Foto: emka.si
Foto: emka.si

Pesmi je uredila in zbrala Tanja Petrič ter prispevala poglobljeno spremno študijo, Ivo Svetina pa v kritičnem razmisleku, napisanem ob sedemdeseti obletnici izdaje njene prve pesniške zbirke Senca v srcu, predstavlja obdobje, v katerem je ustvarjala Ada Škerl, in odnos sodobnikov do njenega pesništva. Tako smo dobili celovit vpogled v pesničino umetniško delo in drugo poklicno delovanje, saj je knjiga opremljena še z natančno in obsežno bibliografijo, ki jo je prispeval Matjaž Hočevar.

Najboljše pesmi Ade Škerl so osredotočene na njeno globoko osebno doživljanje, polno bolečine. Preveva jih široka paleta čustev, porojenih v zaljubljenosti, ljubezni in trpljenju, v pričakovanju in sanjarjenju, v veliki meri pa tudi v izgubah, razhajanjih in odhajanjih. Vestno sledi srcu in zapisuje vse odtenke umišljenega, porajajočega se ali obstoječega odnosa dveh, ki se privlačita, sobivata ali trgata iz razmerja, ter vse faze svojih odzivov nanje.

Njeni poetiki tragike se ne smemo čuditi, saj iz življenjepisa preberemo, da so jo zaznamovali težka travma iz otroštva, smrt ljubljenega prijatelja, prevara in mnoga ponižanja. V pesem Ljubezen med drugim piše: "V menjavah let stvar sleherna se izpreminja, / enak ostaja le tvoj zastrupljeni lok. / Kot trte sok si in kot jagoda si brinja, / in čaraš v srca smeh, / za smehom bol in jok."

Z besedami natančno, kot s čopičem in barvami na platno, prenaša med platnice tudi podobe in utrinke iz narave, s potovanj in obiskovanj tujih krajev. V njih razbiramo različna razpoloženja, večinoma v molovskem tonu. Le sem in tja se utrne kakšna vedra pesem in igriva misel.
Pesmi s socialno tematiko so vezane na težek socialni položaj družine. Posvečene so pesničini materi, žrtvi krutega družinskega nasilja, in njenemu garanju za preživetje: "Boli v srce me sonca zlat smehljaj, / ki ga slepi mrtvaški vonj krvi, / a bolj od smrti, ki povsod mori, / boli izmučen tvoj me tih vzdihljaj."

Samo zato, ker njena lirika izhaja iz intimnega doživljanja, so jo nekateri kritiki tistega časa označili za dekadentno pesnico, Ivan Potrč pa je v pogovoru z njo celo izjavil, da bi jo zaradi njenega pesništva lahko tudi zaprli. Danes so te reakcije naravnost smešne in docela nerazumljive. Manj radikalne ocene so bile do njenega ženskega pesništva pokroviteljske.

.

Pesmi iz zapuščine Ade Škerl so v knjigi Speči metulji razvrščene po letnicah in tako vidimo, da je pisala vse manj, a se je s pesmimi odzivala tudi na kruti čas vojne doma, vojn in krivic po svetu. Nikoli pa se ni podredila zapovedim povojnega obdobja, ki so zahtevale bojevit zanos in graditeljsko vznesenost tudi v literaturi. Podredila se ni niti modernizmu v pesnjenju. Bila je zvesta sebi, pisala je iskreno in najbolj pristno o tistem, kar je s svojo čuječo senzibilnostjo doživela. Pisala je v formalnih rimanih štirivrstičnih verzih v prvi ženski in ponekod, kot željan odmev svojega glasu, tudi v moški osebi, še redkeje v tretji osebi. Samo zato, ker njena lirika izhaja iz intimnega doživljanja, so jo nekateri kritiki tistega časa označili za dekadentno pesnico, Ivan Potrč pa je v pogovoru z njo celo izjavil, da bi jo zaradi njenega pesništva lahko tudi zaprli. Danes so te reakcije naravnost smešne in popolnoma nerazumljive. Manj radikalne ocene so bile do njenega ženskega pesništva pokroviteljske.

In za konec drobna iskrica, ki označuje njen topli humanizem. Zapisala jo le leta 1967: "In tudi v tem nestalnem, čudnem veku / si srečo in vse lépo voščijo ljudje. / Kajne, pomembno je samó, če človek zaželi človeku, / da še vnaprej imel človeško bi srce."

Iz oddaje S knjižnega trga.

Golob, Škerl, Vonnegut, Kozinc