Knjiga Disident prinaša celosten pogled v Detelovo življenjsko zgodbo in njegov pogled na lastno ustvarjalnost, literarno in kulturno življenje v Avstriji in Sloveniji ter z vsem tem povezanim svetovnim nazorom. Foto: Kulturni center Maribor
Knjiga Disident prinaša celosten pogled v Detelovo življenjsko zgodbo in njegov pogled na lastno ustvarjalnost, literarno in kulturno življenje v Avstriji in Sloveniji ter z vsem tem povezanim svetovnim nazorom. Foto: Kulturni center Maribor

Izhodišče avtorjevega pogleda na umetnost in svet so travmatične izkušnje iz otroških let. V okoliščinah druge svetovne vojne jih je krojil predvsem njegov odnos do staršev, posebno do očeta. Rane iz mladosti so se po Detelovih besedah izrazile v njegovih literarnih poskusih, saj so, kot piše, "marsikdaj delovali kot provokacija v nekem svetu polaščanja patriarhov, vladajočih očetov, ki zatirajo svoje podložne sinove, v katerih se ne more razviti spontano, normalno se razvijajoče, demokratično, na humani vzajemnosti utemeljeno življenje". Z zastraševalnim mehanizmom polaščanja se je nato srečal, ko je na slavistiki Filozofske fakultete v Ljubljani z velikim zanimanjem spremljal predavanja Antona Slodnjaka, ki pa je zaradi pregleda slovenske literarne zgodovine v nemščini padel v nemilost represivne partijske oblasti. S poznejšim pisateljem Marjanom Tomšičem sta se zavzela za profesorja in se uprla partijskim strukturam, ob tem pa sta začela objavljati prva kratka prozna besedila.

Namen revije razkriva Detelov pogled na sodobno literaturo. Sam se ima za obrobneža, zato je razumljivo, da v reviji objavlja alternativno in manj uveljavljeno literaturo ter vzpostavlja intelektualne stike s tretjim svetom. Zaveda se, da njegovo pisanje ni všečno, ker ne sprejema tradicionalne in harmonične književnosti, saj sveta in življenja ne sprejema kot harmoničnega, ampak kot polaščevalskega, krutega in nasilnega. Blizu mu je misel o človeku v njegovi končnosti in tragičnosti. Izhod vidi v pluralnosti, alternativnosti, kritični zavesti in subverzivnosti. Zavzema se za interkulturalnost, ki presega nacionalne egoizme, hkrati pa ne uničuje avtohtonosti v različnosti in suverenosti nacionalnih kultur. Torej ne zagovarja multikulturalnosti, ki je nekakšen talilni lonec narodov in nacionalnih kultur.

Marjan Kovačevič Beltram

Po štirih semestrih študija se je Lev Detela leta 1960 s študentko svetovne književnosti in psihologije, pesnico Mileno Merlak, ki je pozneje postala njegova žena in mati njunih treh otrok, odpravil čez mejo v Avstrijo. Potem ko so jima avstrijske oblasti po zapletih odobrile zatočišče, se je Detela vključil v slovensko kulturno življenje v Avstriji in Italiji in nadaljeval študij na Dunaju. Živahno je spremljal dogajanje v Sloveniji in se v švicarskih, nemških in avstrijskih časopisih odzval na ukinitev Perspektiv in na preganjanje Kocbeka, pozneje tudi v okviru mednarodnega PEN-a. Sčasoma je začel pisati tudi v nemščini, tako da sebe imenuje "literarna dvoživka, doma v dveh domovinah". Poleg objav v revijah, časopisih in radijskih programih je napisal osem knjig v nemščini in osemnajst v slovenščini. Seznanil se je s številnimi pisatelji, založniki in uredniki iz zahodnih in vzhodnoevropskih držav in leta 1978 s somišljeniki ustanovil mednarodno revijo LOG, katere sourednik je še danes.

Namen revije razkriva Detelov pogled na sodobno literaturo. Sam se ima za obrobneža, zato je razumljivo, da v reviji objavlja alternativno in manj uveljavljeno literaturo in vzpostavlja intelektualne stike s tretjim svetom. Zaveda se, da njegovo pisanje ni všečno, ker ne sprejema tradicionalne in harmonične književnosti, saj sveta in življenja ne sprejema kot harmoničnega, ampak kot polaščevalskega, krutega in nasilnega. Blizu mu je misel o človeku v njegovi končnosti in tragičnosti. Izhod vidi v pluralnosti, alternativnosti, kritični zavesti in subverzivnosti. Zavzema se za interkulturalnost, ki presega nacionalne egoizme, hkrati pa ne uničuje avtohtonosti v različnosti in suverenosti nacionalnih kultur. Torej ne zagovarja multikulturalnosti, ki je nekakšen talilni lonec narodov in nacionalnih kultur. Po njegovem mnenju tudi množična kultura in porabništvo ne bi smela krojiti prihodnosti sveta, zato ne preseneča njegovo stališče, da je politični ekstremizem Slovencev v Avstriji prej stvar slovenskih travm in kompleksov, saj prava nevarnost po njegovem mnenju preži od mednarodnega potrošništva, in ne od države Avstrije. Prek senc preteklosti in frustracij lahko prestopimo v svet zaupanja in sodelovanja le s strpnostjo in dialogom ter medsebojnim priznanjem drugačnosti, trdi Lev Detela in dodaja, da je le v soočenju z veliki sistemi ustvaril svoj prostor alternativnega delovanja. Represivna in omejevalna miselnost pa po njegovem mnenju nista samo stvar politike, ampak tudi domačega okolja in staršev. Gre mu za nadoseben odnos tako do človeka kot do zgodovine. V spominih se pretirano ne spušča na osebno raven, ampak ostaja nesentimentalen in kritičen kot vsa njegova literatura. Značilno zanj je, da ne goji zamer in ne obtožuje drugih za življenjsko usodo ter za krivice in blokade, ki so ga doletele, to pa je redka dobra lastnost slovenske spominske literature. Naslov Detelove knjige Disident nas tako navaja k precej širšemu razumevanju pojma "politični oporečnik".

It oddaje S knjižnega trga.

Södergran, Detela, Trojanow, Knep