"To, da je sodelovanje cele skupine Matter dober promocijski prijem, sem dojel šele, ko je bil film že končan," pravi režiser Blaž Završnik.

V Kinu Šiška je ta teden premiero doživel celovečerec Ameba, film v režiji Blaža Završnika. Postavljen je v nedoločeno bližnjo prihodnost, problematizira pa svet, v katerem se naravni viri kar naenkrat privatizirajo, vsakodnevno življenje uravnavajo korporacije, internet pa je, tako kot večina dobrin, dostopen le še izbrancem. Kako lahko v takem sistemu preživi posameznik oz. trojica malih prestopniških rib?

Glavne like upodobijo člani zasedbe Matter s svojimi imeni oziroma vzdevki Dačo, Tunja in Lilčke, ob njih pa nastopajo še Anja Drnovšek, Sebastjan Starič, Mojca Partljič, Maša Grošelj, Mia Skrbinac, Bonino Englaro in Davor Janjić.

Kamniško predpremiero Amebe je, ironično, prekinil dež. Prva projekcija je bila nato v ljubljanskem Kinu Šiška, zdaj pa lahko film ujamete na sporedu Mestnega kina Domžale - prvič že danes ob 19.30, potem pa še 14., 17., 25. in 31. avgusta.

Za distribucijo se ekipa še dogovarja s posameznimi kini pod okriljem Art kino mreže, sicer pa bo jeseni Ameba najverjetneje v ponudbi ene od platform za vsebine na zahtevo.

Od začetka snemanja filma do danes so minila tri leta, predvsem zaradi pomanjkanje denarja.
Od začetka snemanja filma do danes so minila tri leta, predvsem zaradi pomanjkanje denarja.

Ameba je portret degradirane družbe, v kateri je socialna država koncept preteklosti: ko podjetje, ki je prevzelo posest nad pitno vodo, nekega dne zapre pipe, se državljani nimajo komu pritožiti. Ljudje torej preživijo, kakor vejo in znajo, kar velja tudi za naše protagoniste.

Lokalni dilerji Dacho (Dario Nožić Serini), Tunja (Matej Tunja) in Lilčke (Luka Lah) opazijo, da v klubu Ameba, kjer sami prekupčujejo z "mano", voda še vedno teče, in iz tega počasi naredijo zaključke o tem, kdo v njihovem malem mestu v resnici vleče niti iz ozadja.

Morda bi na prvi pogled kdo pomislil, da je Ameba, ki jo uvede opozorilo "Film temelji na resnični prihodnosti", (bliskovito hiter) komentar nedavnega referenduma o vodah, a v resnici so jo posneli že pred tremi leti. To, da je film danes še za spoznanje aktualnejši kot v času nastanka, je presenetilo tudi Završnika samega. "Ko smo se lotili scenarija, smo si skušali predstavljati svet čez deset let. Kam gre naša družba, kaj bodo osrednji problemi distopije, proti kateri potujemo? Covida seveda nismo predvideli, a so njegove posledice na neki način že vključene v film: pomanjkanje informacij, zaprtost … Pretreslo nas je, da je resničnost tako blizu filmu, bolj, kot smo si v resnici želeli. (Smeh.)"

Vsi smo žabe, ki se kuhamo počasi
Zlikovec na vrhu kriminalne piramide tako ni korumpirani župan ali ena sama korporacija, pač pa kapitalistični sistem kot celota. "Film ni odslikava trenutnega stanja, ampak tudi projekcija nečesa, kar bi se lahko zgodilo v prihodnosti. Spremembe v družbi smo potencirali do take mere, da bi ljudje začeli o njih razmišljati. V resničnem življenju se namreč ti procesi odvijajo počasi, kuhajo nas kot pregovorne žabe v loncu vode. Če potek dogodkov vidiš pospešen na filmu, je morda lažje premišljevati o širši sliki."

