Prve tehnične analize pa so pokazale, da se pod njo skriva opuščena kompozicija povsem drugačne motivike.

Vrednost slike, ki je ena zadnjih Botticellijevih mojstrovin, ki je še v zasebni lasti, je ocenjena na približno 34,5 milijona evrov. Foto: EPA
Vrednost slike, ki je ena zadnjih Botticellijevih mojstrovin, ki je še v zasebni lasti, je ocenjena na približno 34,5 milijona evrov. Foto: EPA

Infrardeča reflektografija je pokazala, da se pod barvnimi plastmi slike – to bodo na dražbi hiše Sotheby’s ponudili 27. januarja, njena vrednost pa je ocenjena na 34,5 milijona evrov – skriva podoba Marije z detetom. Gre za opuščeno kompozicijo Marije, ki pripada tipu Eleousa oziroma nežno ljubeča, ki se je razširil z zgodnjebizantinskimi ikonami. To je tip Marije, ki nežno ljubkuje Jezusa v naročju, njemu nagiba glavo, Jezus pa k njej prislanja lice.
Po besedah Christopherja Apostla, direktorja oddelka za stare mojstre pri Sotheby’s v New Yorku, so jasno vidni elementi obraza, zlasti nosu, oči in ust v rahlem nasmešku, ki so pripadali Jezusu.

Vidne so tudi sledi oči in obrvi, ki pripadajo ženskemu obrazu, del okrogle otroške roke, v spodnjem delu figure pa prav tako sledi bele podlage ter detajle gub draperije, poroča portal Art Newspaper. Nekatere linije so debelejše kot druge, kar bi lahko pripisali posledici sledenja predlogi na kartonu, čemur je sledil še nanos barve.

Pred letom dni so na dražbi hiše Sotheby's za 79,5 milijona evrov prodali Botticellijevo sliko mladeniča, ki je postala eden najdražjih portretov, kadar koli prodanih na dražbi. Foto: EPA
Pred letom dni so na dražbi hiše Sotheby's za 79,5 milijona evrov prodali Botticellijevo sliko mladeniča, ki je postala eden najdražjih portretov, kadar koli prodanih na dražbi. Foto: EPA

Posebej zanimiva je Jezusova glava, saj je po besedah Apostla edinstvena podoba, ki je v Botticellijevem opusu ne poznamo. Medtem pa opuščanje starih kompozicij in preslikovanje teh z novimi podobami ni kakšna posebnost. Lesene plošče (ta je narejena iz topola), ki so bile tedaj še razmeroma razširjena slikarska podlaga, so bile vendarle dragocene, zato je vsako opuščeno delo prišlo prav in ga ne bi kar tako zavrgli, pojasni. Botticelli je tako vzel ploščo, jo obrnil in naslikal novo podobo – kompozicija Marije z Jezusom je namreč obrnjena ravno obratno kot Mož bolečin.

Botticellijeva pozna dela se precej razlikujejo od zgodnejših del, ki so utelešale humanistične ideale. Foto: EPA
Botticellijeva pozna dela se precej razlikujejo od zgodnejših del, ki so utelešale humanistične ideale. Foto: EPA

Infrardeče podobe je pokazala tudi, da je Botticelli kompozicijo Mož bolečin večkrat popravljal: Kristusove obrvi je denimo postavil nižje, spremenil pozicije skrivenčenih prstov, popravil brado ... Analiza barv je pokazala rabo pigmentov, ki jo na umetnikovem delu pričakujejo – tu so med drugim sled kromija, titana itd. Tu je tudi svinčen bel pigment, ki je Poznan že iz Botticellijevega Portreta mladega moža s tondo, ki je postal eden najdražjih portretov, kadar koli prodanih na dražbi (za 79,5 milijona evrov).

Mož bolečin je umetnikovo pozno delo iz obdobja, ko je prišel pod vpliv radikalnega pridigarja Girolama Savonarole. Smo v poznem 15. stoletju, približevalo se je leto 1500, z njim pa strah pred napovedano apokalipso, koncem in s tem upanje na odrešitev. Izrazito poduhovljena dela Botticellija se precej razlikujejo od prejšnjih slik, ki so utelešale humanistične ideale in lepoto.

Sliko Mož bolečin je Botticelli naslikal konec 15. ali na začetku 16. stoletja. Foto: Sotheby's
Sliko Mož bolečin je Botticelli naslikal konec 15. ali na začetku 16. stoletja. Foto: Sotheby's

Mož bolečin – v tem je umetnik združil več ikonografskih tipov, ki se občasno prekrivajo – med drugim Imago pietatis, Ecce homo in vera icon Christi – je po besedah Apostla izjemno realistična upodobitev Kristusa, ki simbolizira njegovo trpljenje in smrt, vendar z osupljivo človečnostjo.

Kar posebej nagovarja Christopherja Apostla, je Kristusova pozicija, ki je rahlo zamaknjen iz centralne osi slike. “Botticelli je rahlo nagnil njegovo glavo, zaradi česar deluje bolj človeški. Ko je to naslikal, je imel Botticelli kakšnih 55 let ali več, kar so bila v obdobju renesanse pozna zrela leta, in prepričan sem, da slikar v sliko nekaj projicira. To je spoznanje, da bomo vsi umrli. Delo odraža globoko čustvenost. Če bi upodobil Kristusa v bolj togi drži, bi deloval kot ikona in bolj nedostopen.”