Krona, žezlo, prestol. Moč, dana od bogov. Palače, služabniki, podaniki. Nepredstavljivo razkošje. To je le nekaj asociacij na monarhijo. A kaj od tega je v 45 monarhijah sveta še ostalo? Zakaj jih prebivalci še podpirajo in kaj jim prinašajo?

Monarhija je po definiciji oblika vladanja, pri kateri državo na podlagi dedne pravice ali imenovanja vodi monarh, in sicer do smrti ali (morebitne) abdikacije, torej odpovedi prestolu. Skozi zgodovino so obstajale različne vrste monarhij, danes jih delimo na tri različne tipe: kronska republika, pri kateri je vloga monarha zgolj simbolna; ustavna monarhija, pri kateri ima monarh omejene (navadno zgolj formalne) pristojnosti; in absolutna monarhija, pri kateri ima vladar v rokah vse državne niti in nadzoruje vse tri veje oblasti.

Čeprav so bile monarhije ustaljena oblika vladanja zgolj do začetka 20. stoletja, ko so jih večinoma nadomestile republike, danes po vsem svetu še vedno obstaja 45 držav, ki imajo – vsaj uradno – na čelu države monarha. Pa naj bo to knez, sultan, kralj, kraljica, emir, cesar ... Pri tem sicer velja poudariti, da kar 16 od teh 45 držav načeluje ena kraljica – Elizabeta II. Britanska.

Monarhi imajo v veliko primerih tudi pomembno versko oz. obredno vlogo, saj nemalokrat njihov položaj izvira v dogmi božanskosti oz. se tradicionalno razglašajo za poslane od boga/bogov, da vodijo državo. Tudi zato so pomemben vidik številnih ustoličenj različna maziljenja oz. verski obredi, ki so skozi stoletja prerasli v strog protokol.

Ta danes v vsakdanjem življenju do izraza pride predvsem ob obiskih monarhov po državah, kjer monarhije nimajo. V Sloveniji na primer velja, da monarha vedno sprejme predsednik države (kot najvišji predstavnik države v svetu), natančno so predpisani potek sprejema, kosilo ali večerja, obvezna je zdravica, nepomembne niso niti teme pogovora (predpisana je celo glasnost smeha!) ali poslovilno protokolarno darilo, ki pa pri nas ne sme biti drago (ne sme presegati višine zadnje uradno objavljene bruto povprečne plače na zaposlenega), mora pa izžarevati Slovenijo oz. slovenskost.

V številnih sodobnih kraljevih družinah so se sicer "prilagodili" današnjemu svetu in močno razrahljali v preteklosti predpisane načine ravnanja (v tem vidiku izstopajo skandinavske države in, denimo, Nizozemska), nekatere pa vajeti vladanja trdno držijo v rokah in jih (po potrebi) še zategujejo – najbolj v nebo vpijoči primeri so nekateri emirati, Savdska Arabija in, jasno, Tajska, kjer so zakoni tako strogi, da lahko vsakogar, ki izreče zgolj blago kritiko kralja ali njegove družine, doleti dolgoletna zaporna kazen.

Medtem ko se v številnih republikah po svetu sprašujejo oz. sprašujemo, kakšen je sploh smisel monarhij v sodobnem svetu, pa v večini teh držav svojo obliko vladanja podpirajo. Zakaj, smo skušali ugotoviti v nizu podrobnih prispevkov. Vabljeni k branju!

Tanja Kozorog Blatnik

Ta podcenjevalni odnos do vladarskih hiš je bil, kot pravi Bernarda Jeklin, prisoten zelo dolgo, tudi pri njej. “Vladarske hiše so se mi zdele poneumljenje ljudi. Tudi ljudje na splošno so nanje gledali prezirljivo. Na splošno se nam je zdelo, da je nakladanje o kraljih za stare, neumne babe. Skratka, nepotrebno.”

V zelo zanimivem pogovoru, česa drugega od ene najplodnejših ustvarjalk v našem medijskem prostoru niti ni pričakovati, je zdaj 85-letna legenda razgrnila, kako so vsebine o vladarskih hišah našle pot tudi do slovenskih bralcev. Po njenih besedah je bil eden izmed mejnikov njen intervju z jugoslovanskim prestolonaslednikom Aleksandrom Karađorđevićem. Ta se je rodil v londonskem hotelu Claridge’s, ki je, da je princ lahko uradno postal Jugoslovan, postal del Jugoslavije. To je bil drugi intervju z njim, prvega je opravila Mladina, pove. “Osebno seveda nismo nikogar poznali, o kraljih so takrat pisali le najhujši šundčasopisi, pri nas skoraj nič. Tudi ljudi to ni zanimalo. Že ko sem brala Mladino, sem iz prebranega razbrala, da kakšne groze ne bo. No, v Londonu sem odkrila simpatičnega prestolonaslednika, imel je zelo lepo pisarno v Hyde Parku in videlo se je, da ima veliko denarja. Z njim sem naredila intervju, ki je bil po mojem mnenju prvi spodoben intervju, kajti sicer so o vladarskih hišah pisali zviška ali pa posmehljivo.”

Intervju je bil objavljen v Jani. Princ takrat sploh še ni načrtoval, da bi prišel kdaj v Jugoslavijo, tudi govoril je angleško, srbsko sploh ni znal, se je učil, a sva že po treh stavkih presedlala na angleščino, se spominja. Ko je objavila intervju s Karađorđevićem v Jani, si nihče ni mislil, da bo nekaj desetletij pozneje v Belem dvoru v Beogradu. Številne evropske države so imele kralje, kraljice, vojvode in kneze. "Ta naš blazen prezir do njih je bil torej do neke mere neupravičen, a širše od tega nismo razmišljali, imeli smo drugačen fokus, gradili smo svojo državo,” se spominja okoliščin, v katerih se je nezadržno širil tudi medijski prostor.

“Kamor koli po Jugoslaviji sem prišla, so nas Slovence imeli zelo radi. Kot urednica največje revije sem letala po Jugoslaviji in veliko potovala po državi. Imeli so nas za Švico znotraj Jugoslavije, imeli smo zgodovino velikega ugleda. Ta samozavest, da sem Slovenka, mi je ostala do danes.”

Vladarske hiše kot moralni razsodnik

Za preprosto ljudstvo je monarhija neki varen pristan, ljudstvo, ki se danes ne počuti več kot podložniki, ampak čutijo, da vladarske hiše opravljajo neke vrste očetovsko vlogo, razmišlja o vlogi vladarskih hiš v sodobni družbi. Ne vmešavajo se v izvršno oblast, temveč delujejo kot neki moralni razsodnik. Čeprav formalno nimajo veliko moči, pa imajo lahko velik vpliv, veljajo za moralno avtoriteto.

"Doživela sem prizor, ki so ga že vsi pozabili. Nekdanji španski kralj Juan Carlos, ki je zdaj zapustil Španijo zaradi finančnih škandalov, je bil mladi prestolonaslednik, ki je v Francovi Španiji prišel v parlament povedat, da je Španija odslej republika. Nikoli ne bom pozabila tistega prizora. Nosil je glavo na pladnju in uspelo mu je. Zato se mi zdi svinjsko, kar so zdaj naredili z njim."

Kot pravi, je Združeno kraljestvo posebna zgodba. "Angleška kraljica je pomembna institucija. Leva Anglija se norčuje iz nje, po drugi strani pa je velika avtoriteta. To je taka zanimiva dvojnost. Glede na to, kako se civilna družba razkraja, kako EU leze narazen, namesto da bi se krepil, ni dvakrat za reči, da ne bo jutri znova monarhij v neki spremenjeni obliki, tistih, ki bodo reševalke razsute Evrope," razmišlja dolgoletna urednica. Očitno so, kot dodaja, kraljevine prijazna zgodba o avtoritetah, malo o starih časih, malo o ostankih neznosnih režimov, odvisno od položaja.

Kako je marcipan povezan z rojstvom Lady?

Podjetna sogovornica je bila polna energije, tudi v poslovnem smislu. "Nikoli se nisem znala
opredeliti, kaj sem, ali urednica ali novinarka. V bistvu pa sem bila podjetnica. Naredila sem 10 novih revij." Ena izmed njih je bila tudi Lady, ki je prva na tak način prinesla tudi novice s tujih vladarskih dvorov. "Rada sem se vozila in hodila v Celovec po marcipan in ementaler, ki ju takrat pri nas ni bilo. Moj obisk je imel rutino: vedno sem sedla na kavo in brala tuje revije. V tistem času sem se tudi intenzivno učila tuje jezike. Ker je bil najpreprostejši jezik tisti v tračrevijah, sem jih brala in tako vadila nemščino. In tako sem padla v svet kraljev in zvezdnikov in kmalu ugotovila, da je to pravcata industrija."

Dozorela je ideja, da bo naredila pravo revijo s trači, in rodila se je Lady. "Takrat smo bili del Dela in vodilni so bili navdušeni, ker so zavohali denar. Z eno nogo smo bili že v kapitalizmu," se spominja. "Ko smo začeli delati Lady, je kar završalo. Imela sem kar nekaj bridkih trenutkov, kajti očitali so mi, kako sem lahko tako nizko padla, da pišemo trače. Ampak s tem sem hitro opravila. Lady je bila zgodba o uspehu tisti hip, ko je izšla. Denarja je bilo kot pečka. Zgodba z novimi nišnimi revijami se je potem nadaljevala in vse to je ustvarjala majhna ekipa. Veliko smo delali in bilo je zabavno, bili smo prava ekipa."

To so bili preddigitalni časi, ko informacije niso bile oddaljene samo klik stran, še več, tako specifične revije niso bile niti na prodaj pri nas. Treba se je bilo znajti. "Šli smo v Avstrijo in Italijo in prevajali članke. V Avstriji so dobro pokrili dogajanje doma in v Nemčiji, nekaj so imeli tudi skandinavske scene, v Italiji pa so že imeli močno domačo tračarsko sceno, pokrivali pa so še Francijo in Španijo. Tako smo imeli bazen okoli 10 najmočnejših tračrevij. Sestavljali smo članke iz različnih revij, na novo smo jih napisali, nikoli pa prepisali. Kmalu zatem so vzniknile različne agencije, med njimi je bila tudi Kraljevi dvor o kraljevih hišah in tako smo dobivali skoraj zastonj zelo veliko materiala. Še vedno pa je bilo najboljše, da smo imeli tudi tuje revije, ker so novinarji izbrskali marsikatero zanimivost, ki je agencije niso imele.”

Kot povsod drugje po svetu so se tudi pri nas trači brali. Na vprašanje, kakšen je bil odziv oblasti, Jeklinova odgovarja, da politika sicer ni bila najbolj zadovoljna, pa vendar je vseh 30
let ni nihče poklical in ji česa očital. "Je pa veliko udarcev prestregel Mitja Gorjup, ki je bil zame največja novinarska persona. Seveda je bilo veliko cehovske nevoščljivosti. Vedeli so, da če bodo zelo kritični, bralci ne bodo zadovoljni, ker je bilo veliko starejših mam in dedkov, ki so to radi brali. Jasno je postalo, da so vladarske hiše neškodljiv kič, gre za tradicijo, znotraj katere je bilo od nekdaj dovolj denarja."

Princesa Diana – utelešenje pravljice za ljudstvo

Pomemben mejnik pri odnosu medijev do kraljevih hiš, pa tudi zvezdnikov je obdobje princese Diane, katere fotografije so preplavljale naslovnice revij, tudi pri nas. Tega predtem v taki meri ni bilo. "Revica je padla v zgodbo, v katero sploh ni želela. Bila je srednje inteligentno dekle, ki ni imelo nikoli nobenih ambicij. Nesporno je pustila velik pečat in opravila pomembno delo na področju boja proti minam, tudi v mednarodnem merilu. V resnici je pa bila utelešenje tračrevij: bila je lepa, bila je nesrečna, bila je bogata, ljubljena in osovražena, skratka v njeni biografiji si našel vse." Kot pravi, sta se v uredništvu ob spremljanju drame na britanskem dvoru oblikovala dva tabora, pri čemer je šlo seveda za neškodljiv "hec". "Svojim dekletom sem malo nagajala, govorim v šali, ker sem navijala za Camillo (smeh). Ljubila sta se, razšla sta se, ker ni bila dovolj dobra zanj, on je bil premlad, da bi se uprl. Če človek vzame na poročno potovanje fotografijo Camille, to veliko pove."

Kot pravi, je bila ta zgodba najboljši trač vseh časov. Sploh ker je bil resničen, od prve do zadnje besede. Ničesar se ni bilo treba izmišljevati, tudi izmisliti si ne bi mogel tako dobre zgodbe, je jasna. "Običajni smrtniki so navijali za Diano, ki je bila utelešenje pravljice za ljudstvo: lepa, a tako nesrečna. Camille ni nihče maral, velikokrat sem zahtevala besedila, preden so šla v tisk, ker so dekleta v redakciji navijala za Diano. Če je ne bi bilo, si je ne bi bilo mogoče izmisliti, ker fantazija preprostega ljudstva ne seže tako daleč, kot je bila resnična zgodba Diane."

V povezavi s tem se nisva mogli izogniti že pregovorno brutalni agresivnosti britanskih tabloidov. A kot pravi, so bili italijanski v tistih časih še hujši. "Najbolj svinjski od vseh so bili italijanski, med njimi Oggi in Gente. Oggi je takrat, ko je prišla v javnost novica o razmerju Diane s konjušnikom, s katerim sta se dobivala v vrtovih, kjer so bili v grmovju paparaci, ob revijo pripel ploščo z zvočnimi posnetki njunih ljubezenskih pogovorov. Tako daleč ni šel noben drug svetovni medij."

Ob tem navede še drug primer, ki se je zgodil še pred Diano. Ko je monaško princeso Karolino prevaral njen prvi mož Philippe Junot in so ga zasačili z manekenko, sta bila prav tako italijanska tabloida tista, ki sta objavila 40 strani priloge s fotografijami prizorov, kjer je bila dejansko med njima minimalna razlika. "Bralci so brali kot nori. Italijanski mediji so bili res najbolj brutalni, mogoče so bila obdobja različna pod različnimi uredniki, ampak oni so šli najdlje, kar ve le malokdo," se spominja.

Osnovna mantra: ne škoditi

Ko jo povprašam, ali je bila sama kdaj v precepu glede tega, kaj objaviti in česa ne, takoj prikima. "Seveda, imela sem dileme. Osnovni postulat je bil: ne škoditi. Nikoli nisem želela, da bi se kakšno dekle zjokalo, ko bi o sebi kaj prebralo v mojih časopisih, da bi jo bolelo srce. To je bila osnovna predpostavka. Tudi zato smo imeli veliko tujega trača, ker je bil čisto neškodljiv."

V obdobju njenega urednikovanja in tudi še po njenem odhodu v pokoj so se zgodile številne spremembe v vladarskih hišah, od menjave generacij na čelu do porok z običajnimi državljani, torej nepripadniki modre krvi, in tudi ločitve. To je bilo še pred nekaj desetletji, z izjemo redkih primerov, skorajda nepredstavljivo in nemogoče. Tako se je švedska prestolonaslednica Viktorija poročila s trenerjem fitnesa Danielom, norveški princ Haakon se je poročil z Mette Merit, ki je imela že otroka, zdajšnji španski kralj Filip se je poročil z novinarko Letizio, princ Harry se je poročil z ločeno Meghan in prenehal opravljati kraljevske dolžnosti ter si sam služi kruh, pa še bi lahko naštevali.

