Čeprav so finale Stanleyjevega pokala leta 1919 odpovedali pred odločilno tekmo, sta ekipi Montreal Canadiens in Seattle Metropolitans (mimogrede, hokej se naslednje leto vrača v Seattle) leta 1948 dobili svoje mesto na slovitem pokalu. S pripisom. Foto: AP
Čeprav so finale Stanleyjevega pokala leta 1919 odpovedali pred odločilno tekmo, sta ekipi Montreal Canadiens in Seattle Metropolitans (mimogrede, hokej se naslednje leto vrača v Seattle) leta 1948 dobili svoje mesto na slovitem pokalu. S pripisom. Foto: AP

V današnjih ekipah je po 23 igralcev in ti so skupaj sposobni prenesti ter si porazdeliti napore ene tekme. Na začetku prejšnjega stoletja so ekipe štele od osem do deset igralcev, ki so redko zapustili led. Imeli so zelo malo časa za počitek in okrevanje.

Stan Fischler, hokejski zgodovinar

V sklepni seriji sezone 1918/19 sta se za naslov prvaka udarili ekipi Montreal Canadiens in Seattle Metropolitans.

Zaradi razdalje med domačima bazama – kraja loči več kot 3600 km zračne razdalje – se je finalna serija igrala v največjem mestu zvezne države Washington.

Odigranih je bilo pet tekem, po dvakrat je zmagal Montreal, po dvakrat Seattle, ena tekma, četrta v seriji, pa se je po dveh podaljških končala brez zmagovalca (0:0). O prvaku je tako odločala odločilna, šesta tekma.

Zdravstvena služba odpovedala finale
Na sporedu je bila 1. aprila 1919 v Seattle Ice Areni, a je še pred obračunom zaradi gripe resno zbolelo več hokejistov obeh moštev. Še posebej kratko so povlekli Kanadčani, v ekipi katerih so ostali le trije zdravi oziroma neokuženi hokejisti. Preostali so obležali s povišano telesno temperaturo (nad 40 stopinj Celzija) in hudim kašljem. Trener Montreala George Kennedy je nasprotniku ponudil predajo brez boja, ki pa je Seattlov kolega Pete Muldoon na drugi strani v znak spoštovanja in športnega duha ni želel sprejeti. Začelo se je hitro iskanje rešitev. Selitev serije oziroma zadnje tekme čez mejo v Vancouver? Montreal? Omenjal se je tudi večtedenski premor. A medtem ko je vodstvo lige skupaj z ekipama iskalo najboljšo mogočo rešitev – med drugim tudi posojanje igralcev Victoria Aristocrats –, je v dogovore posegla zdravstvena služba in finale Stanleyjevega pokala preprosto odpovedala.

Obe ekipi dobili mesto na pokalu
Leta 1919 torej ni bilo zmagovalca Stanleyjevega pokala. Od leta 1924 je postalo graviranje imen šampionskih ekip na pokal letna tradicija. Ko so leta 1948 pokal preoblikovali, sta svoj prostor na njem dobili tudi ekipi iz nesrečnega finala 1919, kjer je poleg letnice in obeh imen pisalo, da finalna serija ni bila odigrana do konca.

Igralci so bili popolnoma izmučeni
Pandemija španske gripe se je po besedah Kevina Ticna, avtorja knjige The forgotten story of America's first Stanley Cup champions, začela spomladi leta 1918, nekaj mesecev pred koncem prve svetovne vojne. Največji izbruh gripe se je zgodil pozno jeseni istega leta. "Vojaki so se s svetovnih bojišč vračali domov, kjer so jim pripravili ogromne parade in javna srečanja. Veliko jih je bilo okuženih z virusom španske gripe. Cepiva niso poznali, ukrepov za zajezitev širjenja tudi ni bilo, zato ne preseneča dejstvo, da se je virus tako hitro razširil po državi," je povedal za bostonsko radijsko postajo WBUR. Vseeno so ameriške oblasti, zlasti v velikih mestih, ukrepale relativno hitro. V Seattlu, kjer so že čez nekaj mesecev igrali finale Stanleyjevega pokala, so denimo zaprli vse restavracije, bare, šole, javna srečanja so bila prepovedana. Ukrepi so veljali do januarja 1919, konec meseca je zdravstvena služba razglasila konec pandemije. "Do marca se o pandemiji ni več govorilo. Delno tudi zaradi tega, ker so se ljudje želeli vrniti v normalno življenje. Vendar so kljub razglasitvi konca pandemije še vedno umirali," je v knjigi American Pandemic: The lost worlds of the 1918 influenza epidemic zapisala avtorica Nancy Bristow. "Pandemija je predstavljala veliko nevarnost za zdravje v celotni hokejski ligi. Najprej so zaprli gledališča, nato so se ljudje sčasoma izogibali dejavnostim na večjih prizoriščih," je za OZY.com povedal hokejski zgodovinar Stan Fischler. Poudaril je, da so bili hokejisti takrat zaradi izmučenosti še toliko ranljivejši in lažja tarča smrtonosnega virusa. "V današnjih ekipah je po 23 igralcev in ti so skupaj sposobni prenesti ter si porazdeliti napore ene tekme. Na začetku prejšnjega stoletja so ekipe štele od osem do deset igralcev, ki so redko zapustili led. Imeli so zelo malo časa za počitek in okrevanje," je dejal.

