"Posebej zdaj, ko že leto dni ne morem biti kantavtor, me je pisateljevanje popolnoma prevzelo," pripoveduje o letu, ki ga je zajela epidemija covida-19.

Njegov romaneskni prvenec Mongolske pege je izšel lani pri založbi Litera. Roman se pomika po zgodovini od časov turških vpadov, prek protestantizma vse do druge polovice 20. stoletja, in v teh različnih obdobjih išče podobnosti. "Elemente iz protestantizma in reakcije – protireformacije, opažam tudi v današnjih časih in 2. polovici 20. stoletja," pravi avtor. Rdeča nit romana je po njegovih besedah ta, da se človeškost ni veliko spremenila od 16. stoletja do danes – enake so zaljubljenosti, značaji in zadrege.

V najinem pogovoru je med drugim govoril o tem, kdo je Zeleni partizan, ki je knjigo napisal, zakaj je želel, da se film bere, kot bi se gledal film, in tudi to, kako vse, česar se je naučil pri Mongolskih pegah, s pridom izkorišča pri pisanju svojega drugega romana, da ne ostane "pisateljska muha enoromančnica."

Vabljeni k branju intervjuja.

Kdo je torej Praslovan? Ga lahko najdemo v knjigi Mongolske pege? Je ta roman na neki način nadaljevanje pesmi o Praslovanu?
Mislim, da je roman nad to tematiko, ki je bila bolj barva avtorja. Praslovan se je uresničil dvakrat in zdaj se uresničuje v tretje. Kot avtorju mi je žal vsakič, ko napišem besedilo, ki se uresniči. Če rečem bolj pesniško: Praslovan, ki je s komunističnimi geni preplaval tisto rusko reko v 80. letih, se je potem spremenil v neoliberalnega demokrata in spet zajebal vse, kar se je zajebat dalo. Zdaj se pretvarja v nekega izvornega partizana iz časov OF, ki zastopa temeljne atribute francoske revolucije, ker bi končno rad napravil nekaj dobrega. Demokracija nam je pokazala, kako zelo ranljiva postane, če neizobražena, nevzgojena in ignorantska večina izvoli svojo oblast. Takšen, zdaj Zeleni partizan, je napisal to knjigo. V zgodbo je poskusil ujeti svoje 40-letne izkušnje na način kronista, komentatorja, ki se ne postavlja v vlogo favoriziranja katere koli ideologije, veroizpovedi, načina življenja.

Tudi vaša besedila pesmi imajo pogosto v sebi zgoščene pripovedi, slikovito podobje, domišljijski svet. Poleg kantavtorskih pesmi ste napisali tudi dve zbirki kratkih zgodb. Kakšno je bilo v primerjavi s tem pisanje daljše oblike? Ste že dolgo razmišljali o romanopisju in o zgodbah, ki bi se jim želeli posvetiti v obliki romana?
Najprej moram povedati, da je bil moj vzor pri pisanju roman Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova – to z veseljem in ponosom priznam. Če se ozrem v zgodovino svojo pisanja: v gimnaziji sem pisal poezijo v prozi, potem pa prešel na pisanje besedil kot kantavtor. Strogo ločim pesem kot svobodno obliko in pa besedilo za péto kantavtorsko pesem, v kateri se lahko sicer najde nekaj poezije, kar je kompliment za pisca, ampak je vseeno drugačen žanr. Kantavtorstvo zahteva obrtništvo, ki je poezija ne potrebuje. Pri pisanju besedila si obsojen na približno 50 besed in na žanr, ki ti določa vsebino. Če pišeš besedilo za narodnozabavno popevko, ta ne more pripovedovati o pedofilskih nagnjenjih vaškega duhovnika. Ali pa če pišeš za trash metal skupino, ne moreš peti o cankarjanski ljubezni do matere in o lepotah naše doline. Potem sta tu še aranžma in zasedba, ki pesem izvaja, ki te še dodatno omejujeta. To te utesnjuje, zapre te v kletko predpisanih pravil. Iz te tekstopiščeve kletke je pisatelj v meni ušel s pisanjem dnevnikov, potopisov za časopise in nato sčasoma še s pisanjem kratkih zgodb.