"To je zdaj že množično. Večina od naštetega spada že znotraj obdobja 20 let, ko sem upokojena. Ko sem šla sama v pokoj, teh porok še ni bilo veliko. To smo spremljali z malce porogljivim nasmehom, seveda zelo od zadaj, da ne bi bralci mislili, da se kakor koli norčujemo iz njih. Nismo bili strastni zagovorniki teh dvorskih šeg in običajev. Za nas je bil ključen dobiček, z eno nogo smo že bili v kapitalizmu."

Čeprav je že leta upokojena, še vedno spremlja dogajanje v družbi, piše tudi redno kolumno
za Jano Zarjo, tuje dvore pa spremlja mimogrede. "Spremljam britanski dvor, ker še vedno veliko berem. Takrat me je to seveda močno zanimalo, ker sem bila delovno vpeta v to. Zdaj pa še spremljam, da vem, kaj se dogaja, vendar ne podrobno. Mislim pa, da ta tračpokrajina nima veliko manevrskega prostora, šli so na splet – kot vse drugo. To je pravljica za lahko noč, nikoli ne bomo čisto odrasli, želimo verjeti, da na koncu dobrota in ljubezen prevladata.”

Po njenih besedah gresta parlament in dvor, ustavna monarhija, še danes krasno skupaj. "Koeksistenca funkcionira, gre za neškodljivo tradicijo, ki velik del državljanov navdaja s simpatijo. Kraljevi dvori so romantična navlaka, ki pa nikomur ne škodi in se je nihče ne otepa. Jasno je, da nimajo političnega vpliva, posebne škode pa tudi ne delajo. Ostajajo prijazen kič, pogosto sicer izzovejo ostra moralna zgražanja, o čemer jasno priča primer nekdanjega španskega kralja. Kljub temu ne gre pričakovati, da bodo monarhijo ukinili. Vedo, da bi v tem primeru potegnili kratko."

Kraljeve družine so zaradi načina življenja na dvoru, dednih pravil in tradicionalnih navad in obredov, ki se skozi leta le malo spreminjajo, same po sebi sinonim za najrazličnejše skrajnosti, ki so običajnim ljudem nepredstavljive.

Najrazličnejše rekorde iz življenja monarhov si oglejte v spodnji infografiki.

Verjetno lahko brez sence dvoma zapišemo, da je britanska kraljeva družina – tudi zaradi svoje imperialne zgodovine in tega, ker je 94-letna kraljica Elizabeta II. uradno na čelu 16 držav oz. območij sveta – najprepoznavnejša sodobna monarhija na svetu. K temu verjetno pripomore tudi to, da je Elizabeta, sinonim za današnjo sodobno monarhijo, tudi kraljica rekordov, saj se "ponaša" s kar šestimi svetovnimi rekordi.

Za začetek: je absolutna rekorderka po času na britanskem prestolu – nanj je namreč sedla pred skoraj 70 leti oz. 6. februarja 1952, ko ji je bilo 25 let, s čimer je že pred leti postala tako najdlje vladajoča kraljica v zgodovini kot najdlje vladajoči še živeči monarh na svetu, da rekorda najstarejše britanske kraljice sploh ne omenjamo (presegla ga je že pri 81, ko je "premagala" svojo praprababico, kraljico Viktorijo). Leta 1952, ko je po očetovi smrti prevzela žezlo in krono, je v okvir britanske monarhije spadalo 32 držav, številne so se v tem času osamosvojile, 16 držav oz. območij pa še vedno spada pod njeno vlado. In tu pridemo do naslednjega rekorda: upodobljena je namreč na 35 različnih denarnih valutah oz. kovancih.

Edini rekord, povezan z dolgoletnim vladanjem, ki ga (za zdaj) še ni osvojila, je naziv najdlje vladajočega monarha na svetu v zgodovini. Trenutno je z 68 leti na sedmem mestu večne lestvice, pri čemer nekateri podatki o dolžini vladanja niso zanesljivi oz. zgodovinsko preverljivi.

"Preživela" že 13 premierjev in sedem canterburyjskih nadškofov

V času Elizabetine vladavine se je na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13 (pri čemer je eden, Harold Wilson, premier postal dvakrat). Ko je pri 25 sedla na prestol, je na Downing Streetu 10 "kraljeval" Winston Churchill, ki ji je – to je priznala tudi sama – pomagal pri prvih korakih v svet politike. Je tudi vrhovna poglavarka Anglikanske cerkve, ki jo v praksi vodi canterburyjski nadškof – na tem mestu je od njenega kronanja leta 1954, ko je bil na položaju Geoffrey Fisher, že sedmi, Justin Welby.

Britanska kraljica je tako v desetletjih svojega vladanja nanizala cel kup rekordov, a številke ne povedo prav veliko o njenem današnjem položaju. Navsezadnje se je "njen" imperij od leta 1952, ko je po očetovi smrti prevzela žezlo in krono, skrčil za kar nekaj držav, ki so se nato osamosvojile, nekatere pa jo še danes priznavajo za vrhovno vodjo (so t. i. ustavne monarhije).

Kraljica ima "pravico do posvetovanja, pravico do spodbujanja in pravico do opozorila"

Kaj je britanska kraljica danes, smo vprašali tudi Tadeja Zupančiča, Slovenca, ki že skoraj tri desetletja živi v Londonu. "Uradna spletna stran britanske kraljeve družine razlaga, da je monarh ključni del britanske 'nacionalne identitete, enotnosti in ponosa'. To vse drži, čeprav se je vloga monarha – najprej angleškega, pozneje britanskega – spreminjala že od magne karte na začetku 13. stoletja naprej in se še vedno spreminja. Zdaj je resda mešanica ceremonialne in simbolne vloge, vendar je zelo malo stvari prepuščenih prosti interpretaciji. Monarh dobesedno prežema britansko ustavno ureditev: navsezadnje je kraljica tudi "branilka vere" oziroma poglavarka Anglikanske cerkve, ki je uradna vera v Angliji – vendar ne v Britaniji, čeprav se na to pogosto pozabi," pravi. Na Škotskem, na primer, imajo namreč svojo Cerkev – a tudi vodja te je uradno Elizabeta.

"Pri dejanski, realni vlogi monarha pa se v Britaniji še vedno sklicujejo na Walterja Bagehota in njegovo študijo Angleška ustavna ureditev iz 1867, v kateri je vlogo monarha definiral kot nekoga s "pravico do posvetovanja, pravico do spodbujanja in pravico do opozorila"," še dodaja Zupančič.

Kraljica ima tako danes še vedno velik vpliv na javno mnenje, čeprav ga zaradi ustavnih omejitev nima na vsakodnevno politiko. Po drugi strani pa ji ministrski predsedniki tradicionalno hodijo vsak teden poročat na t. i. tedenske avdience – te so zdaj, v času pandemije novega koronavirusa, menda virtualne –, kar nakazuje, da Elizabetin vpliv na dnevno družbenopolitično dogajanje ni zanemarljiv. Kolikšen pa je? "Tega ne bomo nikoli izvedeli," je jasen sogovornik: "Te tedenske avdience potekajo na štiri oči in na njih nihče ne piše zapisnika. Zelo izjemoma se zgodi, da kakšen premier javnosti razkrije, o čem sta se pogovarjala s kraljico, vendar pa zaradi takšnih indiskretnosti takoj izbruhne škandal."

Zgolj podelitev reda podvezice in reda za zasluge je v kraljičini domeni

Vedno se sicer pojavljajo ugibanja, kaj si kraljica zares misli o posameznih politikih, nadaljuje Zupančič, edini dokaz za to, koga res ceni, so odlikovanja, ki so zgolj v njeni pristojnosti: ti sta namreč samo dve, Order of Garter (red podvezice) in Order of merit) (red za zasluge), nosilci obeh pa so lahko naenkrat le kraljica in valižanski princ (v primeru reda podvezice) ter 24 izbranih živečih posameznikov.

Pri vseh drugih odlikovanjih, ki jih podeljuje kraljica, ima namreč glavno besedo vlada, opozarja Zupančič in pojasni, komu je Elizabeta namenila red podvezice: "Nekdanji konservativni premier John Major je v tem zelo ekskluzivnem klubu, laburist Tony Blair pa ni." Red za zasluge, ki velja za osebno darilo suverena posamezniku, pa je na primer prejela nekdanja predsednica spodnjega doma parlamenta Betty Boothroyd (tudi edina ženska na tem položaju), sicer pa prevladujejo znanstveniki, zdravniki, okoljevarstveniki. Zanimivo je sicer, da so trenutno prazna štiri mesta za red za zasluge (nosilci so, kot omenjeno, lahko le živi posamezniki) in da kraljica v zadnjih štirih letih ni podelila niti enega.

Čeprav britanski monarh ne sme javno izražati svojih političnih ali katerih drugih (problematičnih) stališč, se postavljati na katero koli stran ipd., pa Britanci vseeno željno čakajo vsakršen namig, kako ravnati in v katero smer se obrniti. Eden izmed razlogov je verjetno ta, da kraljica – kljub kriznemu zadnjemu desetletju prejšnjega stoletja, ko je podpora tako njej kot monarhiji padla – še vedno ostaja izjemno priljubljena. Ko torej poleg rednega božičnega nagovora, ki ga vsako leto v živo spremlja na milijone ljudi, nenapovedano stopi pred kamere, je to velik dogodek. "Letos je recimo imela odličen nagovor ob novem koronavirusu, ki je za moralo Britancev, vsaj za nekaj časa, naredil več kot krizno leporečenje politikov. Podobno je bilo tudi z njenim nagovorom ob smrti princese Diane leta 1997," vpliv kraljičinih nagovorov na javno mnenje opiše Zupančič.

Obdavčene nepremičnine, denar pa jim "vrnejo" v obliki nepovratnih sredstev

Edino, kar prebivalce Združenega kraljestva v povezavi s kraljevo družino jezi, so, pričakovano, finance. "Finance kraljeve družine se ves čas spreminjajo. Tako so dolgoletno – pravzaprav več stoletij dolgo – rešitev, civilno listo, po kateri so izplačevali denar članom kraljeve družine, spremenili komaj leta 2012 in jo zamenjali z nepovratnimi sredstvi, čeprav se beseda grant najpogosteje prevaja kot štipendija ali subvencija. Vir teh sredstev pa je vseeno enak, kot je bila civilna lista: napaja se namreč iz Crown Estata, torej nepremičnin, ki so samo uradno v lasti monarha. Oziroma drugače: monarh se uradno odpove dobičku, ki bi ga dobil iz Crown Estata, ta dobiček dobi finančno ministrstvo, kjer potem 15 ali 25 odstotkov vrnejo monarhu v obliki granta oziroma nepovratnih sredstev."

O kolikšnih zneskih pa govorimo? "V finančnem letu 2020–21 bo teh za 86 milijonov funtov – in še od tega je 30 milijonov namenskih za obnovo Buckinghamske palače. Britancev je 66 milijonov, kar pomeni, da kraljeva družina stane manj kot en funt na leto vsakega prebivalca Britanije," opozori Zupančič.

Po drugi strani pa britanska kraljeva družina Združenemu kraljestvu vsako leto prinaša precejšen dobiček tako s turističnimi potovanji, promocijo, različnimi spominki in podobnim kot tudi z medijskim pokrivanjem dogajanja okoli Buckinghamske palače. Za občutek: poroka princa Harryja, mlajšega sina valižanskega princa Charlesa, in njegove izbranke Meghan je uradno stala okoli 32 milijonov funtov (od tega je šel velik del, 30 milijonov, za stroške varovanja), britansko gospodarstvo pa naj bi imelo samo zaradi poroke kar 500 milijonov funtov prihodkov. Samo lastniki nepremičnin v okolici Windsorja, kjer je maja 2018 potekala poroka, so zaslužili okoli 353 milijonov funtov z oddajanjem svojih nepremičnin radovednežem.

Ali se torej Britancem "izplača" vzdrževati kraljevo družino (ki se v resnici tako in tako vzdržuje sama), torej ni vprašanje. Donosnosti monarhije v resnici sploh ni mogoče oceniti, meni Zupančič: "Kako lahko stehtamo tisto, čemur se pravi mehka sila?"

Po drugi strani pa to pojasni tudi, zakaj britanski (pa tudi ameriški in drugi) mediji kraljevi družini posvečajo toliko pozornosti: gre za hvaležno tematiko, ki vedno prinese dobiček.

22 članov ožje kraljeve družine, med njimi le trije kraljičini pravnuki

Britanska kraljeva družina po nedavnem izstopu vojvode in vojvodinje Susseških iz nje obsega 22 članov, pri čemer sta princ Harry in Meghan še vedno upravičena do naziva njunih kraljevih visokosti, a ju v javnosti ne bosta več uporabljala. Njun sin Archie na njuno željo kraljevskega naziva ni nikoli imel. Kljub vsemu je t. i. uradnih, zaposlenih članov kraljeve družine ali "Firme", kot jo tudi imenujejo, kar precej, med njimi tudi kraljičini sestrična in bratranci, npr. ostareli vojvodi Gloucesterski in Kentski z ženama, princesa Alexandra in pa princ Michael Kentski z ženo. Osrednji del britanske kraljeve družine tako sestavljajo kraljica, njen sin in naslednik Charles, njegova žena Camilla, vojvodinja Cornwallska, njegov prvorojenec William, vojvoda Cambriški, z ženo Kate in potomci (Georgeem, Charlotte in Louisom). Kraljičin mož, princ Filip, vojvoda Edinburški je član družine, a od svojega 95. leta (danes jih ima 99), ko se je upokojil, kraljevih dolžnosti ne opravlja več. Najbolj "pridna" članica družine je že leta Elizabetina edina hčerka Ana, medtem ko njena otroka Zara Tindall in Peter Phillips ne opravljata kraljevih dolžnosti.

Kraljičin sin Andrew se je od kraljeve družine pred kratkim distanciral zaradi škandala Jeffrey Epstein, povezanega z zlorabo mladoletnic, a uradno za zdaj še ostaja zaposlen, tako kot tudi njegovi hčerki Eugenie in Beatrice, a je pričakovati, da se bo to kmalu spremenilo, tudi zato, ker sta se pred kratkim obe poročili, Eugenie pa pričakuje otroka. Številne dolžnosti v imenu kraljice opravita tudi njen najmlajši sin, princ Edward, z ženo Sophie, njuna otroka Louise (16) in James (12) pa na željo staršev nista člana kraljeve družine, nimata naziva kraljevih visokosti in nosita uradni priimek potomcev Elizabete in Filipa, ki nimajo drugih nazivov, Mountbatten-Windsor.

"Kraljica tudi pri svojih najboljših močeh ne bi mogla biti na vseh dogodkih"

Valižanski princ in bodoči kralj Charles je pred časom napovedal krčenje števila članov ožje kraljeve družine, a za zdaj ne kaže, da se bo kaj veliko spremenilo, vsaj na hitro ne. "Stvari se – to je očitno pravilo – spreminjajo, pa čeprav morda samo zato, da bi ostale iste," dvoumno pravi Zupančič in dodaja, da se člani kraljevske družine udeležijo več kot 3.200 dogodkov in prireditev na leto, torej devetih na dan. "Kraljica tudi pri svojih najboljših močeh ne bi mogla biti na vseh, zato jo na nekaterih nadomeščajo oziroma zastopajo člani njene družine. V letnem finančnem poročilu je rečeno, da s tem 'monarhija pride v neposredni in osebni stik z vsemi deli družbe, vključno s socialno ogroženimi in marginaliziranimi'. In potem še: 'Različne generacije kraljeve družine pomagajo pri tem, da je monarhija relevantna in dostopna za ljudi v vseh življenjskih obdobjih.' In v tem je kleč, če se lahko tako reče: kraljeva družina je perkolirana povsod," pravi.