'Bad' Joe Hall se je rodil 3. maja 1881 v britanski grofiji Staffordshire. Za hokejsko palico je zagrabil v mladih letih, profesionalno pa se je začel s kanadskim nacionalnim športom ukvarjati leta 1902, ko je bil star 23 let. Trikrat je osvojil Stanleyjev pokal, njegovo kariero je končala smrt zaradi španske gripe 5. aprila 1919 v Seattlu. Hall je bil sicer eden izmed 53 igralcev, rojenih v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, ki so nastopili v Ligi NHL. Od teh je bilo 23 Angležev, 21 Škotov, 5 Severnih Ircev in 4 Valižani. V hokejski hram slavnih je poleg Halla uspelo prodreti le še Charlieju Gardinerju, ki je med letoma 1927 in 1934 branil vrata Chicago Blackhawksov. Prav v sklepni sezoni svoje kariere je osvojil tako želeni Stanleyjev pokal. Foto: Javna domena
'Bad' Joe Hall se je rodil 3. maja 1881 v britanski grofiji Staffordshire. Za hokejsko palico je zagrabil v mladih letih, profesionalno pa se je začel s kanadskim nacionalnim športom ukvarjati leta 1902, ko je bil star 23 let. Trikrat je osvojil Stanleyjev pokal, njegovo kariero je končala smrt zaradi španske gripe 5. aprila 1919 v Seattlu. Hall je bil sicer eden izmed 53 igralcev, rojenih v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, ki so nastopili v Ligi NHL. Od teh je bilo 23 Angležev, 21 Škotov, 5 Severnih Ircev in 4 Valižani. V hokejski hram slavnih je poleg Halla uspelo prodreti le še Charlieju Gardinerju, ki je med letoma 1927 in 1934 branil vrata Chicago Blackhawksov. Prav v sklepni sezoni svoje kariere je osvojil tako želeni Stanleyjev pokal. Foto: Javna domena

Smrt priljubljenega hokejista
Le štiri dni po odpovedi finala Stanleyjevega pokala je zaradi pljučnice, ki je bila posledica gripe, umrl branilec Montreala in trikratni zmagovalec Stanleyjevega pokala (dvakrat s Quebecom in enkrat s Kenoro) 'Bad' Joe Hall. "Družina je v Seattle pripotovala iz oddaljenega Brandona. Prišli so njegova žena, otroci in njegov brat. Umrl je, še preden bi ga lahko obiskali. Predsednik lige jih je počakal na železniški postaji in jim sporočil novico," je za AP dejal Steve Chapelle, ki je o tej nesrečni seriji novembra lani izdal knjigo No Decision: The 1919 Stanley Cup Final. V svoji knjigi The Handy Hockey Answer Book je Fischler opisal dogajanje po peti tekmi finala. Gledalci so bili vajeni enakovrednih bojev na ledu, številni pa so na peti tekmi, ki jo je Montreal po podaljšku dobil s 4:3, opazili predvsem to, da je Joe Hall predčasno zapustil led in se povsem izmučen odpravil v garderobo. Nenavadno in skrb vzbujajoče za hokejista, ki je odigral praktično vse minute finala in je veljal za neuničljivega. "Nihče tega ni vedel, a tedaj so ga zadnjič videli na ledu. Po tekmi so ga hitro odpeljali v bolnišnico, kazal je simptome španske gripe, ki je divjala po Ameriki. Takoj po tekmi je še nekaj drugih hokejistov Montreala obležalo z visoko temperaturo in grdim kašljem, a ni bilo tako hudo kot pri Hallu," je zapisal Fischler in dodal: "Tedaj je veljalo prepričanje, da so hokejisti Montreala virus staknili med ogledom mesta Victoria, a tega nihče ni mogel z gotovostjo potrditi." Halla so leta 1961 sprejeli v hokejski hram slavnih. Njegov trener Kennedy je za domnevnimi posledicami gripe umrl nekaj let pozneje.