Najprej smo se igrali z barvnimi filtri, a je bil rezultat podoben klišejskim hollywoodskim distopijam. Direktor fotografije Peter Perunović je nato predlagal, da bi film prestavili v črno-belo barvno lestvico. Ko smo to poskusili z nekaj prizori, smo si bili enotni, da je to prava poteza. Kamnik neha biti Kamnik, kakršnega poznamo, ampak postane neki čisto nov svet.

Blaž Završnik

Ideja za film se je rodila iz premisleka, kako v drug medij prenesti "sliko distopičnega sveta, ki jo v svoji glasbi slika skupina Matter". "Film se je rodil iz njihovega polja ustvarjanja in estetike," poudari Završnik. "Pogovori so se začeli pred približno petimi leti. Že prej smo bili prijatelji in Dacho mi je predlagal, da bi skupaj posneli film – ni pa imel zanj vsebine. Zgodba je nastajala na kavah, v najinih pogovorih; mislim, da sva potrebovala celo leto, da sva ustvarila dogajalni okvir filma. Težko bi rekel, katera ideja je čigava: eni drobci so bili moji, drugi njegovi. Ko sodelujeva, sem po navadi jaz arhitekt, skrbim za širšo sliko, Dacho pa vanjo vnese življenje, ulične detajle in resnične zgodbe iz Kamnika."

Oba scenarista zanimajo umetniška dela, ki se ukvarjajo z distopičnim portretiranjem prihodnosti. "Vseeno pa sva se pri Amebi bolj ukvarjala z življenjskostjo; v večini distopičnih filmov je svet malce umetelen zaradi pomanjkanja življenjskih detajlov. Zato smo poskušali ustvarjati zelo vsakdanje prizore v nevsakdanjem okolju."

Ekipa je film prijavila na festival slovenskega filma, a bo moral, ker ni bil posnet s sredstvi SFC-ja, pred uvrstitvijo v program še skozi sito selektorjev. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Ekipa je film prijavila na festival slovenskega filma, a bo moral, ker ni bil posnet s sredstvi SFC-ja, pred uvrstitvijo v program še skozi sito selektorjev. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Covida seveda nismo predvideli, a so njegove posledice na neki način že vključene v film: pomanjkanje informacij, zaprtost … Pretreslo nas je, da je resničnost tako blizu filmu, bolj, kot smo si v resnici želeli.

Blaž Završnik

Gverilsko in brez načrtov
Večletna geneza filma v primeru Amebe ni bila povezana s pandemičnimi zastoji, ampak predvsem s tem, da je bil film posnet tako rekoč brez sredstev, z gverilskim pristopom. (Na razpisu za sredstva za razvoj scenarija so bili zavrnjeni.) "V praksi je to pomenilo, da je majhna ekipa prijateljev preživela mesec dni v Kamniku in delala točno to, kar nam je padlo na pamet. Nobenih vnaprejšnjih dogovorov nismo imeli. Klicali smo ljudi in jih prosili, ali lahko snemamo v njihovih stanovanjih – ničesar nismo umetno postavili, vse scenografije so 'resnične'. To je pristop, ki bi ga precej težje speljali z državnimi sredstvi, časovnim okvirjem in podobnim. Investirali smo nekaj malega lastnega denarja, predvsem pa je bila ekipa pripravljena delati zastonj oz. v zameno za avtorski delež pri filmu," pojasni Završnik. Priznava sicer, da "bi se dalo narediti marsikaj, če bi mi kdo ponudil milijon evrov", a v resnici so bili minimalni pogoji zapisani že v konceptualnem jedru filma: "Vse je bilo posneto brez luči in z enim samim objektivom, s kamero iz roke, na zelo dokumentarističen način".