Elizabeto bo nasledil njen sin Charles, ki med Britanci tudi zaradi dogajanja, povezanega s princeso Diano, dolgo ni bil najbolj priljubljen. Kako je s tem danes? "Najnovejših raziskav javnega mnenja sicer ne poznam, vendar pa se je podpora Charlesu zadnjih nekaj let počasi dvigala," odgovarja sogovornik. "Še vedno pa se številnim Britancem zdi precej tragična oseba, tako zaradi osebnega življenja kot tudi zato, ker še vedno čaka na svojo službo, novembra bo star 72 let. Starostno se v Britaniji sicer lahko upokojite pri 65 letih."

"Charles je tradicionalist, in čeprav pravi, da hoče biti 'branilec ver', in ne samo 'branilec vere' – namreč poglavar Anglikanske cerkve – v njem ni niti kanca progresivnosti, prav nasprotno, kar dokazujejo tudi njegovo dopisovanje z ministri in različni govori, recimo proti modernistični arhitekturi ali pa v podporo homeopatiji," pa pravi o tem, kaj Britance čaka, ko bo na prestol sedel Charles. In dodaja: "Vse to je zelo vprašljivo."

Zadnje leto v znamenju "ločitve" Susseških od kraljeve družine

V zadnjem desetletju je v ospredju predvsem mlajša generacija kraljeve družine, na primer Charlesova sinova William in Harry z družinama. Letošnje leto je bilo za kraljevo družino izjemno burno, tudi zaradi Harryjeve odločitve, da se z ženo Meghan in sinom Archiejem "loči" od institucije – tako zaradi nenehnega pritiska medijev, ki so vdirali v njuno zasebnost, kot zaradi želje, da si utre svojo pot. Britanski mediji so mu odločitev globoko zamerili, a vse kaže, da bo za Susseška poteza izjemno finančno donosna (z nedavnim podpisom pogodbe z Netflixom bosta zaslužila 112 milijonov funtov). A kaj je v resnici v ozadju? Britanski rasizem? "Harry in William sta bila dolga leta ljubljenca Britancev – in časopisov – in predvsem Harryju so bili vedno pripravljeni odpustiti vse – razen, očitno, njegove žene ne. Če ste kdaj koli prebirali komentarje pod članki o Harryju in njegovi ženi na spletni strani kakšnega tabloida, je bilo med golidami siceršnje gnojnice tudi ogromno rasizma, in to popolnoma odkritega. In če jih je kdaj prebrala tudi vojvodina Susseška, ni nič čudnega, da sta se z možem odločila za selitev," pravi sogovornik.

Številni so v Harryjevih in Meghaninih potezah videli neodpustljivo, kljubovanje kraljici. "Ne gre za kljubovanje kraljici, ampak celotnemu britanskemu esteblišmentu, vključno z reakcionarnimi tabloidi. Ko sta jim Susseška izstavila račun – v obliki tožb –, pa jim to vsekakor ni bilo všeč," meni Zupančič.

Povsem običajna Will in Kate? "Cambriški se že mogoče igrajo, da so "povsem normalna" družina, vendar ..."

Poleg Harryja in Meghan sta v zadnjem desetletju v ospredju tudi njegov starejši brat William in njegova žena Catherine, kar je razumljivo, saj bo prav William nekoč nasledil očeta na prestolu. Oba se trudita, da bi bilo njuno življenje na zunaj videti "povsem normalno" – z drugimi starši debatirata o težavnem šolanju otrok doma med pandemijo, se posvečata duševnemu zdravju, vrtnarita ipd. Gredo torej tudi Windsorji po poti svojih skandinavskih sorodnikov, ki so prepad med "navadnimi" državljani in kraljevo družino že davno presegli? "Po mojem mnenju ne. Skandinavske kraljeve družine in pa nizozemska, vsi na kolesih in med svojim podložniki, je za britansko kraljevo družino nedosegljiv ideal. In pravzaprav privid. Cambriški se že mogoče igrajo, da so "povsem normalna" družina, vendar pa jim je popolnoma jasno, da niso."

"Poglejte: v Britaniji je za prihodnjih osemdeset let znano, kdo jim bo, če bo šlo vse po pričakovanjih, vladal po Elizabeti II. – in po princu Charlesu bosta to dva Cambriška princa zapored. Kaj je v tem "povsem normalnega"? Res pa je, da se nekaterim od navdušenja nad tem kar vrti v glavi – nekaterim pa vseeno ne," sklene Zupančič.

A očitno je, da v tajski družbi, na zunaj je večina sicer še vedno globoko vdana monarhiji, tli želja po spremembah. Pri tem ima veliko vlogo tudi to, da je zdajšnji kralj, 68-letni Rama X., diametralno nasprotna podoba svojega očeta, izjemno priljubljenega kralja Bumibola Aduljadedža, ki je po 70 letih na prestolu ‒ to je bil do takrat najdaljši staž med vsemi monarhi na svetu po francoskem kralju Ludviku XV. ‒ pri 88 letih umrl 13. oktobra 2016. Tajci so ga videli kot izjemno povezovalno osebnost. Na začetku svoje vladavine je z različnimi infrastrukturnimi in kmetijskimi projekti spodbujal gospodarski razvoj Tajske. Veljal je tudi za steber stabilnosti v državi, ki so jo že večkrat pretresli državni in vojaški udari.

Padel je tabu prepovedi kritiziranja kralja

Sredi letošnjega julija pa so Tajci množično odšli na ulice in zahtevali odhod premierja Prajuta Čan Oče, nekdanjega voditelja hunte, ki je pred šestimi leti z vojaškim udarom prevzela oblast. Takrat so državo že več mesecev pretresali hudi politični nemiri. Hunta je z udarom, že dvanajstim na Tajskem po ukinitvi absolutne monarhije leta 1932, odstavila vlado, ki so jo volivci izbrali na volitvah pred tremi leti. Po njenem prepričanju je civilna vlada zlorabila položaj in delovala koruptivno.

Predtem je bila tri leta premierka Jingluk Šinavatra, ki so jo kmalu po odstavitvi oz. udaru obtožili korupcije in malomarnosti v okviru vladnega projekta spodbujanja pridelovanja riža, ki naj bi državo zaradi neodgovornega podeljevanja denarja in prevar stal od štiri do 17 milijard dolarjev. Leta 2014 se je zatekla v Dubaj k bratu Taksinu Šinavatri, prav tako nekdanjemu tajskemu premierju. Taksin je dvakrat prepričljivo zmagal na volitvah in je tajsko vlado vodil od leta 2001 do leta 2006, ko so ga strmoglavili z vojaškim udarom in od leta 2008 živi v izgnanstvu. Kritiki so mu takrat očitali korupcijo, da je poskrbel za svoje prijatelje in državo oropal gospodarstva. Šinavatra je bil v odsotnosti obsojen zaradi zlorabe položaja, zaplenili so mu tudi vse premoženje.

Protestniki za nove volitve

Prajutu Čan Oči, ki je lani odstopil kot vodja hunte in postal premier, očitajo, da so bile lanske volitve nepoštene. Zmago sta razglasili tako vladajoča vojaška hunta kot opozicijska stranka Peu Tai, povezana z družino Šinavatra, ki je bila na oblasti pred vojaškim udarom. Protestniki zato zahtevajo nove volitve in sprejetje nove ustave, z zahtevami po reformi monarhije pa so prekinili dolgo veljavni tabu: da se o kraljevi družini ne govori kritično.

Po državi, ki je formalno ustavna monarhija, je završalo, starejše generacije, vzgojene pod vplivom prejšnjega spoštovanega kralja, so zgrožene, mlajše generacije pa željno vdihavajo upanje morebitnih sprememb. Več protestniških skupin je oblikovalo 10 zahtev za omejitev moči kraljeve palače, med drugim zahtevajo omejitev njegovega osebnega nadzora nad bogastvom kraljeve družine in nad nekaterimi vojaškimi področji.

Vadžiralongkorn, ki ga je pokojni kralj za naslednika na prestolu imenoval leta 1972, je postal 10. kralj dinastije Čakri, ki Tajski vlada slabih 240 let. Sin sicer ni želel naslediti kralja takoj po njegovi smrti, kot je to navada, ampak je prosil, naj mu dajo več časa za žalovanje. Razglasili so eno leto žalovanja, javni uslužbenci so morali 30 dni nositi črno barvo, televizija pa je to obdobje program oddajala v črno-beli tehniki. Za kralja Ramo X. je bil sicer razglašen že 1. decembra 2016, dva meseca po očetovi smrti, slovesno kronanje pa je potekalo šele dve leti in pol pozneje. Svet so maja lani obšli skorajda filmski prizori razkazovanja nepredstavljivega bogastva.

Nepojmljivo bogastvo

Novi kralj je na začetku prevzema oblasti izvedel več korakov za utrditev monarhije. Že aprila 2017 je podpisal novo tajsko ustavo (že dvajseto po letu 1932, ko je bila odpravljena absolutistična monarhija), ki naj bi uradno tlakovala pot bolj demokratičnim volitvam, a v resnici kralju daje več moči, krepi pa tudi aktualno vojaško hunto. Med drugim je prevzel tudi neposreden nadzor nad nedojemljivo velikim bogastvom kraljeve družine. Tuji mediji ocenjujejo, da je samo osebno premoženje Vadžiralongkorna vredno okoli 26,7 milijarde evrov, skupno naj bi imela kraljeva družina 35 milijard evrov vredno premoženje, kar pomeni, da je najbogatejši monarh na svetu. Poleti leta 2017 je tako zakonodajna skupščina, ki jo je imenovala vojska, spremenila zakon iz leta 1936 in kralju podelila popoln nadzor nad družbo Crown Property Bureau, ki upravlja večdesetmilijardno premoženje kraljeve družine. Pred tem je poslovanje te družbe nadzorovalo finančno ministrstvo. Na kraljevo pobudo je pet milijonov Tajcev dobilo službo v javnem sektorju, kot je na primer čiščenje javnih površin ali pomoč policistom pri usmerjanju prometa, preden se zjutraj odpravijo na delo, pa se morajo postaviti pred portret kralja in mu salutirati.

Poročen je bil štirikrat

Tako kot so sedemdeset let podobe kralja Bumibola krasile ulice in stavbe po vsej Tajski, tako je zdaj s podobami Rame X. Ta sicer že od nekdaj več prahu dviguje s svojimi potezami, ki niso povezane neposredno s politiko. Do prevzema oblasti je slovel kot razvajen in ekscentričen plejboj, tuji mediji – dolga leta je živel oz. še vedno večino leta preživi v Nemčiji – so pisali o njegovi ljubezni do hitrih avtomobilov in razkazovanja bogastva, veliko prahu pa dviguje tudi njegovo ljubezensko življenje. Kralj je zelo nestanovitnega srca.

Od leta 1977 do 1993 je bil poročen s svojo sestrično, princeso Soamsavali Kitijakara, leto po poroki se jima je rodila hčerka, nato pa je Vadžiralongkorn spoznal igralko Juvadhido Polprasert, s katero se je nato lahko poročil šele leta 1994, rodila mu je pet otrok. Po dveh letih zakona je bilo idile konec, mama Sudžarini, kot je bil njen vzdevek, je leta 1996 (dve leti po poroki) z otroki zbežala v Veliko Britanijo, pozneje pa je dobila azil v ZDA. Tretjič se je leta 2011 Vadžiralongkorn poročil z navadno državljanko Srirasmi Suvadi, a je njun zakon ostal skrivnost do leta 2005, ko se jima je rodil sin, princ Dipangkorn Rasmidžoti, tudi prestolonaslednik. Leta 2014 je takrat še princ Vadžiralongkorn ženino družino obtožil korupcije, nato pa se ločil tudi od nje.

Tik pred lanskim kronanjem pa je svet presenetila novica, da se je poročil še četrtič, in sicer z namestnico vodje svoje varnostne službe Sutido Vadžiralongkorn Na Ajutaja in ji podelil naziv kraljica. Zaokrožile so fotografije kraljice in drugih visokih predstavnikov, kako med poročnim obredom ležijo pred kraljevimi nogami. Do takrat se je le šušljalo, da je Sutida njegova partnerica, saj ga je v zadnjih letih spremljala na več javnih prireditvah, o njuni zvezi pa nihče ni uradno govoril. Nekdanjo stevardeso pri letalski družbi Thai Airways je takrat še kot princ leta 2014 imenoval za namestnico vodje svoje varnostne službe, decembra leta 2016 pa je dobila še naziv generalka. Z izbrancem sta do poroke veliko časa preživljala v Nemčiji, kjer ima kralj ob jezeru Starnberg južno od Münchna razkošno vilo, vredno 11 milijonov evrov.

Padec v nemilost

Že dva meseca pozneje pa je sledilo novo presenečenje. Konec julija, na svoj rojstni dan, je kralj v navzočnosti žene kraljice 34-letni Sininat Vongvadžirapakdi (po nekaterih virih tudi Sininat Bilaskalajani), nekdanji vojaški medicinski sestri in pilotki, podelil naziv Čao Kun Pra ali plemenita kraljeva žena, ki so ga v preteklosti tajski kralji podeljevali svojim priležnicam. Že nekaj mesecev pozneje, oktobra, pa je bilo idile konec: kralj se je odrekel svoji priležnici, javno so jo osramotili kar na nacionalni televiziji. Pojasnili so, da je izgubila naziv "plemenite kraljeve žene" zaradi "nezvestobe kralju in koristoljubnega delovanja, ki je bilo v nasprotju s kraljico Sutido". Nekaj tednov pozneje je končala v zaporu. 1. septembra pa smo poročali o preobratu: tajski kralj je priležnico pomilostil. Še več, pripeljati jo je dal na Bavarsko, kjer jo je osebno pričakal na letališču in jo pospremil v hotel.

Na Bavarskem, kjer sicer šolo obiskuje njegov 15-letni sin, je kralj preživljal tudi karanteno zaradi pandemije covida-19. Medtem ko je na Tajskem, kjer petino BDP-ja predstavlja turizem, življenje za več mesecev obstalo, si kralj tega ni pretirano gnal k srcu. S 100-članskim spremstvom, med njimi je bilo 20 spremljevalk, se je zaprl v razkošni hotel Sonnenbichal v priljubljenem smučarskem središču na Bavarskem v Nemčiji.

"Tajska pripada ljudstvu"

"Ravnanje kralja med pandemijo je naravnost porazno za ugled tajske monarhije," je takrat dejal novinar in aktivist Andrew MacGregor Marshall, avtor knjige Kraljestvo v krizi.
V naslednjih mesecih se je med Tajci nezadovoljstvo zaradi vlade in tudi kralja še okrepilo in konec julija so se odpravili na ulice z zahtevami po spremembah.

Pretekli petek so protestniki pred kraljevo vilo v Nemčiji obesili plakate, na katerih piše, da Tajska pripada ljudstvu. Organizatorka protesta Junya Limprasert iz Act4Dem je ob tem prebrala pismo, v katerem kralja pozivajo k večji demokraciji. Tajsko ljudstvo si ne želi kralja, ki večino leta preživi v Nemčiji, je dodala. "Želimo, da se kralj odpove prestolu, želimo, da preneha nadlegovati tajsko ljudstvo," je dejala pred kraljevo vilo v Tutzingu ob jezeru Starnberg, približno uro vožnje od Münchna.