Epidemija zahtevala na desetine milijonov življenj

Španska gripa je bila huda in smrtonosna oblika virusne kužne bolezni, ki jo je povzročil tip H1N1 virusa influence. Za njo je med letoma 1918 in 1920 zbolelo približno 500 milijonov ljudi, kar je bila v tistem času četrtina svetovnega prebivalstva. Natančnega števila umrlih ne poznajo, predvidevajo pa, da je za posledicami omenjene gripe umrlo od 17 do 50 milijonov ljudi, s čimer je to najsmrtonosnejša pandemija v zgodovini. Da bi med divjanjem prve svetovne vojne ohranjali moralo vojakov kar se da visoko, so cenzorji prepovedali kakršno koli poročanje o omenjeni bolezni. Z izjemo v nevtralni Španiji, kjer so prosto poročali o virusu in tudi o tem, da je za boleznijo zbolel kralj Alfonz XIII. S tem se je ustvaril vtis, da je virus najbolj razširjen prav na Iberskem polotoku, od tod ime španska gripa. Prvič naj bi se virus sicer pojavil v okrožju Haskell v ameriški zvezni državi Kansas. Epidemija je trajala od januarja 1918 do decembra 1920.

Pandemije niso jemali resno
Tako kot danes je tudi leta 1918 pandemija povzročila (manjši) kaos v športnem svetu. Vsaj amaterskem, kjer so odpovedali praktično vsa tekmovanja, medtem ko so v profesionalnih ligah v večini primerov nadaljevali sezono. Bejzbolska sezona je bila izpeljana do konca, vključno z zaključkom, Svetovno serijo. Tudi v hokejski Ligi NHL so se odločili, da bodo decembra 1918 začeli tekmovanje, četudi se je virus že precej razširil po državi. Razloga sta bila predvsem dva: gledalcev na tekmi ni bilo tako veliko, obenem pa je v ligi nastopalo zelo majhno število ekip: v Ligi NHL le tri – Montreal Canadiens, Toronto Arenas in Ottawa Senators –, medtem ko so v Ligi PCHA (Pacific Coast Hockey Association) nastopali Seattle Metropolitans, Vancouver Millionaires in Victoria Aristocrats (zmagovalca obeh lig sta se v finalni seriji pomerila za Stanleyjev pokal). Pravzaprav, meni Fischler, se v omenjenih ligah niso bali pandemije, resno so jo vzeli šele, ko so zboleli igralci finala.

Brez prvaka tudi v sezoni 2004/05

Leta 1919 Stanleyjevega pokala ni dvignil nihče zaradi pandemije, leta 2005 pa zaradi odpovedane celotne sezone. Razlog za odpoved je bil spor glede kolektivne pogodbe med ligo in sindikatom igralcev, zaradi katerega je bilo odpovedanih vseh 1230 tekem rednega dela sezone, posledično je bila odpovedana tudi končnica. Sezono so uradno sicer priznali tudi na Stanleyjevem pokalu, kjer poleg letnice 2004/05 piše, da ni bila odigrana.

Zgodovina je najboljša učiteljica
V tem trenutku svet stoji zaradi pandemije novega koronavirusa SARS-CoV-2. V Ligi NHL so sredi marca sezono prekinili do preklica, številni hokejski ljubitelji pa se že sprašujejo, kdaj se bodo boji na ledeni ploskvi lahko nadaljevali. Če je zgodovina najboljša učiteljica, se lahko liga veliko nauči iz sezone 1919 in pandemije smrtonosne španske gripe. Ko so hokejisti Montreala marca 1919 odpotovali na zahod, je kazalo, da je najhuje že mimo, a to še zdaleč ni bilo res. Še več, državo je leta 1920 zajel novi val izbruha. Obenem so se tedaj lahko prepričali, kako hitro se lahko virus razširi v moštvu, ko je v zelo kratkem času zbolela večina hokejistov obeh finalistov Stanleyjevega pokala. Vodstvo lige mora dosledno upoštevati protokole zdravstvenih služb in poskrbeti, da kar se da najučinkoviteje zajezi širjenje bolezni covid-19. K sreči tokrat v NHL-u pandemijo jemljejo precej resneje kot pred dobrim stoletjem.