"Težko bi rekel, katera ideja je čigava: eni drobci so bili moji, drugi Dachevi. Ko sodelujeva, sem po navadi jaz arhitekt, skrbim za širšo sliko, Dacho pa vanjo vnese življenje, ulične detajle in resnične zgodbe iz Kamnika," pravi Blaž Završnik.
Sorodna novica Avtoportret: 56 sekund s Tunjo in Levanaelom (Matter)

S podobno iznajdljivostjo je bilo treba pristopati k najrazličnejšim zapletom. "Snemali smo prizor, v katerem bi neki Dachev znanec moral odigrati majhno vlogico brata, ki se dere z balkona. Tip ni prišel na snemanje – glede tega nismo mogli nič, saj z njim nismo imeli drugega kot ustni dogovor. Mimo je prišel neki prijatelj. Prosil sem ga, naj si sleče srajco, in bil je primeren. Na koncu se je v tistem prizoru genialno odrezal, pa je bil to človek, ki je šel tisti dan slučajno mimo. Taki avtentični biseri v drugačnih produkcijskih okoliščinah ne bi bili izvedljivi."

Direktor fotografije je bil Peter Perunović, ki je letos sodeloval pri Kuklinem nagrajenem kratkem filmu Sestre, v preteklosti pa pri videospotih za Senidah ‒ in seveda Matter. "Peter Perunović se je projektu pridružil že zelo zgodaj, ker sva z Dachem ocenila, da njegova estetika najbolje ponazarja svet, o katerem v svoji glasbi govorijo Matter. Potem se je zapletlo in se je projekt za leto dni ustavil, ker nisem našel pravega režijskega in vizualnega pristopa, nisem vedel, kako bi snov Matter prenesel v filmski jezik. Peter je k projektu prinesel neverjeten občutek za kadriranje in igranje z naravno lučjo. Še zdaj se mi zdi neverjetno, kaj mu je uspelo."

"Nobenih vnaprejšnjih dogovorov nismo imeli. Klicali smo ljudi in jih prosili, ali lahko snemamo v njihovih stanovanjih."

V komadih Avsenikov in Slakov so take kompozicije, da si je težko predstavljati: Ennio Morricone na kvadrat. Globalizacija nas je odrinila od tega, da bi nam bila narodnozabavna glasba blizu, še posebej v mestih. Rad bi posnel muzikal o tem, koliko lepote je v tej glasbi.

Blaž Završnik

Kako opustošiti zeleni Kamnik
Tudi to, da je film črno-bel, je bilo posledica spontanega iskanja rešitev. "Če hočeš ustvariti vizualno distopičen svet, moraš imeti veliko srečo in najti lokacijo, ki ima sama od sebe primeren videz, ali pa imeti ogromen proračun, da želeni videz ustvariš. Film smo snemali z mislijo, da bo v barvah. A izkazalo se je, da je Kamnik tudi na vrhuncu poletja še vedno preveč zelen. Najprej smo se igrali z barvnimi filtri, a je bil rezultat podoben klišejskim hollywoodskim distopijam. Peter je nato predlagal, da bi film prestavili v črno-belo barvno lestvico. Ko smo to poskusili z nekaj prizori, smo si bili enotni, da je to prava poteza. Kamnik neha biti Kamnik, kakršnega poznamo, in postane neki čisto nov svet."

Film, ki se noče spogledovati z naravo videospota
Vse uporabljene komade trojice Matter so izbrali šele v procesu montaže. "Samo za en komad smo že od samega začetka vedeli, da bo v filmu, pa niti ni komad Matter, pač pa WNDE-jev Pošrek. Predvajali smo si ga na snemanju in smo bili nad njim navdušeni, zato smo ga hoteli uporabiti kot interno šalo. Na koncu se je izkazalo, da je idealen za prizor kraje avtomobila." Zavestno pa so se odločili, da z montažo in glasbo ne bodo ustvarjali „videospotovskih“ sekvenc. "Hoteli smo slediti striktno filmski naraciji."