Če bomo tiho, se ne bo nič spremenilo

Sredi septembra so oblasti, natančneje guvernerji provinc, vodje univerz, kjer so vzniknili protesti, pisno pozvale, naj ustavijo študente pri njihovih pozivih k reformi monarhije in posvarile, da bi lahko taki pozivi vodili k izbruhu nasilja. Prejšnji konec tedna so potekali vnovični protesti. Kot je poročal ABC, je blizu ceremonialne Velike palače (Grand Palace) na oder stopila 21-letna Panusaja Sithijiravatankul in naredila nekaj, česar si velika večina Tajcev ne bi upala: kritično je govorila o monarhiji. Rung, kot je njen vzdevek, je ena najvidnejših aktivistk protestov, največjih po letu 2014.

"Odločila sem se, da spregovorim, ker če ne bomo nikoli spregovorili, se ne bo nikoli nič spremenilo," je dejala in dodala, da njihov namen ni odprava monarhije, temveč njeno reformiranje. Za kritiziranje monarhije je po zakonu zagroženo od tri do 15 let zapora. "Gotovo me bodo nekega dni prijeli, ker je bil zaporni nalog zame že izdan," pravi stvarno in doda, da je njena naloga, da načrtuje, kaj bo storila pred prijetjem in po njem, da bo v največjo korist protestniškemu gibanju. "Tajska politika ne napreduje, vedno znova se vrti v krogu: državni udar, državni udar, državni udar. Če želimo boljše življenje, potem potrebujemo boljše politike. Torej rešiti moramo težave," je prepričana mlada aktivistka.

Ob tem je pojasnila, da so jo starši prosili, naj ne govori proti monarhiji. "Povedala sem jim, da tega ne morem storiti, ker je to vir težav, in če ne bomo reformirali monarhije, potem tudi drugih težav ne bomo razrešili. Moram jo omenjati."

Na ulice so se odpravili tudi nasprotniki pobudnikov za reformo. Rojalisti so zgroženi nad tem, da si kdo upa govoriti čez monarhijo. "Monarhija ne sodeluje pri vodenju vlade, temveč je moralna podpora, ki povezuje ljudi," je dejal pobudnik promonarhičnih shodov, politik Warong Dechgitvigrom. Zagovorniki monarhije imajo tri zahteve: so proti razpustitvi parlamenta, zavzemajo se za najvišjo pravno kazen za vsakogar, ki govori proti monarhiji, nasprotujejo pa tudi spremembi ustave, če se ta ne zgodi po običajnih poteh.

Vlada: Ni čas za ta vprašanja, temveč gospodarsko okrevanje

Premier Prajut je izrazil bojazen, da bi se lahko "Tajska znašla v plamenih", če se bo razkol nadaljeval, pri tem pa je dodal, da kralj glede protestnikov proti monarhiji (še) ni zahteval nobenih postopkov. "Slišim vaše pozive glede političnih zadev, da imate zahteve glede ustave, spoštujem vaše mnenje," je protestnikom dejal premier. "Toda v tem hipu ima država večje težave, s katerimi se moramo spopasti takoj – to je gospodarsko okrevanje po zlomu, ki ga je povzročil covid-19."

Savdska Arabija slovi kot eden najbolj represivnih režimov na svetu, kot de facto diktatura, ki jo vodijo stroga islamistična načela, kjer so ženske zatirane in brez enakovrednih pravic, kjer te zaradi homoseksualnosti lahko tudi obsodijo na smrt, enako grozi političnim oporečnikom, ki so zaradi strahu maloštevilni.

In ta "režim" je dejansko savdska kraljeva družina, ki državo vodi kot totalitarno absolutistično monarhijo. Brez vsakršnih vzvodov, ki bi omejili njeno moč, in brez vsakršnih moralnih zadržkov.

To priča tudi lanski umor savdskega novinarja in oporečnika Džamala Hašokdžija leta 2018 na savdskem konzulatu v Carigradu. In v nasprotju z nekaterimi drugimi državami, ki jih za podobne prekoračitve naglo doletijo sankcije Zahoda, se zdi, da je ni stvari, ki bi Savdijce ustavila.

Krcanje je največ, kar jih doleti. Resnih posledic nikdar ni. Dvojna merila Zahoda, ko gre za vsemogočno Savdsko Arabijo, so vidna z letala.

Država tudi ostaja ena najtesnejših zaveznic ZDA, ki Američanom pomaga ohranjati vpliv na Bližnjem vzhodu. In to kljub temu, da je bilo kar 15 od 19 ugrabiteljev letal v terorističnih napadih na ZDA 11. septembra 2001 savdskih državljanov.

Kako so dosegli to? Poglejmo podrobneje.

Začetki v 18. stoletju

Korenine dinastije Al Saud segajo v 18. stoletje, ko je Mohamed bin Saud v osrednjem delu Arabskega polotoka vladal kot lokalni šejk. Leta 1744 je bila ustanovljena prva savdska država, a leta 1818 so Mohamedove potomce premagale otomanske sile in prevzele nadzor. A dinastija Al Saud se je čez nekaj let pobrala in znova prevzela nadzor nad puščavo na območju Riada, a so temu sledila leta sporov o nasledstvu.

Do leta 1902 je Abdulaziz Al Saud iz Riada izgnal rivalski klan Rašidov in začel konsolidacijo moči. Abdulaziz je tako začel prek plemenskih vojn združevati ozemlja. Da bi utrdil svojo moč, se je Abdulaziz poročal s hčerami plemenskih voditeljev. Imel je več kot 20 žena in tudi več deset otrok.

Po smrti Abdulaziza 9. novembra 1953 je prestol zasedel njegov sin Saud, ki je vladal do leta 1962, dokler ga niso na podlagi očitkov o korupciji in nesposobnosti odstavili. Leta 1969 je umrl v izgnanstvu. Njegov naslednik, polbrat Faisal, velja za arhitekta moderne Savdske Arabije. A marca 1975 ga je ubil nečak, ki naj bi bil duševno moten.

Vajeti države je prevzel še en polbrat, in sicer Halih, ki je vladal do smrti leta 1982, ko je kralj postal Fahd, ki je brata Abdulaha imenoval za kronskega princa. Abdulah je po Fahdovi kapi leta 1995 vodil dnevne obveznosti kralja, uradno pa je kralj postal leta 2005 po Fahdovi smrti.

Kraljevo družino Al Saud danes sestavljajo potomci Mohameda bin Sauda, ustanovitelja emirata Dirija, znanega tudi kot prva savdska država (1744–1818), čeprav vladajočo vejo družine vodijo predvsem potomci Ibna Sauda (1875–1952), ustanovitelja sodobne Savdske Arabije.

Vsemogočna nafta

Savdska kraljeva družina je sicer ogromna, sestavljalo naj bi jo kar okoli 15.000 članov, po nekaterih ocenah 25.000, a je večina moči, vpliva in bogastva v rokah skupine okoli 2000.

Njeno moč doma in po svetu je, jasno, krepila nafta, zaradi katere je postala ena najbogatejših držav na svetu. Nafto so v Savdski Arabiji odkrili leta 1938, njene državne rezerve so ocenjene na 750 milijard dolarjev.

Najvplivnejše mesto v kraljevi družini, jasno, ima kralj, vloga, ki jo od leta 2015, od smrti svojega polbrata kralja Abdulaha, opravlja Salman bin Abdulaziz Al Saud.

Danes 84-letni monarh je sicer leta 2017 tako rekoč vsa pooblastila v nasprotju s tradicijo, ki veleva, da prestolonaslednik postane najstarejši sin, zaupal svojemu mlajšemu sinu Mohamedu bin Salmanu, ki je s 35 leti najmlajši pretendent za savdski prestol in za katerega velja, da v resnici v zadnjih letih vleče vse niti.

Te "niti" so med drugim reforme, s katerimi naj bi se Savdska Arabija modernizirala, postala bolj demokratična in se tako prikupila kritikom. A vse skupaj je bolj ali manj pesek v oči, saj so reforme bolj črka na papirju, v praksi pa se še naprej v državi grobo kršijo človekove pravice.

Prestolonaslednik Mohamed je hkrati tudi namestnik premierja, predsednik Sveta za gospodarske in razvojne zadeve, predsednik Sveta političnih in varnostnih zadev in obrambni minister – najmlajši na tem položaju.

Krepitev vloge žensk – na papirju

Med reformami, ki jih je Mohamed izpeljal, izstopata omejitev pooblastil verske policije in odprava prepovedi vožnje za ženske. Ta gesta je bila piarovsko zelo odmevna, a hkrati so iz Savdske Arabije prihajala poročila, da v praksi stvari potekajo malce drugače in še vedno precej restriktivno.

Se pa je pod njegovo vladavino vseeno okrepila vloga žensk, čeprav zgolj za odtenek, umaknili so 35 let dolgo prepoved kinematografov, z vzpostavitvijo sistema elektronskih vizumov pa je odprl državo tujim turistom.

Odmeven je njegov program Vizija 2030, s katerim si je zastavil razvejiti savdsko gospodarstvo, zmanjšati odvisnost od naftne industrije in ustvariti delovna mesta za mlade Savdijce.

A kljub vsem tem potezam kritiki poudarjajo, da je velik del tega zgolj lepa fasada, pod njo pa Savdska Arabija ohranja svojo represivno naravo z mučenji zapornikov, zatiranjem opozicije in kršitvami človekovih pravic.

Čistke niso prihranjene niti članom kraljeve družine, ki je bila vedno zelo razvejana. Tako je Mohamed marca letos skušal svojo oblast še bolj utrditi z aretacijo treh članov kraljeve družine, ki naj bi pripravljali državni udar. Med njimi sta bila kraljev brat in kraljev nečak, ki je bil nekdaj prvi v vrsti za krono.

Mohamed je sicer že leta 2017, ko je bil ustoličen kot prestolonaslednik, dal zapreti več kot 200 vplivnih Savdijcev, med njimi 17 princev, v hotel Ritz-Carlton v Riadu. Uradno je bil razlog pregon korupcije, neuradno pa utrjevanje oblasti in ustrahovanje političnih nasprotnikov.

Ob omembi najpomembnejših oz. najprepoznavnejših monarhij na svetu se verjetno le redkokdo ne spomni na japonsko cesarsko družino. Gre za najstarejšo kontinuirano monarhično linijo, ki naj bi po legendi obstajala že več kot 2600 let, v resnici pa je precej mlajša – a še vedno daleč najstarejša med še obstoječimi monarhijami.

Poleg tega se japonska cesarska družina danes še edina ponaša z imperialnim nazivom (cesar), čeprav, kot v smehu opozarja naš sogovornik, japonolog Luka Culiberg, gre zgolj za zgodovinsko naključje – japonska cesarska družina je v 19. stoletju, ko se je začela odpirati na zahod, svoj naziv zgolj "uskladila" z evropskim in tako prevzela takrat priljubljen naziv emperor oz. cesar. Po Evropi so cesarstva nato v 20. stoletju padala kot za stavo, na Japonskem pa se je ohranilo, čeprav pretežno le po imenu.

Japonski cesar je namreč danes zgolj simbol države in kot tak opredeljen tudi v ustavi, pojasnjuje poznavalec japonske kulture in dodaja, da mu delovanje predpisuje oz. ga v celoti usmerja urad za cesarsko družino, ki deluje v okviru (zadnjih 55 let pretežno konservativne) vlade. Cesar je torej zgolj simbol države, podobno kot himna ali zastava, in jo predstavlja na tujem z diplomatskimi obiski, nima pa nikakršne zakonodajne ali politične moči.

Trenutno jo – po lanskem sestopu danes 86-letnega Akihita in njegove leto mlajše žene Mičiko – vodi 60-letni cesar Naruhito, ki je tako 126. cesar na prestolu krizantem. Naruhito je poročen s 56-letno Masako, na Harvardu izobraženo nekdanjo diplomatko, ki govori šest jezikov (večino jih je osvojila že v otroštvu, saj je bil njen oče Hisaši Ovada visoki japonski diplomatski predstavnik, zadnja leta pa je bil član oz. predsednik Mednarodnega sodišča v Haagu) in ki je med drugim z odliko diplomirala iz ekonomije skupaj z Jeffreyem Sachsom. Imata 19-letno hčer Aiko.

Poleg omenjene peterice cesarsko družino sestavljajo še Naruhitov brat in prestolonaslednik Fumihito, princ Akišino, njegova žena Kiko in njuni trije otroci, princesi Kako (25) in Mako (28), ki naj bi se v kratkem poročila in tako zapustila kraljevo družino, ter 14-letni princ Hisahito, prihodnji prestolonaslednik. Med člane cesarske družine sicer spadajo še Akihitov mlajši brat, Masahito, princ Hitači in njegova žena Hanako, pa tudi vdova in potomci Akihitovega strica Takahita, princesa Mikase.

Več o današnji in zgodovinski vlogi japonske cesarske družine pa lahko izveste v pogovoru z Luko Culibergom, japonologom z Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Japonska cesarska družina je najstarejša na svetu, do konca druge svetovne vojne je cesar veljal za božanstvo, po legendi naj bi bil celo neposredni potomec boginje sonca, bil je nedotakljiv. Danes cesar – čeprav je edini monarh na svetu s tem nazivom – uradno nima nobene moči, je zgolj "simbol države in enotnosti". Kako pa ga dojemajo Japonci? Japonska je uradno ustavna monarhija s cesarjem na vrhu, a z izjemno okleščenimi pooblastili, precej bolj okleščenimi kot recimo angleški monarh. Monarh in družina opravljata različne uradne, obredne, diplomatske, predstavniške naloge, a medtem ko je recimo angleška kraljica še vedno vrhovna poveljnica britanskih oboroženih sil, teoretično ima tudi izvršno oblast – čeprav zgolj v okviru potrjevanja zakonov, ki jih sprejme parlament –, je japonski cesar izključno simbolna funkcija. To je določeno v japonski ustavi iz leta 1947, v kateri je opredeljen v prvem členu kot "simbol države in enotnosti ljudstva", pri čemer naj bi ta status izhajal iz volje ljudstva, ki je suverena. Poleg tega je vrhovni svečenik šintoistične religije, kar izhaja iz zgodovine. Ta njegov status simbola je posledica poraza v drugi svetovni vojni in odločitve ameriških okupacijskih oblasti, da je bolje, kot da bi po zmagi ukinili institucijo cesarja in vpeljali republiko, ohraniti cesarja kot simbol, s čimer bodo lažje ohranili to enotnost ljudstva. Zato so ga oklestili vseh političnih pooblastil in mu namenili vlogo simbola.

Kako pa ga danes dojemajo Japonci sami?
Za razumevanje tega se je treba še malo ozreti v zgodovino, da pogledamo, kako se je razvijala cesarska funkcija skozi čas. Z 19. stoletjem se je vzpostavila kot neka absolutistična monarhija, v kateri so cesarju znova namenili pomembnejšo vlogo. Narativ, ki ga je Japonska peljala, je bil to, da ima Japonska cesarsko družino kontinuirano skozi stoletja. Eno je to sklicevanje na mitološke zgodbe, ki datirajo v stoletja pred našim štetjem in govorijo, da je japonska monarhija stara 2600 let, kar je seveda zgodovinsko gledano nesmiselno. Je pa res, da se je cesarska institucija oblikovala nekje v 7., zgodnjem 8. stoletju našega štetja in od takrat naprej obstaja ta dinastija, ta linija bolj ali manj kontinuirano. Večino časa ne ravno z nekimi močnimi pooblastili, ker vemo, da so Japonski vmes vladali tudi šoguni itd. – zadaj je kompleksna zgodovina. S tega vidika Japonska ohranja ta videz, prestiž, da gre za starodavno dinastijo, eno najstarejših na svetu.

