Slovenskim gozdovom škodijo tudi suše, saj naši ključni vrsti – smreka in bukev – nista prilagojeni na sušni stres. Kot opozarjajo na društvu Focus, se slovenski gozd po podatkih ZGS-ja niti ne širi več.
Pomen gozdov za človeštvo je neprecenljiv, saj gozdovi čistijo zrak in vodo, preprečujejo erozijo in predstavljajo biotope za številne živali, rastline in glive in še kaj. Zato je treba za gozdove skrbeti na svetovni ravni, ne le doma. in se je pri zaznavanju in reševanju težav nujno ozreti prek naših meja.
Daleč od Evrope se gozdove že desetletja krči in uničuje, da bi dali prostor kmetijstvu in živinoreji. Za to smo nekoliko krivi tudi mi.
Deforestacija je morda nekaj, kar se dogaja tam daleč, na območjih amazonskih in drugih tropskih gozdov, vendar pa smo zanjo odgovorni prav vsi – s svojo porabo. Z nakupovanjem izdelkov, ki nastajajo kot posledica deforestacije, ki so pridelani na območjih, kjer so gozdove posekali in izkoreninili, da bi dali prostor kmetijskim površinam, deforestacijo uvažamo k nam.
Gozdovi so ključni za preživetje človeka. V njih živijo tri četrtine vseh kopenskih živali, so vir 75 odstotkov svetovnih zalog pitne vode, čistijo zrak in proizvajajo kisik. Pa vendar na svetovni ravni vsako leto posekamo 10 milijonov hektarjev gozdov, posledica česar je tudi skokovito naraščanje izpustov toplogrednih plinov. Še več, kar 10 odstotkov antropogenih izpustov ogljikovega dioksida je posledica uničevanja gozdov.
Deforestacijo prek izdelkov uvažamo k sebi domov
Pri deforestaciji ne gre le za izkoriščanje lesnega bogastva, kot bi morda najprej pomislili. Kar 90 odstotkov krčenja gozdov je namreč povezanih s širjenjem kmetijskih in živinorejskih površin za intenzivno kmetijstvo. Na izsekanih območjih se pojavljajo površine za gojenje soje, nasadi palm za palmovo polje, pa kavo in kakav in druge pridelke. Tako pridelana soja se uporabi za krmljenje živine in perutnine, palmovo olje vnašamo vase prek kozmetičnih izdelkov in procesirane hrane, kavo in kakav pa zaužijemo. Namesto gozdov nastajajo tudi ogromna pašna območja, na katerih se goji predvsem govedo, katerega meso se nato, skupaj z deforestacijo izvozi tudi v Evropsko unijo.
Gre torej za pridelavo surovin za izdelke in produkte, ki se jih izvaža v druge dele sveta, kjer jih kupimo in porabimo potrošniki. Temu rečemo "uvožena deforestacija", saj smo z nakupom izdelka posredno prispevali k uničenju gozdov in širjenju podnebnih sprememb. Prihaja do izgube biotske raznovrstnosti, s čimer izgubljamo bistvene naravne procese, ki so pomembni za kakovost naših življenj.
Evropska unija je zaradi uvoza mesnih izdelkov in palmovega olja eden od glavnih krivcev za uvoženo deforestacijo, kar hkrati pomeni, da je posredno odgovorna tudi za izpuste toplogrednih plinov, ki ob tem nastajajo.
Kako velika grožnja gozdovom in drugim pomembnim ekosistemom in s tem tudi podnebju je ekspanzija kmetijstva v tropskih področjih sveta, je zbrano v poročilu Svetovnega sklada za naravo (World Wildlife Fund (WWF), objavljenem aprila 2021. Ta med drugim ugotavlja, da je bilo samo v obdobju med 2005 in 2017 uničenih in spremenjenih v kmetijske površine okoli pet milijonov hektarov gozdov.
In čeprav Evropska unija priznava, da nosi delež odgovornosti za deforestacijo in si jo prizadeva regulirati z zakoni, pa se deforestacija nadaljuje.
EU drugi največji uvoznik deforestacije na svetu
Evropska unija je drugi največji uvoznik deforestacije in z njo povezanih izpustov toplogrednih plinov na svetu, takoj za Kitajsko. Uvoz izdelkov v Evropsko unijo med letoma 2005 in 2017 je povezan s 3,5 milijona hektarjev uničenih gozdov in nastankom 1,807 milijona ton ogljikovega dioksida, ki je z deforestacijo povezan. To je 40 odstotkov siceršnjih letnih izpustov Evropske unije. In čeprav je z uvozom povezana deforestacija v tem obdobju ob zavedanju posledic postopoma upadla za 40 odstotkov, je bil EU leta 2017 še vedno odgovoren za 16 odstotkov deforestacije povezane z mednarodno trgovino, ki prevedena v številke pomeni 203.000 hektarov (iztrebljenega) gozda in 116 milijonov ton tako pridelanega ogljikovega dioksida. Te številke jo postavljajo na drugo mesto največjih uvoznikov deforestacije, takoj za Kitajsko (24 odstotkov), sledijo pa ji Indija (devet odstotkov), ZDA (sedem odstotkov) in Japonska (pet odstotkov). Izdelki in pridelki, ki so povezani z omenjenimi številkami, so v največji meri soja, palmovo olje in goveje meso, sledijo pa jim izdelki iz lesa, kakav in kava. Največji delež teh izdelkov prihaja iz Brazilije, Indonezije, Argentine in Paragvaja.