Kar nekaj časa sem izbiral idejo za roman, preden sem začel pisati. Zdaj imaš naenkrat na voljo vse besede sveta in sam odločaš, kako boš razporedil svoje misli, razpletal zgodbo, kaj boš skrival, kdo bo ostal živ, kdo umrl. Ta domišljijski svet je postal moja vzporedna svoboda. Kantavatorska popularnost je diagramska kača, ki se skozi kariero zvija po ravneh uspešnosti in priljubljenosti. Ker je kantavtorstvo vseeno moj osnovni poklic, vem, da zahteva popolnoma drugačen pristop kot pisateljevanje. Kot kantavtor si samoizumljen, sam si pišeš pesmi, ki jih poješ. Te pesmi so tvoje meso in kri, tisti dve uri na koncertu poješ samega sebe. Zato moraš biti zelo samozavesten, cel stati za tem, kar počneš – sicer ti nihče ne verjame, nisi kredibilen. Moraš imeti nekaj narcisoidnosti, in jasno idejo, kakšno podobo bi rad vzbujal v javnosti. Pisatelj je v nasprotju s kantavtorjem pravi svobodnjak. Sam si postavlja parametre, skozi svojo zgodbo in junake lahko zgradi čisto svoj svet, v katerem sam postavlja pravila; vse, kar je kantavtorju prepovedano. Zato me je z obema rokama objela želja po pisanju. Posebej zdaj, ko že leto dni ne morem biti kantavtor, me je pisateljevanje popolnoma prevzelo.

V romanu sopostavljate dve osrednji zgodbi, umeščeni v čas turških vpadov in protestantizma ter v čas druge polovice 20. stoletja. Kako ste se lotevali raziskovanja zgodovinskih virov, ki jih upovedujete v romanu? Kako ste se približevali vsebinam obdobja, ki ga niste doživeli, v primerjavi z obdobjem, ki ste ga živeli?
Največjo napako naredijo tisti, ki grejo takoj poguglat, kaj so mongolske pege, to je treba izvedeti šele na koncu. Temo – mongolske pege – sem imel že dolgo pred nosom, pa je dolgo časa nisem videl. Ko sem jo zagledal, se mi je razgrnila cela ideja za roman. Izbor teme je samemu sebi določil začetek zgodbe. Ne more se začeti drugje kot na začetku, v 16. stoletju, v času turških vpadov. Precej sem moral prebrati o tem. Odločil sem se ohraniti tradicijo iz svojih kratkih zgodb, da ob resnične osebnosti postavljam izmišljene in z njimi dobim situacijo, ki je nemogoča, čeprav je duhovita, zanimiva. Če sem hotel to ustvariti, sem moral dogodke, osebe skozi pet stoletij kredibilno razporediti. Mesec in pol sem gradil okostje in hrbtenico, na katero sem obešal zgodbo. Držal sem se misli, ki je zapisana na začetku romana: "Samo fikcija je lahko verjetna. Resničnost nikoli." Ne vem, komu pripada ta misel, menda Dostojevskemu.

Sledil je posvet s sinom Andrejem, ki je prav tako pisatelj. Povedal mi je, da se bo zgodilo nekaj, česar nisem verjel. Naročil mi je, naj vsak dan pišem, in se bom v nekem trenutku začel pogovarjati s svojimi liki. To se je res zgodilo. Ko se je pojavil Turek, ki se umiva pred vodnjakom, mi je, če verjamete ali ne, sam povedal, da je gej. Ko mi je to priznal, se je vse osmislilo. Druga stvar, še bolj neverjetna, je bila, da so se izmišljeni liki začeli v moji glavi pogovarjati med seboj. To sem moral radikalno prekiniti, ker je postalo kaotično. Na tej točki so se pojavili dvomi. Sprejel sem bistveno določitev, kar se tiče strukture: poglavja sem postavljal po principu filmske montaže. Želel sem, da se roman bere, kot se gleda film. Ker sem pred časom delal veliko glasbe za film, sem se naučil filmskega načina pripovedovanja. To sem prenesel na pisanje. Ves čas sem imel pred očmi enega svojih najljubših filmov, Amélie, in na tak način pripovedi pisal Mongolske pege. Temu podrejen je tudi način pripovedovanja. Ni veliko opisov, v dialogih puščam bralcu, da si sam naslika svoje. Povem samo najnujnejše, da si lahko nekdo zgradi prizor.

Če bi pisal na tolstojevski način, bi bile to štiri knjige. S tem bi tenzija padla, filmskost bi se porušila. In tudi, gnalo me je naprej to, da sem želel prvi prebrati svoj roman, še preden je bil napisan. Stvari, ki so se nabirale skozi zgodbo, so iskale podobnosti v različnih zgodovinskih obdobjih. Elemente iz protestantizma in reakcije – protireformacije opažam tudi v današnjih časih in 2. polovici 20. stoletja. Vnaprej sem vedel, da bom škofa, ki prepričuje ljudi v preganjanje drugače mislečih, našel tudi v komunističnih časih. Mimogrede, tu sem se spomnil, da bi ta dva lika lahko igral isti igralec. Veliko elementov sem prenašal skozi čas. Rdeča nit romana je, da se človeškost ni veliko spremenila od 16. stoletja do danes – enake so zaljubljenosti, značaji in zadrege.

