Foto: Založba Beletrina
Foto: Založba Beletrina

Zagovarja tudi mnenje, da naj se pesnik preizkusi v pisanju vseh pesniških oblik, poezijo pa naj prevaja tisti, ki jo tudi sam piše. Ustvarja, odkar se je naučila pisati; ko tega kot majhna deklica še ni znala, pa je njene rime namesto nje zapisala mama.

"Kaj je ime? / To, čemur roža pravimo, dišalo / bi prav tako lepo z imenom drugim," ugotavlja Julija v Shakespearjevi igri Romeo in Julija. Po citatu, ki navaja, da poimenovanje neke reči ne vpliva na njeno vsebino, lahko pa usodno zaznamuje odnos do nje – v tem primeru gre za Romeovo družino in zato prepovedano ljubezen – se imenuje tudi zbirka, ki je v izvirniku izšla leta 2019, njen naslov pa ostaja enak Julijinemu vprašanju: What's in a name. Nanj se neposredno navezuje že prva pesem v poglavju z enakim naslovom. Pesnica v njej, tako kot Shakespearjeva Julija, sprašuje, kaj je v imenu takega, na kar opominja tudi znameniti latinski rek nomen est omen.

Ime ni le beseda, na več načinov je vpeto v kontekste, v zgodbe, ki ga opomenjajo in označujejo, s tem pa vzbujajo različne akcije in reakcije, sprožajo lahko tudi vojne in trpljenje. Če tega ne bi bilo, pesnica idealistično, a upajoče zapiše: "Če bo iztrebljeno ime, bo ostala ljubezen, / ostala bova ti in jaz – celo v smrti, / četudi le kot mit." In nekaj vrstic pozneje: "Moja ljubezen pa, tisti najmočnejši del mene, / midve bova zanje kot vrtnica – / Ne, kot njen vonj: / nepokoren svoboden."

Foto: Dnevi poezije in vina
Foto: Dnevi poezije in vina

Zbirka je razdeljena na pet poglavij, poglavju What's in a name sledijo še Stvari, Običajni kraji, Poseljevanja in Ali, z drugimi besedami. Pesmi različnih dolžin se gibljejo v več sferah, od vsakdanjega do kozmičnega, mitičnega, univerzalnega. Pesničina poezija je iskrena in tudi duhovita – poleg že omenjenih krompirja in čebule so med ponavljajočimi se motivi še na primer drevesa, kostanji, druge rastline, ogenj. Več pesmi se ukvarja s poezijo samo: z nastajanjem pesmi, neuspelimi poskusi, izginotjem navdiha, težavami z naslavljanjem, čakanjem, da se pesem zdaj zdaj pojavi in s pesmimi, ki ostajajo nedokončane.

Nekatere je pesnica namenila hčerki, a so slehernemu bralcu v opomnik, kaj je v življenju zares pomembno, nekatere so polne čudenja nad čarobnostjo, da življenje je, in na drugi strani opominov na nepravilnosti, ki se dogajajo v svetu, kot je begunska kriza. Veliko je medbesedilnih referenc, poleg Shakespearja (med drugim v pesmi Astragal odzvanja njegov rek Iz take smo snovi kot sanje) omenimo še vsaj Spencerja in Baudelaira. Snov zajema tudi iz bibličnih zgodb, zgodovine ter antične in nordijske mitologije.

Čar poezije Ane Luíse Amaral je v tem, da je na videz preprosta, lahkotna, mila, a se v svojem bistvu dotika najglobljih vprašanj, ki zadevajo človeka in "njegov" planet; pri tem pa ne izpusti drobnih podrobnosti vsakdana, ki jih pogosto spregledamo. A preden v njeni in drugi poeziji začnemo iskati razlage in jo analizirati, pravi, se ji najprej prepustimo in jo začutimo.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Partljič, Amaral, Konc Lorenzutti, Valéry