Marcel Gomes, Reporter Brasil za MMC
"Brazilska vlada je neposredno odgovorna za povečanje stopnje deforestacije," je za MMC povedal Gomes in izpostavlja namerno slabljenje zakonodaje in politično nastavljanje ljudi, ki reševanje problematike onemogočajo. "Okoljski zakoni so bili oslabljeni. Leta 2019 je bilo na primer začasno ustavljeno urejanje območij (t. i. zoning), ki je preprečevalo širjenje pridelave sladkornega trsa na področju Amazonije. Oslabljena je bila tudi okoljska inšpekcija. Danes je na terenu manj inšpektorjev, strokovnjake z izkušnjami na tem področju, ki so vodili inšpekcijske organe v zveznih državah, pa so zamenjali ljudje, imenovani po politični liniji brez izkušenj z okoljsko problematiko."
Zakonodaja tudi onemogoča posameznim zveznim državam, da bi same posegle v težavo in jo reševale, saj gre za zakonodajo na nacionalni ravni. Če torej zvezna vlada ne izpolnjuje svojih inšpekcijskih obveznosti, zvezne države ne morejo same reševati težav, pojasnjuje Gomes. "Največja težava, ki jo imamo danes, je rušenje zvezne zakonodaje, ki ga je izvedla vlada predsednika Bolsonara," je jasen.
Gomes pravi, da različna orodja, kot so moratoriji in certifikati, sicer lahko pomagajo, "posebej zdaj, ko imamo vlado, ki spodbuja uničevanje okolja". "Pozitivno je, da tuje vlade od Brazilije zahtevajo, da izboljša delovanje dobavnih verig z vidika vpliva na okolje. Pozitivno je tudi, da podjetje samo spremlja vplive, ki jih imajo na okolje njegovi dobavitelji. Seveda pa vse to ni dovolj, saj se vedno najdejo druge vlade in podjetja, ki jim ni mar za težave in uvažajo izdelke z območij, kjer se krčijo gozdovi."
Krčenje gozdov močno vpliva na življenje tradicionalnih skupnosti v Braziliji, ki so na splošno z gozdovi nekako uravnoteženo povezane. Ukvarjajo se s kmetijstvom z majhnim vplivom na okolje, uporabljajo vodo iz rek in jezer, izvajajo ekstraktivizem v gozdu in so odvisne od ekoturizma. "Ob deforestaciji številne skupnosti izgubijo pogoje za preživetje, njihovi člani pa se morajo preseliti v druge regije ali mesta," je dodal.
Po drugi strani pa kmetijska dejavnost in živinoreja Braziliji prinašata, kot pravi Gomez, bogastvo in delovna mesta. A to po njegovem mnenju ne opravičuje širjenja kmetijskih površin v gozdove. "Mogoče je proizvajati več tudi, ne da bi krčili gozdove na vedno novih območjih. Na primer s povečanjem produktivnosti teh dejavnosti z več naložbami v tehnologijo," pojasni.
In kaj bi moral vedeti evropski potrošnik, preden se odloči za nakup nekega produkta?
"Vedeti morajo, da številni brazilski izdelki izvirajo iz predelov nezakonito izkrčenih gozdov. Da v Braziliji najdemo tudi primere suženjskega in otroškega dela na plantažah in farmah. Da naš kmetijski model uporablja veliko pesticidov, ki so v Evropi prepovedani (jih pa Braziliji občasno dobavljajo tudi evropska podjetja). Potrošniki morajo zahtevati, da industrija in supermarketi pregledno obveščajo, kdo so njihovi dobavitelji, ponudijo tudi več podrobnosti o dobavnih verigah ter jasno povedo, ali obstaja možnost, da produkt prihaja z območja nezakonite deforestacije ali kako drugače problematičnega območja."
Ko kmetijske površine silijo v gozd
Evropski uvoz je povezan s proizvodnjo, ki je na agrikulturnih obrobjih, kjer se kmetijska zemljišča, pašniki in plantaže širijo v občutljive naravne ekosisteme. Podrobna analiza pokaže na jasno povezavo med potrebo EU-ja predvsem po soji in govejem mesu in številnimi "vročimi točkami" deforestacije, ki jih je v poročilu o deforestaciji identificiral WWF. Gre za območja Cerrada in Amazonije v Braziliji in območja planote Chaco v Argentini in Paragvaju. Evropski uvoz je zelo verjetno povezan tudi z deforestacijo drugod po svetu – npr. uvozom kakava iz zahodne Afrike, osrednje Afrike in Indonezije ter palmovega olja iz Indonezije, Malezije in Papue Nove Gvineje, ki se jih da identificirati prek transparentnosti in sledljivosti preskrbne verige.