Skozi pripovedi sledimo verskim in političnim nasprotjem, ki rojevajo nasilje. Posebno pozornost dajete pogosto zamolčani zgodovinski tematiki – posilstvom žensk – in tudi sicer položaju ženske sredi nasilja in zgodovinskih razprtij. Kako je bilo oblikovati ženske like in kako to, da ste se odločili v ospredje ene od zgodb postaviti ženske, ki delujejo kot redovnice in zdravilke?
Želel sem ustvariti celo paleto človeških značajev skozi sisteme. Z največjim veseljem sem opisal zdravilko Klaro, ki se mi je zgradila kot ženska pred svojim časom. Ona je nad patriarhatom, je moderna ženska že v 16. stoletju. Takšne ženske me vedno fascinirajo. Njen pandan je Marta v 20. stoletju. Ženski liki so mi vedno blizu, v svojem kantavtorskem delu sem si za sodelavke večinoma izbiral ženske. Z njimi v čustveno-duhovnem smislu lažje komuniciram kot s kosmatinci.

Vsakemu od likov dajete priložnost, da se postavi za pravičnost ali pa se prilagodi strukturam moči. To nakazujete na primer z likom spreobrnjenega komunista in z likom turškega vojaka, ki ga ubijejo zaradi istospolne usmerjenosti. Vas je posebno zanimalo ustvarjati pripovedne situacije, v katerih so liki najbolj ranljivi, najbolj sami, najbolj prisiljeni v to, da pokažejo, za čim stojijo?
Pri literaturi je dolgočasno opisovanje vsakdanjosti, ubogljivosti in prilagajanja. Za dobro zgodbo so vedno potrebni ekstremni, značajsko drugačni, sočni liki, značaji in dogodki. Zato sem se odločil, da bom iskal oba pola, ekstreme. Odločil sem se, da ne bom oral po sredini, da mi ne bi bralec zaspal.

"Kako romantično! Ljubezen in borba za svobodo," v romanu komentira komandant Karl. In zdi se, da je – v prepletu zgodovinskega in političnega dogajanja – glavna tema romana vendarle ljubezen. Predvsem romaneskno preizpraševanje, kateri odnosi pomenijo ljubezen in kateri ne. Bi lahko rekli, da je lajtmotiv vašega romana iskanje načinov boja za to, da ljubezen in svoboda ne bi postali poraženki zgodovine?
Brina je zame zmagovalka zgodovine. Postavila se je zase, sama si je izbrala ljubimca, za kar je bila na koncu skozi čas nagrajena. Namenoma sem vpletel nekaj romantičnih simbolov, ker sem se držal pravila, da je vsaka prava zgodba ljubezenska zgodba. Ljubezen zame temelji na spoznanju, da je ljubezen čustvo, ki prižge dva človeka. Dva zagorita. Če se eden od njiju ne potrudi dovolj, potem trpita dva. V ljubezni si soodgovoren za drugega. Veliko ljudi se tega ne zaveda in mečejo čez ramo redke priložnosti, ki jim jih življenje ponudi. Stvari se jim zdijo samoumevne, prevečkrat pozabljajo na to, da v ljubezni nisi nikoli sam. Če je tebi vseeno, boš prizadel še drugega in boš odgovoren za njegovo bolečino. To spoznanje vlečem skozi vso zgodbo.

Posamezna poglavja se začenjajo z zapisi iz knjig, spletnih virov, medijev. Zakaj se vam je zdelo pomembno začenjati poglavja z ravno temi uvodnimi zapisi?
To so zunanja tehnična pomagala, teaserji, ki se osmislijo, ko je poglavje za tabo. Kritiki so mi priznali, da se duhovito navežejo v poglavje. Ko obrneš stran in zagledaš napovednik o labodu, kako je videti in koliko tehta, koliko preleti, to je dovolj, da si bralec misli, od kod in zakaj pa zdaj to, in ga požene naprej v branje.

Po svoje je prvi teaser, napovednik dogajanja, že naslovnica knjige. Zelo sem vesel, da je risbo Džingiskana prispeval hrvaški stripar Igor Kordej, danes ekstremno priljubljen v Franciji, sicer pa moj prijatelj iz 80. let. Zaradi njegove risbe sem si zamislil idejo za naslovnico, na kateri Džingiskan gleda Maribor, medtem ko ga leta 1945 bombardirajo ameriški bombniki.