Rekli ste, da so Japonci danes še edini z nazivom cesar. To je tudi neko zgodovinsko naključje. Kot sem rekel, se je japonska cesarska institucija oblikovala na koncu 7. oz. na začetku 8. stoletja po vzoru Kitajske, ki je takrat že bila neko združeno cesarstvo. Koncept, ki so ga prevzeli, je bil vezan na tisti kulturni prostor in po kitajskem vzoru, kjer se je imenoval "nebeški sin", se je na Japonskem izoblikoval naziv oz. pojem za cesarja Tennō , kar pomeni "nebeški suveren". In še danes se na Japonskem cesar imenuje Tennō (天皇). V 19. stoletju, ko se je Japonska vključila v svetovne geopolitične procese, je bil to čas evropske dominacije, evropskega imperializma po svetu. Zgled, ki je vlekel, ni bila več Kitajska, ampak Evropa. In Japonska je skušala svojega monarha uskladiti z evropsko tradicijo. V Evropi pa je od starega Rima naprej najvišja posvetna oblast pripadala cesarju. V bistvu so koncept Tennō prevedli v cesar, češ tudi mi imamo cesarja, to je japonski cesar. V evropskih jezikih, na primer angleščini, se je zato prijel izraz emperor, ki izhaja iz latinskega imperator, v slovenščini je za koncept imperatorja beseda cesar oz. car. In tako imamo situacijo, ko je japonski monarh edini, ki ima v evropskih jezikih naziv cesar (smeh), v japonščini ga nima, imenuje se Tennō .

Kakšne pa so razlike med tem, kako cesarja dojemajo mladi in kako starejši? Sploh mladi mu menda ne posvečajo prav veliko pozornosti?
Cesarska družina topogledno ni neki motivator za mlajšo populacijo, da bi se s tem kaj pretirano ukvarjala. Se je pa v zadnjih desetletjih zgodil prehod od konca 80. let, ko je umrl Hirohito, potem mu je sledil pravkar upokojeni Akihito, nato lani z novo pomladitvijo generacij. In zdaj se spreminja dojemanje … Recimo, pred 40 leti je bila debata še o tem, ali cesarski sistem ohraniti ali ne. Takrat so bili večinoma še živi ljudje, ki so doživeli drugo svetovno vojno, in je bila ohranitev cesarske funkcije zanje še politično vprašanje. Danes cesarska funkcija v bistvu za mlade ni več politično vprašanje. Ne ukvarjajo se več s tem, ali ohraniti cesarski sistem ali ne, ampak se – če že – bolj posvečajo na primer modi princese. Ampak še vedno ne do take mere, da bi bilo to izjemno zanimivo za mlado generacijo.

Zelo se mi zdi zanimiva ta nekakšna dvojnost med tujim dojemanjem japonske cesarske družine in domačim dojemanjem. Kamor koli gre japonski cesar v tujino, je razumljen kot res visok, pomemben obisk, na Japonskem pa – imam občutek – njegova vloga ni tako opazna.
Prav ta obredna, ceremonialna, predstavniška funkcija je ključna za cesarsko družino na diplomatski ravni. Čeprav cesar doma nima politične vloge, pa je gotovo impresivno – z diplomatskega vidika –, če državo obišče "sam presvitli cesar", kot bi rekli. Tukaj sam ne vidim nujno dvojnosti. Tuji obiski držav so po svetu vedno pomembni dogodki, v skladu s pomembnostjo države seveda. Če bi k nam na primer prišel ameriški predsednik, bi bil to za nas zagotovo pomemben dogodek. In če bi prišel japonski cesar, bi bil tudi zelo, zelo velik dogodek. Ampak tudi doma, na Japonskem, so dogodki, ki vključujejo cesarsko družino, pomembni. To vseeno ne pomeni, da so ti dogodki tam marginalni. Prav tako so ljudje vzhičeni, če neko institucijo, neko mesto, neko območje obišče cesarski par. V tem smislu je odziv enak. Tudi zdaj, ko so okronali novega cesarja, ob Akihitovi predaji oblasti … Če se vrnemo daleč v preteklost: tudi ko sta se upokojeni cesar Akihito in cesarica Mičiko konec 50. let poročila, je bil to velik medijski dogodek, ki je spodbudil prodajo prvih televizijskih sprejemnikov po Japonski. Tako nekako, kot sta v Angliji kraljica Elizabeta in njena televizijska prezenca pomenili velik korak naprej od zaprte kraljeve družine k bolj odprti. Tako da: ti dogodki so veliki, a v vsakdanjem življenju se ljudje ne ukvarjajo toliko s cesarsko družino. Ima pa velik prestiž tudi doma. Tukaj ni neke dvojnosti.

Kako pa se bo vloga spreminjala z nastopom novega cesarja, Naruhita? Ko je lani prevzel položaj, se je o tem veliko govorilo – češ da je mlad (čeprav ima 60 let), da se je šolal v Angliji, da je velik okoljevarstvenik. Je sploh pričakovati, da bo kaj dosti drugačen cesar, kot je bil oče, da bo uvajal spremembe?
Obstaja velika razlika z ... V Evropi je na primer najbolj prominentna kraljeva družina britanska. Tam princese in princi polnijo strani tabloidov in burijo domišljijo prebivalstva. Na Japonskem seveda tega ni. O cesarski družini se poroča bolj zadržano, o njej se manj govori.

Verjetno tudi zaradi medijev samih, britanski tabloidi, vemo, slovijo po neprizanesljivosti.
Tudi. Pa tudi zaradi načina delovanja. Japonsko cesarsko družino v veliki meri – tako zaradi svojih javnih nastopov kot delovanja, obiskov – nadzoruje vladni urad za cesarsko družino. Torej oni so javna institucija, javna služba, ki jo vodi vladni urad za cesarsko družino, in omejeni v svojem delovanju. Posledično se to širi tudi na medije, torej kaj jim je dovoljeno poročati in česa ne. Po drugi strani ta avra nedostopnosti, večje zaprtosti, tudi konservativnosti precej manj buri domišljijo mladine v primerjavi z Meghan Markle ali – še prej – princeso Diano. V nekem smislu pa ta pomladitev lahko vpliva … ne toliko na samo vlogo cesarske družine v družbi, ampak na to, kako prebivalci dojemajo cesarsko družino. Naruhito, kot rečeno, ne more spreminjati svoje vloge, vloge cesarske institucije v družbi, lahko pa vpliva na svojo javno podobo in s tem na podobo celotne družine v javnosti. Cesarska družina je v nekem smislu nepomembna, ker nima odločilnega vpliva v širši družbeni sferi, tako da radikalne spremembe niso pričakovane. Institucija deluje kot simbol, kot himna ali zastava države. Je tam in nihče ne pričakuje sprememb od njih.

Ampak to vseeno ne pomeni, da sprememb ni. Rekel bi samo, da niso tako hitre. Veliko se je že spremenilo z Naruhitovim očetom Akihitom. On je bil prvi, ki se je poročil s t. i. navadno državljanko, z Mičiko, ki ni bila iz cesarske družine. Akihito in cesarica Mičiko sta se močno trudila, da sta si pridobila naklonjenost in spoštovanje državljanov. Po vojni, ko je bila cesarska institucija na novo opredeljena, se je cesar moral iz teh nedostopnih nebes – noben Japonec prej cesarske družine ni mogel niti v živo videti ali slišati – spustiti na Zemljo, k ljudem. Začel je hoditi okrog, med ljudi, se srečevati z njimi. Ampak cesar Hirohito in takratna cesarica se nista nikoli skupaj pojavljala v javnosti, njegov sin Akihito in Mičiko pa sta začela predstavljati nekakšen nov idealen zakonski par v novi Japonski. Že to je bila neka sprememba, korak k modernejšemu tipu družine.

Cesar Naruhito, ki je lani prevzel funkcijo cesarja, je najprej rekel, da si želi tako uspešno kot njegov oče delovati kot simbol Japonske. Ampak morda nekateri pričakujejo, da bosta – tako kot je prehod od Hirohita k Akihitu pomenil prehod od stare patriarhalne družine k moderni, demokratični družini – tudi Naruhito in Masako predstavljala še novejši tip družine, t. i. power couple. Vemo, da je Masako visoko izobražena ženska, imela je diplomatsko kariero … Torej, da bi bil to tip družine, pri katerem bi tudi Masako pokazala svojo visoko izobrazbo in svoj intelekt. Hkrati pa se je že – to je zdaj že stara zgodba – pokazal pritisk nekih tradicionalnih vrednot, vzorcev na Japonskem, predvsem z medijskim pritiskom. Mediji so bili sploh zelo neprizanesljivi do Masako.

Ker ni rodila sina.
Tako je. Komu je sploh mar za njeno diplomatsko kariero, njena primarna vloga je bila, da priskrbi moškega potomca in tega ni storila. To je sprožilo tudi njene depresije. Po eni strani Naruhito in Masako izžarevata neko modernost, po drugi strani pa družba – če govorimo z vidika klasičnih medijev – še vedno izvaja pritisk glede tega, kako naj delujejo, kakšno podobo naj (člani cesarske družine, op. a.) kažejo.

Preden se je leta 2006 rodil Naruhitov nečak, Hisahito, se je veliko govorilo o spremembi zakonodaje, s katero bi odpravili moško primogenituro in dovolili, da na prestol sedel Naruhitova hči Aiko. V tej generaciji to verjetno ni več možnost?
To je bilo okoli leta 2005, ko se je družina zaradi nizke rodnosti znašla v krizi nasledstva, kar je v takšnem sistemu neizogibno. Tudi v prihodnje bo to zanje težava. Časi, ko so imeli cesarji po 10 konkubin in z njimi 50 otrok, so namreč že davno minili. Takrat moški naslednik ni bil težava. Trenutni cesar pa ima, vemo, samo hčer, princeso Aiko, zato se je takrat odprla debata o spremembi zakonodaje, da bi lahko očeta nasledila hčerka, proti čemur pa so bili močni konservativni zadržki. Cesarska družina naj bi bila kontinuirana patrilinearna linija – čeprav je tudi to precej pod vprašajem. V osmem stoletju je bilo kar nekaj cesaric, v enem primeru je celo cesarico nasledila njena hči. Ampak ko se je leta 2006 Naruhitovemu mlajšemu bratu rodil sin, so to temo pospravili pod preprogo.

Menda je temu najostreje nasprotoval dolgoletni premier Šinzo Abe?
Ta tema je prišla v ospredje, ko je bil premier priljubljeni Džuničiro Koizumi, ki je član liberalnodemokratske stranke, torej vladajoče konservativne stranke, ki na Japonskem vlada že od leta 1955 z dvema krajšima prekinitvama. Abe Šinzo je bil predstavnik trše, konservativne frakcije znotraj LDP-ja, a še vedno zgolj predstavnik politike, ki jo zagovarja liberalnodemokratska stranka. Za konservativno, lahko bi rekli tudi desničarsko politiko na Japonskem je institucija cesarja izjemno pomembna. Obstajajo določena levičarska politična gibanja, ki zagovarjajo celo ukinitev cesarskega sistema in uvedbo republike, a za desnico je ohranitev institucije cesarja ključnega pomena. Hkrati pa so pogosto sporočila, ki jih cesar pošilja – sploh v primeru dozdajšnjega cesarja Akihita –, izrazito mirovniško, proekološko naravnana. Velikokrat v nasprotju s tistim, kar počne ali zagovarja liberalnodemokratska stranka.

Tako da ta stranka v samem cesarju ni imela ravno najtrdnejšega zaveznika, a zanjo je pomembna zgolj institucija cesarja. Tu gre tudi za druge stvari, ki segajo do druge svetovne vojne. Ta oblast namreč poskuša tudi z revizijo zgodovine, Japonsko skuša prikazati kot … ne ravno grešnega kozla, ampak … recimo žrtev nekih predvojnih procesov, medtem ko je cesar brezpogojno vztrajal pri priznanju, opravičilu za grozote. Že tu je ta diskrepanca. Vprašanje ženskega nasledstva se je za zdaj ustavilo. A zgodba še ni končana. V cesarski družini je na primer veliko žensk, mislim, da je v celotni cesarski družini zgolj sedem ljudi, ki so stari manj kot 40 let. Tudi princese bodo, ko se bodo poročile, izgubile nazive, ker se bodo poročile zunaj cesarske družine. Družina je zelo majhna, in ko iz nje izstopijo še te princese (poleg Aiko še Kako in Mako, ki sta hčerki Naruhitovega brata Fumihita oz. Hisahitovi starejši sestri, op. a.), bo cesarska družina že tako skrčena, da so v liniji za nasledstvo samo še trije: za Naruhitom še njegov brat, njegov nečak in njegov stric, ki je že precej star, blizu 90 jih ima.

Omenili ste, da obstajajo tudi nasprotovanje cesarski instituciji oz. zagovorniki uvedbe republike. Kolikšen odstotek je "republikancev"?
Podatkov o odstotkih, o javnomnenjski podpori ne poznam. A ta debata nasploh počasi zamira. Leta 1989, ko je umrl Hirohito, je bilo nekaj ljudi, ki so zagovarjali uvedbo republike oz. ukinitev cesarskega sistema, ki je neka kontinuiteta predvojne Japonske, torej je del tiste imperialne, agresorske države. To je bila generacija, ki je še doživela drugo svetovno vojno, ki je imela lastne čustvene navezave na to obdobje.

Koliko so sploh Japonci krivili cesarja za dogajanje v drugi svetovni vojni?
Nekateri so ga, tudi imperialni vojaki, ki so ob koncu vojne ugotovili, kaj so počeli in zakaj, v čigavem imenu, zato je bilo veliko zamer. Vojna je pač travmatična izkušnja. A po vojni je bila Japonska nekaj let pod okupacijo in vsi novi temelji so bili postavljeni pod nadzorom okupacijskih sil, npr. ZDA.

Kot rečeno, debata je stara, po Hirohitovi smrti pa se je znova odprla. Torej: Hirohito, ki je bil sam kontinuiteta predvojnega, medvojnega cesarstva, je umrl. Bi zdaj ukinili cesarstvo? Potem pa je položaj prevzel Akihito, generacije so se pomlajale, čedalje manj je bilo neposrednega stika z drugo svetovno vojno in ljudje so se manj začeli ukvarjati s tem. Institucija je postala simbol države, bila je kot neka himna. Rekli so si: "Imamo najstarejše cesarstvo na svetu, zakaj bi to ukinjali?" Cesar in cesarica Mičiko sta bila izjemno priljubljena, zato je ta debata sčasoma razvodenela oz. izginila.

Danes v samem političnem prostoru to ni več vprašanje, danes so druga, na primer to, ali se uzakoni žensko nasledstvo. Se pa pojavljajo nekatere skupine, republikanski navdušenci, ki v tem še vidijo težavo, ostanek predvojne institucije itd. Če govorimo o javnem mnenju, je tak vseeno manjši odstotek ljudi, velika večina japonskega prebivalstva bi ohranila cesarsko družino, hkrati pa to ne pomeni, da sočasno zagovarjajo tudi skrajno desne politike. Ker cesarska družina tega ne predstavlja. Oni imajo zelo miroljubna sporočila javnosti, tudi v odnosu do druge svetovne vojne.

