A bralke in bralce naj to nikar ne zavede, ob tej zbirki si nihče ne bo oddahnil. Občutljivo bralsko srce bo zadrhtelo, tudi knjigo odložilo, kajti govorimo o pesniško izgovorjeni bolečini.

Iz nje vejejo silna lepota pričakovanja, potrpežljivosti in rojstva neslutene umirjenosti. Foto: emka.si
Iz nje vejejo silna lepota pričakovanja, potrpežljivosti in rojstva neslutene umirjenosti. Foto: emka.si

Pesmi so tako kot tisk vsebinsko drobne, pogosto neulovljive in lomljive, kakršen je tudi čas, v katerem živimo. Že naslov razkriva v poezijo razseljeno dvojino, najsi gre za dvojino mati – sin, ženska – moški, lirski subjekt – svet, sedanjost – preteklost ali naposled za prestopanje v bivanjsko trojnost: odhajanje – vračanje – ostajanje. Zbirka je daleč od lahkotnosti, čeprav tu in tam le zaveje skozi kakšen verz, minljiv kot zvezdni utrinek, a vendar dovoljšen za odrešilni vdih:

.. nianse zahtevajo delo
brušenje
da ujamem svetlobo nekega
jutra
tistega
ki /me / polni
da lahko grem
da
sem

Med spominskimi pesmimi je ena bolj berljivih pripovedna Koški, posvečena dedu. Pesmi vedno znova prehajajo pot življenje – smrt – življenje. V eni od močnejših pesmi, hkrati najintimnejši in izrekajoči kolektivno žensko, materinsko stanje skozi čas, se Tonja Jelen ustavlja tudi ob trpljenju po porodu, ko izmučena okreva. Gre za tako imenovano "sekajočo pesem", kajti takšna porodna bolečina je. Ena najčistejših pesmi pa je nedvomno materinska Prideš. Iz nje vejejo silna lepota pričakovanja, potrpežljivosti in rojstva neslutene umirjenosti:

.. od majhnih občutkov plavanja
prideš neslišno,
samo dotik in spustiš nežen glas,
ki sedaj ni več takšen,
odzvanja mi Severa
in ti se res zlivaš v moje srce.
Čakam jutro in tebe
in SMS-i naznanitve ne zmorejo opisati
kako si umiril moj korak.

Soočanje z izgubo, ki se ji v življenju ni mogoče izogniti kljub pronicanju lepote, pa naj gre za drobcena bitja narave ali dragocene samotne trenutke s seboj, vedno znova priklicuje naslovno dvojino, ki zmore ostajati zaradi nenehne spremembe. Pesnica izreka in s tem arhivira tudi pesniška in glasbena imena ter z njimi usmerjen tok lirskih občutij časa:

Takšen dan je. Ana Pepelnik
objavi tehno in mene meče
med verze, prebija v žalost, /nenehno/
grobo pletena jopica odene
mrzla ramena.

V verze pretopljene svetlobne in senčne strani človeka kažejo premoč poezije nad banalnostjo sveta, ki pa se ji ne more izogniti niti poezija. Pa vendar nastaja prav v izogib banalnosti ali zaradi potrebe po dvigu nad njo. Resnica je pač vselej v paradoksu in v dejstvu, da človek kljub svoji individualnosti brez drugega ne obstaja.

Iz oddaje Iz knjižnega trga