Ste pisali v času samoosamitve? Kako doživljate čas epidemije in negotove prihodnosti, ki se z njo ustvarja? Je pomenila še večji motiv za pisateljsko vračanje v preteklost, razmislek o tem, kaj vse je vodilo do aktualnega zgodovinskega trenutka?
Roman je bil napisan pred lanskim marcem, sem ga pa urejal v času prve samoosamitve. Konec lanskega poletja sem ga oddal in septembra je izšel. Kar se pa tiče aktualnega zgodovinskega trenutka, diktature dveh virusov: gotovo je roman zato še bolj aktualen, morda je nekaj pridobil s časom, v katerem se ga bere. Lahko se pohvalim, da še nisem dobil negativne kritike. Tudi tisti bližnji, ki mi nikdar nič ne rečejo, so dvignili slušalko, in mi povedali, da jim je všeč in zakaj. Ravno zato sem dobil še več volje za pisanje, tako da že končujem drugi roman, ki gre počasi v zorenje. Rad bi ga objavil junija za na morje. Vse, kar sem se naučil pri Mongolskih pegah, s pridom izkoriščam pri novem romanu, da ne ostanem pisateljska muha enoromančnica.

Glede na to, da ste nedvomno najbolj znan in priljubljen slovenski kantavtor na območju nekdanje Jugoslavije, so gotovo že v zraku dogovori za prevode romana?
Literarni svet je zame nov in knjiga je izšla pri majhni založbi. Vendar pa imam na Balkanu kot zanimiv in provokativen kantavtor, dober sloves še iz 80. let, tako da so že mojo prvo knjigo Druga žena v haremu, ki je zbirka anekdot in dnevnikov, takoj prevedli v hrvaščino in makedonščino. Druga knjiga Dno nima dna (v prevodu Glavom kroz zid) je izšla na Hrvaškem in v Srbiji. Mongolske pege izidejo čez en mesec pri hrvaški založbi Fraktura. Se pa že bere tudi pri založbi Vulkan v Beogradu. Moja založba Litera podpira tudi prevoda v nemščino in angleščino. Mislim, da je zgodba romana dovolj zanimiva, da lahko z njo stopim pred najrazličnejše bralce po svetu.

Nekdanja Jugoslavija ima v romanu več referenc, med drugim pošljejo enega od likov na šolanje v Bilećo. Je to tudi svojevrsten hommage pesmi Bilećanka?
Moj svak Rudi je služil vojaški rok v vojašnici v Bileći. Jaz sem služil JLA v bistveno milejšem režimu, sem pa tam vseeno doživel nesmisel tistega zapravljenega časa. K sreči so me predčasno nagnali, da sem šel lahko na turnejo z albumom Adijo pamet. A če se vrnem na začetek, ko sem govoril o Zelenem partizanu, ideološkem neobremenjenem borcu za svobodo, človeku, ki ima prirojen čut za sočloveka, za pravico, za resnico, in vse druge od aktualnega populizma umazane pojme, ki smo jih zadnje leto čisto degradirali, bi povedal tako. Sam se skozi čas, skozi vso svojo kariero kantavtorja in vse spremembe, ki so se nam zgodile, nisem spreminjal in sem bil in ostal večni oporečnik. Že v začetku 90. let, ko je bil to res smrtni greh, sem s Katicami posnel pesem Počiva jezero v tihoti. S tem sem prekršil osnovno pravilo šovbiznisa, razklal svoje občinstvo na pol, pozneje uspešno napravil še nekaj oslarij in še tisto polovico zmanjšal na sorodne duše. Zeleno, okoljevarstveno partizanstvo v meni je postalo veliko več kot samo občudovanje osebnega poguma iz časov NOB-ja. Postalo je moj današnji pogled na svet.

Ko smo v mojem Gypsy Swing Bandu raziskovali, kako vplesti v ta žanr druge zvrsti, smo posneli na primer Edeleweiss in Radetzky marš, in tudi Bilećanko, ki je s tem postala popolnoma moderna in ideološko neobremenjena pesem te generacije. Na Youtubu vsak dan pridobi nekaj novih ogledov,in je daleč nad črno-belim opisovanjem. Tista Bileća "Dole kamen, gore nebo .... O, Bileća, bog te jebo...", in moja Bilećanka sta na zato diametralno nasprotnih straneh. Pred nekaj leti smo imeli koncert v Črni gori in smo se peljali skozi Bilećo. Tam še vedno stoji svetlomodra velika tabla z napisom Bileća, ki je preluknjana z naboji, izstreljenimi v balkanskih vojnah v 90. letih, in se še vedno, res imenitno sklada z zgodovinskim in estetskim sporočilom zgoraj navedenega gesla.