"Če hočeš ustvariti vizualno distopičen svet, moraš imeti veliko srečo in najti lokacijo, ki ima sama od sebe primeren videz, ali pa imeti ogromen proračun, da želeni videz ustvariš."
Sorodna novica Vaški posebneži Matter … Če ne drugega, ste jim lahko hvaležni vsaj za zgodbe

Le kdo drug bi lahko igral kamniško tolpo?
Odločitev, da bosta kot igralca pri filmu sodelovala tudi druga dva člana Matter in ne le idejni soavtor Dacho, se je menda zgodila organsko, naravno. "To, da je sodelovanje cele skupine Matter dober promocijski prijem, sem dojel šele, ko je bil film že končan," pravi Završnik. "S Tunjo kot igralcem sem že sodeloval in ga zelo cenim; je eden od najboljših naturščikov, s katerimi sem kdaj delal. Z Luko nisva pred Amebo nikoli sodelovala, a se je hitro izkazalo, da bo funkcioniralo. Lepota projekta je tudi v tem, da nam je ‒ po mojem mnenju uspešno – uspelo združiti ljudi z ulice, ki so prvič stopili pred kamero, in velike igralce, kakršnih v takem filmu ne bi pričakoval. Tudi veteranski igralci, denimo Olga Kacjan in Davor Janjić, ki ne bi prišli delat zastonj, če jim projekt ne bi bil všeč, so imeli milijon idej za svoje like. V trenutku so se vklopili in dodajali lastne detajle. Pogosto se energije med naturščiki in profesionalnimi igralci v skupnih prizorih ne "poklopijo", tukaj pa takih težav sploh ni bilo. Na neki hecen način je bilo moje delo zelo preprosto."

Skupina Matter je prvič koncertirala na začetku leta 2015, z aktivnim nastopanjem pa so kmalu postali eni najbolj priljubljenih izvajalcev v Sloveniji. Člani se prepoznajo v oznakah, kot sta mrki flow ali techno punk, sicer pa jih stroka uvršča v podžanr trapa. Foto: David Lotrič
Skupina Matter je prvič koncertirala na začetku leta 2015, z aktivnim nastopanjem pa so kmalu postali eni najbolj priljubljenih izvajalcev v Sloveniji. Člani se prepoznajo v oznakah, kot sta mrki flow ali techno punk, sicer pa jih stroka uvršča v podžanr trapa. Foto: David Lotrič

Od Matter ... k narodnozabavni glasbi
Završnik je režiser, ki s svojo kariero rad zavije v nepredvidljive smeri, po začetnem uspehu z romantično dramo Pot v raj (2014) in gimnazijsko romanco Julija in alfa Romeo (2015) ga je zaneslo tudi v drugačne vode. "Režiral sem že televizijsko žajfnico, trenutno režiram komično serijo, kar je vse prej kot preprosto. Če delaš ves čas eno in isto, se bodisi iztrošiš ali pa se začneš ponavljati. Nikoli nisem ničesar delal samo za honorar, v vsakem projektu najdem veselje in izziv; hočem se izmojstriti v različnih pristopih." Njegova največja karierna želja je, da bi režiral muzikal. "Žanr muzikala me zanima na vseh ravneh. Dojemam ga kot vrh potopitve v drugo realnost. Vse druge žanre lažje sprejemamo, ker so bližje resničnosti, pri muzikalu pa moramo privoliti v to, da ljudje nenadoma začnejo plesati in peti. To je že samo po sebi čustveno potovanje. Moj prvi malo resnejši film, Nad mestom se dani, je bil neke vrste muzikal."

Trenutno je tako v procesu pripravljanja scenarija za muzikal z delovnim naslovom Oberkrainer; z njim se je udeležil tudi delavnice Scenarnica. "Narodnozabavno glasbo jemljem zelo resno. Slovenci smo imeli – ali pa še vedno imamo – zelo kvalitetno narodnozabavno glasbo, ki je najbolj avtohton del našega izročila. Če bi se lotil rockovskega muzikla s slovensko glasbo, bi bil v najboljšem primeru zelo povprečen. Nočem žaliti nikogar, a v rock glasbi Slovenci pač nismo zares dobri, uspeva nam relativno povprečno. Na drugi strani pa imamo nekaj, v čemer smo zares dobri. V komadih Avsenikov in Slakov so take kompozicije, da si je težko predstavljati: Ennio Morricone na kvadrat. Globalizacija nas je odrinila od tega, da bi nam bila narodnozabavna glasba blizu, še posebej v mestih. Na neki način bi rad posnel muzikal o tem, koliko lepote je v tej glasbi."