Cesar je tudi vrhovni svečenik šintoistične vere. Ob Naruhitovem prevzemu položaja, ki vključuje verski obred, so se pojavljala nasprotovanja temu, češ da gre za kršenje načela ločenosti vere in države.
Da, tu se je znova pokazalo, da obstajajo skupine ljudi, ki sicer nimajo aktivne želje po ukinitvi institucije cesarja, ampak vseeno pravijo: "Dobro, imamo zastavo, cesarja, ampak vseeno želimo vedeti, kaj se počne z javnim denarjem." Cesar zgodovinsko izhaja iz šintoističnega verskega narativa. Sama legenda pravi, da se je cesar spustil iz nebes kot potomec sončne boginje, ni torej zavzel položaja z vojaškim osvajanjem ali kaj podobnega. Od tod izvira tudi njegov mandat, da za večno vlada Japonski. Ko so mu odvzeli vse druge politične pristojnosti, je še vedno ostal svečenik v šintoistični religiji, kar pa pomeni, da so obredi cesarske institucije povezani s šintoizmom.

Šintoizma ne smemo razumeti podobno kot krščanske religije ali islama oz. velikih monoteističnih religij. Šintoizem je animistično verovanje, ki nima vernikov v enakem smislu kot monoteistične religije. A po drugi strani se je pred vojno po nekih zgledih iz Evrope izkoristil za nekakšno uradno japonsko religijo – šinto je tako postal državna religija – in na podlagi tega ima lahko grenak priokus, ker je bil zapovedana religiozna praksa. Zato so se pojavila opozorila, da gre milijone davkoplačevalskega denarja za neke obrede, ki so nedvomno verski, ker cesar izvaja neki verski obred, ki poteka v šintoističnem templju … Ampak te kontroverznosti spet nimajo širše javne podpore. Zdi se, da za večino ljudi to ni problematično, je parada, ki jo pogledajo, je nekaj, kar spremljajo – tako kot ves svet npr. gleda poroko britanskega princa … čeprav se tudi tam pojavljajo opozorila, zakaj se javni denar porablja za vzdrževanje neke tako arhaične institucije, kot je britanska kraljeva družina.

Torej, Japonci radi spremljajo dogajanje okoli cesarske družine v medijih? Prebirajo trače ipd.?
Potrebna bi bila sicer kakšna analiza, ampak iz izkušenj, iz občutka bi rekel, da je tega občutno, občutno manj kot na primer v Veliki Britaniji. Prvič, na Japonskem ni takšne tabloidne scene, kot jo poznamo v Britaniji. In gotovo ni takšnih klasičnih tračev, na primer fotografije princese v diskoteki ipd. Ne pomeni pa to, da se nič ne piše o njih. Glavi mediji bodo poročali zadržano, pietetno: "Njegova visokost je bila sprejeta v bolnišnico zaradi težav s srcem, nato bo tam-in-tam operiran." Torej se poroča, a zadržano. So mediji tudi pisali in napadali družino princa Fumihita ter se obregali ob princeso Masako, ampak to niso tisti klasični trači, ki bi burili domišljijo mladini. Gre za nekakšne kritike, ki mladih pravzaprav ne zanimajo. Tega tračarjenja ali pa preprosto fascinacije nad princi, princesami, njihovim zasebnim življenjem pa pravzaprav ni.

Španski kraljevi dvor je šel v zadnjih osmih letih skozi turbulentno obdobje, ki so ga zaznamovale predvsem korupcijske afere. Ugled še pred 15 leti zelo cenjene kraljevske družine se je razblinil kot milni mehurček.

Temni oblaki nad palačo Zarzuela, delovno rezidenco družine, uradna je sicer Kraljeva palača v Madridu, ki pa jo uporabljajo zgolj za protokolarne obiske, že leta kar nočejo proč. Sicer priljubljeni kralj Filip VI., ki je žezlo prevzel pred šestimi leti, ima zdaj težko nalogo: povrniti zaupanje razočaranih državljanov. Njegov oče, Juan Carlos I., ki je državi vladal skoraj 40 let, preden je leta 2014 abdiciral in mu predal vodenje monarhije, ki jo je sam prevzel v zelo kočljivih časih, je v zadnjih letih postal sinonim za škandale.

General Franco za naslednika izbral Juana Carlosa, ne njegovega očeta

Leta 1931 je bila odpravljena kraljevina in razglašena druga španska republika, ki je obstala do leta 1939, ko je oblast z vojaško diktaturo prevzel general Francisco Franco. To so bila kruta leta, v državljanski vojni, ki se je razplamtela leta 1936, je po ocenah umrlo pol milijona ljudi. Franco je leta 1947 znova vzpostavil kraljevino, sprejet pa je bil tudi zakon, ki je dovoljeval, da general sam izbere naslednika. Oče Juana Carlosa Juan je bil v Francovih očeh preveč liberalen in leta 1969 je general za naslednika izbral Juana Carlosa.

Franco je bil sicer na oblasti do svoje smrti leta 1975, a že od leta 1969 se je Juan Carlos redno pojavljal ob njegovem boku, zaradi česar so besneli republikanci in liberalci, ki so računali, da bodo po Francovi smrti sledile obsežne reforme. Čeprav je javno podpiral Franca, pa se je na skrivaj srečeval tudi z opozicijskimi voditelji in voditelji v izgnanstvu, ki so si prizadevali za vpeljavo liberalnih reform.

Dva dni po Francovi smrti, 22. novembra 1975, je bil Juan Carlos okronan za kralja Juana Carlosa I. Čeprav so številni pričakovali, da bo nadaljeval Francovo vladavino, je že kmalu po imenovanju začel vpeljevati različne reforme in tako se je začel španski prehod v demokracijo. Leta 1976 je odstavil premierja Carlosa Ariasa Navarra, ki je želel nadaljevati frankistično politiko, in namesto njega imenoval Adolfa Suareza, nekdanjega vodjo Movimiento Nacionala, ki je na volitvah leto pozneje zmagal in postal prvi demokratično izvoljeni vodja novega sistema.

6. decembra 1978 je potekal referendum o spremembi španske ustave, na katerem so volivci z 91-odstotno podporo (volilna udeležba je bila 67-odstotna) podprli vzpostavitev ustavne monarhije, ki je omejila pristojnosti kralja. S tem je bila formalno končana Francova vladavina. Kralj Juan Carlos I. je postal tudi prvi mož organizacije ibero-ameriških držav, v katerih je skupno živelo več kot 700 milijonov ljudi.

Z nagovorom sredi noči preprečil državni udar

Ključno potezo, s katero je legitimiziral svoj položaj in se zapisal v špansko zgodovino, je potegnil leta 1981, ko je odigral ključno vlogo pri preprečitvi državnega udara frankističnih pripadnikov, ki so sicer trdili, da imajo kraljevo podporo. Poskus udara, ki je znan tudi kot 23-F in tudi Tejerazo, se je zgodil 23. februarja. Polkovnik Antonio Tejero je z 200 oboroženimi pripadniki civilne vlade vdrl v kongres, medtem ko je tam potekalo glasovanje o izvolitvi novega premierja. Poslance in ministre so 18 ur držali za talce. Juan Carlos I. ni želel podpreti uporniških generalov, imel je zagotovilo, da mu je vojaški vrh zvest. Dve uri in pol po zajetju kongresa je Juan Carlos poklical katalonskega predsednika Jordija Pujola in mu zagotovil, da je vse pod nadzorom.

24. februarja ob 1.14 je španski kralj, oblečen v vojaško uniformo, po televiziji nagovoril državljane. "Krona, simbol trajnosti in enotnosti naroda, ne bo v nobenem pogledu tolerirala dejanj ali vedenja kogar koli, ki skuša z uporabo sile prekiniti demokratični proces ustave, ki ga je ljudstvo potrdilo z glasovanjem na referendumu," je med drugim dejal kralj in se jasno postavil na stran pravne države in ljudi. Poskus udara se je izjalovil. Zgodaj zjutraj so zajete politike izpustili, uporniške generale prijeli, vodje upora pa so pozneje obsodili na 30-letno zaporno kazen. S to kraljevo potezo je monarhija v očeh državljanov, tudi med demokrati in levičarji, pridobila veliko spoštovanje in podporo.

Na volitvah leto pozneje je zmagala socialistična stranka pod vodstvom Felipeja Gonzaleza, ki je vlado potem vodil 14 let, najdlje od vseh premierjev. Njegova vlada je konsolidirala špansko demokracijo in država je zadihala ter odprla novo poglavje zgodovine.
Čeprav je imel na papirju kralj še vedno veliko moč, pa se je v praksi Juan Carlos I. skorajda v celoti umaknil iz političnega odločanja in je igral predvsem reprezentativno vlogo. V nasprotju s številnimi kralji in kraljicami v drugih evropskih državah je le redko prisostvoval slovesnostim ob različnih odprtjih, npr. bolnišnic, muzejev in drugih objektov. Težil je k spoštovanju političnih pravil v času menjav različnih vlad, pri čemer je vedno poudarjal pomen ustave, sam pa se ni nikoli postavljal na stran katere od vlad. Monarhija je bila ločena od dnevne politike.

Predvsem so ga obravnavali kot moralno avtoriteto in simbol enotnosti države. Med ljudmi je bil zelo priljubljen, javnomnenjske raziskave sredi prejšnjega desetletja so tako razkrivale, da ga podpira veliko več ljudi kot vse politike, več kot 80 odstotkov vprašanih pa ga je videlo kot ključno osebo prehoda iz Francove diktature v demokratično družbo.

Zgodovinar in pisec biografij kraljev Charles Powell je leta 2008 za BBC dejal, da "je med Španci globok občutke hvaležnosti zaradi kraljeve vloge v prehodu v demokracijo. Javnomnenjske raziskave kažejo, da je posameznik, ki ga Španci najbolj enačijo z demokratizacijo, občutek hvaležnosti pa čutijo pripadniki vseh razredov in ideoloških usmeritev."

Po izbruhu hude krize leta 2008, ki je Španijo za več let pahnila v veliko gospodarsko krizo, je kralj skušal zbližati stališča globoko razdeljenih političnih strank pri strategiji okrevanja. Javnomnenjske raziskave iz tistega časa kažejo, da so bili vsi člani kraljeve družine v javnosti zelo cenjeni in spoštovani.

Potem pa je za kraljevsko družino Borbonov sledilo težavno obdobje, ki se z manjšimi presledki vleče vse do danes: škandal z lovom na slone v Bocvani, pa ljubezenske afere, za katere je vedel ves svet, potem finančne malverzacije zeta Inakija Urdangarina, ki je končal za zapahi, pred kratkim pa še razkritje kraljeve vpletenosti v finančne posle s Savdijci, ki so na njegov račun prelili 100 milijonov dolarjev, sam pa jih je večino prenesel naprej na račun svoje nekdanje ljubice Corinne zu Sayn-Wittgenstein, londonske poslovne ženske, s katero je bil v razmerju med letoma 2005 in 2009. Kar je brati kot scenarij za slab film, je realnost, ki je močno zamajala ugled živečih v palači Zarzuela.

Leta 2011 so kraljevega zeta Inakija Urdangarina, bronastega rokometaša na olimpijskih igrah 1996 in 2000 in moža infante Christine, obtožili pranja denarja in zlorabe položaja za pridobitev osebne premoženjske koristi. Prek svoje dobrodelne organizacije Noos, ki jo je upravljal med letoma 2004 in 2006, je poneveril javna sredstva v vrednosti dobrih šest milijonov evrov, obtožen pa je bil tudi prevare, pranja denarja in ponarejanja dokumentov. Leta 2017 so ga obsodili na šestletno zaporno kazen, princeso Christino pa oprostili.

Aprila 2012 se je 13-letni kraljev vnuk Froilan po nesreči ustrelil v stopalo, kar je v kralju prebudilo boleče spomine na nesrečno bratovo smrt. Istega leta so naslovnice ne le španskih, temveč tudi svetovnih medijev preplavile novice o nesreči kralja med lovom na slone v Bocvani. Njegov zasebni obisk bi verjetno minil neopaženo, a si je med lovom poškodoval kolk, zato so ga morali prepeljati domov na zdravljenje. Monarh, ki v Afriki lovi slone, medtem ko gospodarska kriza v naši državi povzroča toliko težav, ljudem posreduje "podobo ravnodušja in lahkomiselnosti, ki ju državni voditelj nikoli ne bi smel poosebljati", je takrat pisal El Mundo. Decembra je kralja podpiralo le 49 odstotkov sodelujočih v javnomnenjski raziskavi, kar je bila do takrat najnižja podpora v njegovi vladavini. Takrat se je javno opravičil, kar je bilo eno njegovih redkih opravičil.

Pas je skupaj z državo zategnila tudi palača

Da bi umiril napetosti, je kralj privolil v znižanje proračuna za kraljevo hišo. V skladu z zategnitvijo pasu zaradi krize je vlada Zarzueli za leto 2012 zmanjšala sredstva za sedem odstotkov oz. 170.000 evrov. Decembra 2011 je sicer prvič postalo javno, koliko denarja letno prejme Zarzuela, in sicer okoli 8,4 milijona evrov, kralj je tistega leta dobil blizu 300.000 evrov plače. V tem obdobju je v ospredje že z vse večjimi koraki stopal princ Asturijski, zdajšnji kralj Filip VI., ki je opravljal predvsem številne dolžnosti, povezane s poslovnim svetom.

Kralj Juan Carlos I. je sicer dolga leta med španskimi poslovneži veljal za španskega veleposlanika številka ena, saj je s svojimi osebnimi poznanstvi pripomogel k sklenitvi marsikaterega posla španskih podjetij.

Javnomnenjske raziskave iz aprila 2012 so pokazale, da je španska javnost večinoma kralju odpustila zadnje škandale, pri čemer pa je izrazila željo po večji transparentnosti monarhije. 19. junija 2014 je Juan Carlos I. abdiciral in prestol prepustil sinu Felipeju. La Razon je takrat navajal javnomnenjsko raziskavo, ki je razkrila, da je 72 odstotkov vprašanih presodilo, da igra monarhija pomembno vlogo pri politični stabilnosti, več kot 77 odstotkov jih je kraljevanje Juana Carlosa I. ocenilo kot dobro ali zelo dobro, njegov umik pa so pozdravili kot pametno in dobrodošlo potezo. V raziskavi Sigme Dosa je na začetku junija 57,5 odstotka vprašanih odgovorilo, da menijo, da lahko Filip VI. kraljevi družini povrne izgubljen ugled. Takrat je kralj dejal, da se umika, ker ne želi, da bi njegov sin na prevzem krone čakal tako dolgo kot britanski princ Charles.

Vse več namigov o nečednih poslih

Leta 2018 je spletni medij El Espanol objavil prepise skrivnih pogovorov kraljeve nekdanje ljubice Corinne zu Sayn-Wittgenstein in nekdanjega policijskega preiskovalca Joseja Villareje, v katerem domnevno govori o pranju denarja. Med drugim je povedala, kako je bila presenečena, ko ji je maroški kralj podaril tri milijone evrov vredno nepremičnino s sporočilom, naj jo da naprej nekdanjemu španskemu kralju. "Kralj sploh nima predstave, kaj je zakonito in kaj ni," je še dejala.

