi pa iz njega samega dela moža brez posebnosti.

.

Enard se v zaključku zahvali posameznikom, ki so mu zaupali svoje zgodbe, pa tudi "novinarjem, zgodovinarjem, filmarjem in dokumentaristom". V romanu mrgoli od podatkov, njihov preplet pa ni vedno organsko izpeljan. Zdi se, da je bilo avtorju v interesu združiti čim več raznolikih zgodb v enoten zgodbeni okvir, za kar poskrbi lik pripovedovalca, ki pa je zaradi ojačane povezovalne funkcije nekoliko izpraznjen. V eno sapo želi zajeti potovanje po prostoru, času, zgodovini, biografijah, literarnih asociacijah in anekdotah ter lastni intimi. Repeticije in digresije redčijo zgodbeno jedro do te mere, da se njeni fragmenti izgubijo v poplavi podatkov. Našteto je vsaj delno tudi posledica specifičnih okoliščin, v katerih se je znašel zmačkani pripovedovalec, in ki poskrbijo, da se vse, od spominov do zgodovine, zlije v eno samo neprepoznavno bežečo pokrajino. To pomeni, da se v neprekinjenem valovanju misli vse doživeto izravna, razširi po površini, ne pa tudi v globino. Avtorjev verizem je dvorezen meč. Ritem vlaka meri težo tako vojnim žrtvam kot pripovedovalčevim ljubezenskim eskapadam, narekuje tudi pripovedovalčevo apatijo, ki je po eni strani povsem v skladu z njegovim poklicem in načitanostjo, po drugi pa iz njega samega dela moža brez posebnosti. Je odsev brezbrižnega človeštva nasproti krvavi zgodovini, le da se ta drža hitro iztroši.

Roman Mathiasa Énarda Cona je morda zanimivejši s konceptualnega kot z vsebinskega vidika. Je portret pokrajine v nenehnem gibanju nasilja, pripovedovalec pa ni nič več kot medij, prevajalec te neznosne širine v zgodbo, ki je sicer pomembna, a v takšnem formatu tudi utrujajoča. Morda pa je bil to vendarle avtorjev namen.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Partljič, Vrečar, Énard, Pišek