Na podlagi tega in drugih poročil je še istega leta švicarski tožilec Yves Bertoss uvedel preiskavo proti kralju, pri čemer se je osredotočil na darilo v vrednosti 88 milijonov evrov (100 milijonov dolarjev), kolikor naj bi jih leta 2008 prejel od savdskega kralja, in še domnevne milijonske podkupnine, ki jih je na švicarski račun dobil kot nagrado za posredovanje pri poslu glede gradnje 6,7 milijarde evrov vredne železniške povezave med Meko in Medino, preiskuje pa tudi off shore sklada Locum in Zagatka, povezana s švicarskimi bančnimi računi. Zaradi osebnega poznanstva s kraljem Abdulahom naj bi kralj uspešno lobiral in tako je posel dobilo špansko, ne francosko podjetje, ki je bilo tudi v igri zanj. Brez kralja ta pogodba ne bi bila sklenjena, naj bi dejal nekdanji španski zunanji minister Miguel Angel Moratinos. Veliko večino od 88 milijonov dolarjev je kralj leta 2012 podaril ljubici, ta pa je kupila več stanovanj.

Kralj Filip, ki je bil imenovan za glavnega upravičenca prej omenjenih skladov Lucum in Zagatka, je marca letos povlekel edino mogočo potezo: odpovedal se je očetovi dediščini, potem ko se je pojavljalo vse več sumničenj glede njenega izvora, prav tako pa je očetu odtegnil letna finančna sredstva v vrednosti okoli 200.000 evrov.

Preiskavo proti nekdanjemu kralju uvedli tudi v Španiji

Nekdanji kralj je tonil v čedalje večje težave. Letos junija je tudi špansko vrhovno sodišče uvedlo preiskavo proti njemu zaradi njegove vloge pri večmilijardnem poslu španskega konzorcija v Savdski Arabiji. Po zakonu ima kralj imuniteto, preiskuje ga lahko samo vrhovno sodišče, pri čemer pa le za dejanja po abdikaciji leta 2014. V Švici pa imunitete nima.

Vrhovno sodišče v Madridu je tako 8. junija uvedlo preiskavo proti nekdanjemu kralju zaradi domnevnih podkupnin, ki mu jih je plačala Savdska Arabija v okviru posla gradnje hitre železnice. Pozneje se je še izkazalo, da je sporni izlet, ko je šel kralj na lov na slone v Bocvano, plačal Mohamed Ejad Kajali, sirski gradbeni magnat in kraljev dolgoletni prijatelj, s katerim je lobiral za savdski projekt.

Španci jezni, ker je Juan Carlos odšel v Abu Dabi

Veliko presenečenje pa je sledilo na začetku avgusta, ko je 82-letni Juan Carlos I. zapustil Španijo. To sicer naj ne bi bila prostovoljna odločitev, temveč naj bi ga o tem prepričal kralj Filip VI., saj je ugled kraljeve družine na psu. Juan Carlos I. je v pismu Filipu VI. zapisal, da ga je pri odločitvi, da gre v prostovoljno izgnanstvo v tujino, vodilo "prepričanje, kako najbolje služiti Španiji, njenim institucijam in tebi kot kralju". Trenutno biva v Združenih arabskih emiratih, kamor je odšel sam, kraljica Silvia je ostala v Španiji.

V na neki način izdanih Špancih, ki so mu močno zamerili odhod v tujino, se je znova razplamtelo protimonarhično gibanje, pojavile so se tudi številne pobude za ukinitev poimenovanj po Juanu Carlosu I. Kot navaja VOA, je po nekdanjem kralju po državi poimenovanih kar 637 trgov, ulic in drugih javnih prostorov. Študenti v Madridu so pozvali k preimenovanju imena univerze, ki nosi ime po njem. V le nekaj dneh je peticijo podpisalo 41.000 ljudi. "Kar naprej se pojavljajo korupcijski primeri v povezavi s kraljevo družino, podoba monarhije, ki nam je bila predstavljena kot hvalevredna in skromna, se razblinja," je med drugim pisalo v peticiji.

Vodja leve koalicijske stranke Unidas Podemos Pablo Iglesias je, tako kot številni drugi, odhod 82-letnega Juana Carlosa I. v ZAE obsodil. "Slej ko prej bodo mladi ljudje v naši državi ustanovili republiko." Pretekli teden se je po poročanju medijev zavzel za bolj federalno različico republike, ki bi se oddaljila od centralizma. Podobno kritičen je bil tudi katalonski namestnik premierja Pere Aragones. "Nekateri ljudje gredo v izgnanstvo, ker so demokrati, drugi, ker so koruptivni," s čimer je potegnil vzporednico z nekdanjim katalonskim predsednikom Carlesom Puigdemontom, ki je po referendumu o neodvisnosti Katalonije pobegnil v Belgijo.

Katalonci besni na kralja

Leta 2017 je kralj Filip VI. ostro nastopil proti nameram Barcelone. Katalonske voditelje je v televizijskem nagovoru oktobra obtožil nedopustnega pomanjkanja zvestobe. Poudaril je, da je v skladu z ustavo zavezan enotnosti Španije, katalonske voditelje pa je obsodil razbijanja demokratičnih načel in razdvajanja katalonske družbe. "Neodgovorno ravnanje katalonskih voditeljev lahko ogrozi ekonomsko stabilnost Španije," je dejal kralj in dodal, da sta Španija in kralj močno zavezana ustavi in enotnosti države. Katalonci mu to močno zamerijo, zaradi škandalov, povezanih s Juanom Carlosom I., pa so še bolj nastrojeni proti Madridu. Še posebej ostre so levičarske stranke v baskovskem, katalonskem in galicijskem parlamentu. Ob letošnjem prvem zasedanju so stranke izdale skupno izjavo, v kateri so zapisale, da nimajo kralja, kraljevo družino pa označile za anahronistično institucijo, v čemer se strinjajo s koalicijsko stranko Podemos.

A kot pravijo poznavalci, kljub zmanjšanju podpore in ugleda kraljevske družine ni bojazni, da bi monarhijo ukinili in bi Španija znova postala republika. Pisateljica in poznavalka kraljeve družine Pilar Eyre opozarja na to, da obe glavni stranki podpirata monarhijo. "Socialisti in konservativna Ljudska stranka podpirajo monarhijo, za ukinitev bi morali podpreti spremembo ustave in referendum o glasovanju o republiki," je dejala za VOA.

Največje breme, povrnitev ugleda, je zdaj, ko se država spopada z drugim valom pandemije covida-19 – v prvem je bila med najbolj prizadetimi na svetu – še toliko težja naloga kralja Filipa VI.

Kralj, ki v Indijo leti v ekonomskem razredu in ob pristanku nosi svojo prtljago, princ, ki tekmuje v avtomobilskih dirkah in oblikuje dodatke za dom, princesa, ki je bila v resničnostnem šovu, kronska princesa, ki se poroči s svojim trenerjem za fitnes, in kraljica s temno preteklostjo. Švedska kraljeva družina se zdi prav takšna kot navadni smrtniki, pa saj se z njimi tudi poročajo! In ko mislimo, da so ti tako nenavadno navadni ljudje morebiti res količkaj naši, si na koncu dneva na glavo vendarle nadenejo krono. A njena moč je bila okleščena in zreducirana na simbolično raven protokolarnosti, spet na drugi strani pa jim je z neomajno željo po preživetju uspelo ostati na prestolu, predvsem zaradi preoblikovanja tradicije, ki so jo par excellence prilagodili duhu časa.

Svečnik, ki ga je oblikoval sam princ

"Švedski kraljevi dvor je bil vedno zelo priljubljen, mogoče nikoli zares ni bil nepriljubljen. No, morda pred 200 leti, ko smo izgubili Finsko. A vse od takrat se ne vtikajo v politiko, njihova vloga pa je simbolična," razmišlja Viktor Blomqvist, direktor Skultune, podjetja, ki ga je leta 1609 ustanovil sam kralj Karel IX. Švedski, danes pod novim lastništvom pa oblikuje dodatke za dom in modne dodatke.

Skultuna je več kot 400 let uradni dobavitelj švedskega kraljevega dvora (ang. perveyor to the court), kar dokazuje tudi znak kraljeve krone v njihovem logotipu, določeni izdelki so tako tudi del državnih protokolarnih daril, a jih Blomqvist ne želi razkriti, "saj so poslovna skrivnost".

Švedska je bila namreč v 17. stoletju obubožana in popolnoma brez denarja, "ravno osvobodili smo se od Danske", nadaljuje Blomqvist. Ker pa je imela država veliko rudnikov bakra, "je dobil kralj čudovito idejo – ustanovil je delavnice bakra, saj je vedel, da s stopitvijo bakra in v mešanici s cinkom dobiš izdelek, ki ga lahko izvoziš". Zlitina bakra in cinka je namreč medenina.

Tako je Karel IX. Švedski leta 1607 v majhni vasi Skultuna v osrednjem delu Švedske, ki je imela dovolj vodnih virov, oglja in v bližini še rudnik bakra, odprl delavnico za izdelavo bakrenih plošč za izvoz kot tudi bolj umetelnih izdelkov, od lestencev do svečnikov za cerkve, kraljeve dvore, plemiče in bogataše. Najstarejši datirani lestenec iz leta 1619 je v cerkvi Gospe naše v Enköpingu.

Tradicija dvornih dobaviteljev se je ohranila vse do danes. Aktualni švedski kralj Karel XVI. Gustav ima recimo 130 dvornih dobaviteljev kot nosilcev švedske kakovosti, med njimi je tudi pohištveni velikan Ikea.

"Izdelovali smo tudi manšetne gumbe za oficirje po vsej Skandinaviji, pred desetimi leti pa smo prišli do točke, da je bilo treba delati še kaj drugega. Takrat smo začeli sodelovati z oblikovalci nakita, imamo pa tudi svoje," pripomni Viktor Blomqvist. Skultuna je med drugim sodelovala z britansko oblikovalko slovenskih korenin Laro Bohinc, pred kratkim pa s samim princem Karlom Filipom Švedskim, sicer grafičnim oblikovalcem, ki s poslovnim partnerjem Oscarjem Kylbergom oblikuje pod znamko Bernadotte & Kylberg. "Za nas sta oblikovala svečnik Infinity, ki se zelo dobro prodaja. Zelo smo veseli tega sodelovanja. Princ je avtomobilski dirkač in oblikovalec … Švedska kraljeva družina je zelo moderna, celo priljubljena, v časih krize pa je dobro imeti tradicijo," odgovori na vprašanje o položaju švedske kraljeve družine danes sogovornik.

Lahko stojiš pod mojim dežnikom

V kraljevi kapeli stockholmske palače so zadonele orgle. Bil je poseben dan in svatje, ogrnjeni v galaobleke, tiare in frake, so se začeli posedati, nekateri pahljajoč poročni scenosled kljub prijetnim junijskim 23 stopinjam zunaj. "When you try your best, but you don't secceed*," zapoje v falzetu Salem Al Fakir, priljubljeni švedski pevec sirskih korenin, ki je med drugim Švedsko leta 2010 zastopal na Evroviziji. (*Ko daš vse od sebe, a ti ne uspe)

Pesem angleške skupine Coldplay Fix you je pred petimi leti zadonela v monumentalnem prostoru razkošne kraljeve kapele Slottskyrkan iz leta 1754. Kamera približa mladoporočenca, ki ju v tistem trenutku preveva spokojen nasmešek sreče. Kako tudi ne, le pred nekaj trenutki sta si izrekla večno zvestobo in jo zapečatila s poročnim prstanom neskončnosti: on že omenjeni princ Karel Filip Švedski, avtomobilski dirkač in oblikovalec, vojvoda Värmlandski, ona Sofia Hellqvist, inštruktorica joge, nekdanja manekenka in zmagovalka tekmovanja moške revije Miss Slitz (2004), ki je med drugim sodelovala tudi v resničnostni televizijski seriji Hotel Paradiž (Hotel Paradise, 2005) – zdaj v novi vlogi vojvodinje Värmlandske.

Z obrazov svatov je zaznati zadovoljstvo, poroka pač, le da v avdienci 500 povabljencev sedi pet evropskih kraljev in kraljic ter japonska princesa. Po liturgiji v cerkvi, ki je ob straneh okrašena z zelenim rastlinjem in s cvetjem posuto steno za oltarjem, sledi še en nepredvidljiv glasbeni vložek. David Pagmar v švedščini interpretira pesem ameriške pevke Rihanne Umbrella (Dežnik): "Under mitt paraply, ply, ply, ja, ja, ja, ja ..." Nič posebnega za poroko, na kateri sta nastopila tudi Avicii in Icona Pop ...

Izbira mladoporočenke, za katero je, zanimivo, med najpogostejšimi Googlovimi zadetki iskanja zapis "sofia hellqvist zobje", je v švedski družbi dvignila nekaj prahu, vendar predvsem zato, ker je imel princ pred tem dolgoletno zvezo, ki jo je prekinil zaradi t. i. bikinimodela. Tudi izbira zakonskega partnerja njegove starejše sestre, kronske princese Viktorije Švedske, je zanimiva; poročila se je s svojim nekdanjim fitnestrenerjem Danielom Westlingom. Najmlajša princesa, Magdalena Švedska, pa je izpustila svojega princa na belem konju, saj se je odločila za britansko-ameriškega poslovneža Christopherja O'Neilla. Ta namreč ni hotel sprejeti švedskega državljanstva, zaradi česar ne more imeti naziva princ in mu ni treba opravljati uradnih kraljevih dolžnosti. Njegov uradni naziv je Herr Christopher O'Neill (gospod Christopher O'Neill).

Manjši pripetljaj ob poroki pa je imel tudi sam kralj Karel XVI. Gustav Švedski, ki se je v Silvio Sommerlath zaljubil med poletnimi olimpijskimi igrami v Münchnu leta 1972, kjer je delala kot prevajalka. Kraljica Silvija Švedska, ki je modernizirala švedsko kraljevo družino, je bila sicer rojena v Nemčiji, mami Brazilki in očetu Nemcu, članu Nacionalsocialistične nemške delavske stranke, kar je kraljica pozneje večkrat ubranila z besedami, da je to storil zgolj zaradi preživetja, in ne dejanske vloge v nacističnem režimu.

Kronski princ je moral na poroko s svojo izbranko čakati do smrti svojega dedka, Gustava VI. Adolfa, kar se je sicer zgodilo leto pozneje, a je poroka sledila šele leta 1976. Karlov oče Gustav Adolf je namreč umrl v letalski nesreči devet mesecev po njegovem rojstvu, dedek, ki je bil njegov skrbnik, pa ni odobraval porok z nekraljevimi člani družin. Kronski princ bi lahko izgubil pravico do prestola, kot so njegove tri sestre in stric, ki so se poročili s partnerji nemodre krvi, izgubili svoj kraljevi naziv.

Kot zanimivost, na njuni poroki leta 1976 je nastopala skupina Abba z enim prvih predvajanj pesmi Dancing Queen.

Kako je francoski vojak postal kralj Švedske

Švedska kraljeva družina je na splošno v primerjavi z najrazvpitejšim britanskim dvorom precej naprednejša ali bolj človeška, če želite. Že vzpostavitev njihove rodbine nakazuje na to. Čeprav ima Švedska več kot tisočletno tradicijo kraljevih družin, zdajšnja sega v leto 1810, ko je kralj Karl XIII. Švedski, ki ni imel svojih otrok, posvojil generala v Napoleonovi vojski z zaslugami v francoski revoluciji Jean-Baptista Bernadotteja oziroma ga je švedska skupščina izvolila za zakonitega prestolonaslednika. Ker sta bili v času novega nasledstva Švedska in Norveška v skupni zvezi (vse do leta 1905), je nekdanji francoski general vse do svoje smrti leta 1844 vladal tako Švedski kot Norveški, in sicer kot Karel XIV. Janez Švedski in kot Karel III. Janez Norveški.

Glede omenjene človeškosti pa ... Decembra lani sta kralj in kraljica presenetila s svojim potovanjem v Indijo v ekonomskem razredu letala, kjer sta ob pristanku nosila svojo prtljago (glej Twitter).

Tudi sicer je zasebno življenje švedske kraljeve družine nekoliko manj skrivnostno od britanske: kronska princesa Viktorija Švedska, ki je najbolj priljubljen član kraljevega dvora, je javno spregovorila o svojem boju z disleksijo in anoreksijo, poroke z navadnimi smrtniki so, kot je očitno, pogostejše, kljub škandalom, kralj naj bi imel niz zunajzakonskih razmerij, pa družina ohranja naklonjenost švedske družbe. Morda ni nenavadno, da je princesa Sofija med epidemijo covida-19 pomagala v bolnišnicah, kjer je razkuževala medicinsko opremo.

Švedska – vedno korak pred časom

Po podatkih raziskovalnega oddelka EIU (Economist Intellingence Unit) britanskega gospodarskega medija The Economist je bil lani indeks demokracije na Švedskem 9,39 ali tretji najvišji na svetu, takoj za Norveško in Islandijo. Švedska je že leta 1842 sprejela reformo, ki je dekletom dovoljevala izobraževanje. Na Švedskem ženske volijo od leta 1919, splav in kontracepcija sta uzakonjena od leta 1938. Spolna diskriminacija na delovnem mestu pa je zakonsko kaznovana od leta 1980. Istega leta je država razveljavila tudi ustavo z absolutno primogenituro, ki je nasledstvo prestola dovoljevala le moškemu.

Princ Karel Filip Švedski, kot drugorojeni otrok in prvorojeni sin kralja Karla XVI. Gustava in kraljice Silvije, je bil tako postavljen na zaporedje svojega rojstnega mesta v liniji nasledstva. Kronska princesa je tako postala njegova starejša sestra Viktorija, vojvodinja Västergötlanda.

Kralj izključil pet vnukov s kraljevega dvora

A lani je na švedskem dvoru še dodatno zavel veter sprememb. Zaradi večanja podmladka kraljeve družine so bili dva sinova princa Karla Filipa, Aleksander in Gabrijel, ter trije otroci princese Magdalene, Leonora, Nicolas in Adrienne, izključeni s kraljevega dvora, preostali pa so člani kraljeve družine. To pomeni, da nimajo kraljevega naziva visočanstvo, zaradi česar ne bodo financirani iz davkoplačevalskega denarja, prav tako pa jim ne bo treba opravljati uradnih kraljevih dolžnosti. Na drugi strani pa bodo lahko javno izražali svoja politična mnenja in hodili v službo – kot navadni smrtniki.

Karl XVI. Gustav naj bi s tem nekoliko razbremenil davkoplačevalce, ki so mu leta 2017 za opravljanje tekočih del namenili 6,5 milijona evrov, še dodatnih šest milijonov pa za delovanje njegove administracije.

Kaj člani kraljevega dvora sploh počnejo?

Tako Švedska, Norveška kot Danska so konstitutivno parlamentarne ustavne monarhije s predsednikom vlade in kraljem oziroma Danska s kraljico na čelu države. Njihova vloga je povsod zelo podobna in simbolična; sodelujejo na protokolarnih dogodkih, zastopajo kraljestvo v tujini, sprejemajo tuje veleposlanike, vsako leto skličejo sejo parlamenta, sodelujejo pri oblikovanju vlade, pri čemer je dejanska politična moč v rokah izvoljenih poslancev enodomnega parlamenta v vseh omenjenih državah.

Člani kraljevih družin skandinavskih dvorov so dejavni v družbeni sferi, odzivajo se na vabila na odprtje razstav, udeležujejo obletnic, slovesnosti, podeljujejo častne nazive, priznanja, nagrade in delujejo v dobrodelnih organizacijah in kraljevih fundacijah.

40 let na danskem prestolu

Danska kraljica Margareta II. tako sicer podpiše v parlamentu sprejete zakone, ki pa začnejo veljati šele po podpisu iz vladnega kabineta. Prav tako je navzoča pri oblikovanju nove vlade, ki jo sicer oblikuje parlamentarna stranka z največ poslanskimi mesti v foletingu, danskem parlamentu. Predseduje tudi državnemu svetu, kjer s podpisom potrdijo v parlamentu sprejete zakone. Čeprav ima kraljica pravico do glasovanja, se ji je odpovedala, da bi ohranila videz nepristranskosti. Tako premier kot zunanji minister jo redno obveščata o (zunanje)političnih dogodkih, kraljica pa izvaja državne obiske ali sprejema tuje diplomate.

Kraljica Margareta II. je prva monarhinja Danske po svoji soimenjakinji Margareti I. iz 14. stoletja, ki je v Kalmarsko unijo med letoma 1397 in 1523 združila vse tri skandinavske države: Dansko, Švedsko z večino Finske in Norveško ter jim vladala pod eno krono. Ko je postalo očitno, da njen oče, danski kralj Frederik, ne bo imel sina, so z ustavnim amandmajem odobrili vladanje ženski.

Margareta II. je postala kronska princesa leta 1953, le nekaj dni pred svojim 13. rojstnim dnem. Tudi oni se ni poročila z možem modre krvi, temveč s francoskim diplomatom, grofom Henrijem de Labordejem de Montepezatjem, ki so mu nadeli bolj dansko zveneč naziv, princ Henrik, in je pred dvema letoma umrl. Imata dva sinova, kronskega princa Frederika in princa Joachima. Zdajšnja danska kraljeva družina je iz hiše Glücksburov, ki vladajo od leta 1863, ko je bil ustoličen Kristjan IX. ali 'tast Evrope', kot so ga poimenovali, saj je vseh svojih šest otrok poročil na kraljeve dvore; med drugim je mož angleške kraljice Elizabete II. Filip, vojvoda Edinburški, njegov neposredni potomec.

Spletke tudi na na norveškem dvoru

Tudi norveška kraljeva družina v ničemer ne odstopa od švedske ali danske. Kralj Harald V. in kraljica Sonja sta svojo poroko dobesedno izsilila od kralja Olava V. Izbranka namreč ni bila kraljeve krvi, kronski princ pa je očetu zagrozil, da bo ostal neporočen, s čimer bi se končala kraljeva rodbina.

Kraljevi par ima dva otroka, princeso Märtho Louise in kronskega princa Haakona Magnusa. Princ je sicer mlajši od svoje sestre, ker pa je bilo pravilo nasledstva razveljavljeno šele dvajset let po njegovem rojstvu in ne velja retroaktivno, je preskočil svojo sestro v vrsti za prestol.

Kronski princ je sprožil pravo malo kalvarijo z izbiro svoje princese, ločene samohranilke s sumljivo preteklostjo, kot radi zapišejo mediji, saj je nekdanji partner Mette-Marit Tjessem Høiby prestajal zaporno kazen zaradi mamil. Njen sin, ki je sicer član kraljeve družine, a nima kraljevega naziva, pa je leta 2012 povzročil varnostno tveganje za kraljevo družino, ko je na spletu objavljal zasebne fotografije s kraljevega dvora.

Pogosto se v medijih piše le o najbolj izpostavljenih monarhijah, kot so britanska, japonska, savdijska ali španska, zato pozabljamo, da je na svetu več kot 25 držav, ki še vedno poznajo eno izmed oblik monarhije. V številnih je ureditev izjemno zanimiva, vladarji pa so vplivneži, ki gredo pogosto čez mero dobrega okusa in se kopljejo v podedovanem bogastvu.

Osebnosti, navade in ureditev v manj monarhijah si oglejte spodaj.

Vse življenje se srečujemo s pravili, naj bo to v formalnih ali neformalnih odnosih. V naše življenje vnašajo strukturo in preprečujejo kaos: "Odkar obstaja človek, obstajajo pravila, ki urejajo odnose med posamezniki, posameznika do skupnosti in skupnosti do posameznika," je o protokolu in bontonu povedala Ksenija Benedetti, strokovnjakinja za protokol, ki je bila vodja Protokola Republike Slovenije kar 18 let. Medtem ko gre pri bontonu za pravila primernega vedenja, pa je protokol obširnejši pojem: "Protokol je veliko več kot bonton," je zatrdila Benedettijeva. "Gre za skupek pravil, ki veljajo pri dejavnostih glede načina sporazumevanja – komuniciranja v diplomaciji, politiki, v poslovnem svetu in tudi v lokalnih okoljih," je še pojasnila.

Številne dejavnike protokola pa vsebuje tudi organizacija protokolarnih dogodkov, kot so obiski visokih predstavnikov tujih držav v Republiki Sloveniji, ki potekajo v skladu z Navodili za izvajanje Sklepa o določitvi protokolarnih pravil. Priprava med drugim vsebuje izbiro vabil in daril, pripravo slavnostne mize, načrtovanje sedežnega reda in pogovora za mizo, kjer sta tako tema kot glasnost smeha pomembna dejavnika. Treba pa je upoštevati tudi načelo, da sobote, nedelje, prazniki in dela prosti dnevi praviloma niso protokolarni dnevi za državniške, uradne in delovne obiske, protokolarni čas je praviloma od 9. do 21. ure.

Za organizacijo je potreben čas

Protokol pri organizaciji dogodkov, predvsem ob prihodu članov kraljevih družin, je precej dolgotrajen. "Če vzamemo za primer obisk na najvišji ravni, se priprave okvirno začnejo že šest mesecev pred državniškim obiskom," je razložila Petra Jevnikar iz Protokola Republike Slovenije in dodala, da pred srečanjem potekajo številna usklajevanja, dokler tako gost kot gostitelj nista zadovoljna z vsebino in organizacijo posameznih delov. "Protokol Republike Slovenije pri usklajevanju programa obiska sodeluje z veleposlaništvom dotične države v Republiki Sloveniji, protokolom gostujoče države, s Centrom za varnost in zaščito MNZ-ja in seveda z gostiteljem obiska," je še dodala Jevnikarjeva. Če pa si gost želi dodati še dodatne elemente, jih pri organizaciji poskušajo upoštevati, če je le mogoče.

Monarha se sprejme z vojaškimi častmi

Organizaciji dogodka seveda sledi sama izvedba sprejema. Poleg pomembnosti izobešanja zastav gosta, Republike Slovenije in Evropske unije, kjer koli se gost in gostitelj gibljeta in na avtomobilu glavnega gosta, je del državniškega obiska za monarhe tudi sprejem z vojaškimi častmi tako ob prihodu kot tudi odhodu. To sicer ne velja za obisk drugih članov kraljeve družine, kjer se organizira le obisk, ki ne predvideva vojaških časti. Častna enota Republike Slovenije, ki sodeluje pri obredu sprejema z vojaškimi častmi, je sestavljena iz Garde Slovenske vojske in vojaškega ali policijskega orkestra.

Gostitelj oseb, kot so monarhi in vodilni držav, je predsednik Republike Slovenije. V sklepu o določitvi protokolarnih pravil pa je odrejeno tudi slovesno kosilo ali večerja, kjer je število gostov tuje delegacije predvidoma v sorazmerju s številom gostov, ki jih povabi gostitelj. Gost in gostitelj si na začetku obeda ali pa po glavni jedi tudi izmenjata zdravici. Zdravica mora biti že vnaprej prevedena in natisnjena.

"Teme pogovorov določita urada gosta in gostitelja. Pri vseh pogovorih, tako formalnih kot neformalnih, so pomembni predvsem spoštovanje, dostojnost in prava mera dobrega okusa ter prilagodljivost," je o pomembnosti postavitve okvirjev pogovora povedala Jevnikarjeva.

Protokol se pri poteku organizacije in sprejema ob obisku visoke osebe iz sveta politike ali pa osebe iz kraljeve družine bistveno ne razlikuje: "Elementi različnih vrst obiskov so enaki za vse," je razložila Jevnikarjeva. Ker pa člani kraljevih družin načeloma niso politični predstavniki svoje države, se lahko poudarek na njihovo željo "preusmeri na bolj kulturne, humanitarne, socialne vsebine", je še pojasnila.

Raznolike države imajo svoje tradicije in svojo kulturo. "Seveda se, glede na državo gosta, prilagodijo in upoštevajo njihova kultura in navade," je razložila Jevnikarjeva in povedala, da ima sicer Protokol Republike Slovenije pri dogovorih o obiskih z vsemi tujimi protokoli vedno enak pristop.

"Koristno je, da se z darilom poveže tudi promocija države"

Svoje posebno mesto pri uradnih in državniških obiskih pa ima tudi obdarovanje. Pri tem pomembno vlogo igrata predvsem izbira ustreznega darila in njegova predaja: "Diplomatski, mestni, poslovni in drugi protokoli morajo imeti metodološko utemeljen model odločitve izbire protokolarnih daril in izdelan način njihove predaje, ki je lahko osebno ali prek protokola," je pojasnila Benedettijeva. Pri izbiri protokolarnega darila je treba upoštevati številne dejavnike, med drugim tudi funkcijo obdarovanca, njegove interese, narodnost, vero, smer izobrazbe in področje njegovega delovanja. Praviloma se podari eno glavno darilo v imenu države, v sklepu o določitvi protokolarnih pravil pa je zapisano, da vrednost darila ne sme presegati višine zadnje uradno objavljene bruto povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Darila se poleg morebitnemu zakoncu ali partnerju gosta izročajo tudi članom uradne delegacije, darila manjše vrednosti pa tudi varnostnemu in tehničnemu osebju gosta. Upoštevati je namreč treba hierarhijo delegacije.

Praviloma so darila izdelana v Republiki Sloveniji in predstavljajo slovensko kulturno dediščino. "Ob obisku britanske kraljice smo se odločili za set porcelanastih skodelic in čajnika za čaj Catbriyur Slovenija, na katerem je bil stiliziran vzorec s slovenskimi nageljni. Na neki način smo torej povezali britansko in slovensko kulturo," se je spominjala Benedettijeva, ki je v svoji karieri poleg številnih članov kraljevih družin po svetu sprejela tudi britansko kraljico Elizabeto II. Kraljica je v dar simbolično prejela tudi lipicanca, tako pa so povezali kraljičino zanimanje za konje in slovenski ponos – lipicanca. "Zelo koristno je namreč, da se z darilom poveže tudi promocija države," je še poudarila.

Protokol se po besedah Jevnikarjeve skozi leta korenito ne spreminja, vendar pa se "prilagaja novim smernicam bolj sproščenega pristopa". Pravila pa naj bi po mnenju Benedettijeve človeku pomagala, da se znajde v raznolikih okoliščinah: "Marsikomu pravila protokola predstavljajo nadležnost, toda v resnici rešujejo marsikatero dilemo, preprečujejo nesporazume in olajšujejo opravljanje določenih nalog," je sklenila.

Spodaj smo vam v izziv postavili deset vprašanj, katerih odgovori so se vsi pojavili v enem izmed člankov v projektu MMCPodrobno: Kraljeve družine. Zagrizite vanje in preverite, kako dobro je vaše poznavanje življenja na dvorih. Morda pa boste imeli le srečo in z ugibanjem zadeli vseh deset pravilnih odgovorov.