Prizadevanja različnih evropskih komisij in vlad, da bi deforestacijo v preskrbnih verigah do leta 2020 zbili na ničlo, niso bila uspešna. V zasebnem sektorju namreč zaveze k ničelni stopnji deforestacije pri ustvarjanju dobrin nihajo. Tako je bilo v letu 2018 62 odstotkov v EU izvožene soje res plod zaveze k ničelni stopnji deforestacije, vendar pa te zaveze niso vedno prinesle tudi želenih rezultatov. Po eni strani je t. i. amazonski moratorij na sojo, s katerim so se trgovci zavezali, da ne bodo kupovali soje, proizvedene na pred kratkim deforestiranih območjih, dejansko povezan z zmanjšanjem pretvorbe gozdnih površin v poljedelske na območju brazilske Amazonije. Po drugi strani pa v Cerradu, savanski regiji v Braziliji in drugih biomih na tem področju, kjer prav tako gojijo sojo za izvoz v EU, te zaveze uničevanja gozdov in drugih ekosistemov niso bistveno zmanjšale.
Ko drevo pade, se začnejo stvari slabšati
Uničenje gozdov tudi močno poslabšuje stanje na področju podnebnih sprememb. Gozdovi namreč pomagajo upočasnjevati podnebne spremembe, drevesa zadržujejo toplogredne pline in preprečujejo njihovo akumulacijo v atmosferi in s tem segrevanje planeta. Ko gozd posekamo, ne uničimo le zaveznika, ki "shranjuje" izpuste, ki jih ustvarjamo ljudje, predvsem z uporabo fosilnih goriv, ampak izpuste tudi ustvarimo, saj padlo drevo izpusti ves ogljik, ki ga je shranjevalo. Ne glede na to, kaj se potem s tem drevesom zgodi, ali se ga pusti gniti na gozdnih tleh ali se ga zažge, to ustvarja nove izpuste, opozarja Rainforest Alliance. Tako deforestacija sama proizvede 10 odstotkov vseh toplogrednih plinov na svetovni ravni.
Kot že povedano, je glavni razlog za deforestacijo kmetijstvo. Ironija je, da uničevanje deževnega pragozda kmetijstvu dolgoročno ne prinaša koristi. Gozdna prst je namreč precej siromašna s hranili. Pravo bogastvo hranil so namreč drevesa, in ko se hranila, ujeta v pepel požganih dreves, porabijo, kmetovalcem ostane siromašna, nerodovitna prst. In zato se, na novem delu gozda, proces ponovi. Posekaj, posadi, izčrpaj, ponovi. Tako proces deforestacije v poročilu opisuje mednarodna neprofitna organizacija Rainforest Alliance, ki dodaja, da je agrikultura odgovorna za 80 odstotkov deforestacije na tropskem področju.
Po deforestaciji, pri kateri se že sproščajo izpusti toplogrednih plinov, svoje prispeva tudi kmetijstvo, ki se "naseli" na območje nekdanjih gozdov. Izpusti iz kmetovanja so namreč na drugem mestu največjih krivcev za nastanek toplogrednih plinov, takoj za energetskim sektorjem. Kot piše v poročilu, je bilo kmetovanje leta 2011 odgovorno za okoli 13 odstotkov vseh škodljivih izpustov. Večina teh iz kmetijstva prihaja v obliki metana (govedoreja) in dušikovega oksida (gnojila in podobno).
Z eno potezo – trikratna škoda
Kot poudarja Rainforest Alliance, nam deforestacija z eno potezo zadaja trojni udarec: Z izgubo gozdov izgubljamo "zaveznike", ki zadržujejo ogljik pred kopičenjem v atmosferi, ko padla drevesa gnijejo ali jih zažgejo, nastaja še več škodljivih izpustov, nato pa tisto, kar gozdove nadomesti – živinorejske farme ali poljščine, proizvaja še več toplogrednih plinov. Če seštejemo – vse skupaj znese četrtino vse izpustov na svetu, pravijo izračuni omenjene organizacije.
Pri deforestaciji pa ne gre samo za negativne vplive na podnebje. Uničenje gozdov vpliva tudi na življenja tradicionalnih skupnosti na teh področjih, saj je posledica deforestacije tudi izginotje številnih drugih rastlin in živali, hkrati pa se krhko ravnovesje ekosistema poruši. Na nekaterih območjih zdaj uničenih tropskih gozdov se tako spopadajo s širjenjem bolezni, ki jih prenašajo komarji in širjenjem rastlinskih bolezni, ki grozijo pridelkom, ki jih za preživetje tradicionalno pridelujejo domačini.
Uničujejo se tudi travišča, mokrišča, savane …
Pri govoru o deforestaciji in njenih posledicah pa ne smemo ostati osredotočeni le na gozdove, saj kaj lahko spregledamo procese pretvorbe drugih ekosistemov. Kajti medtem ko vso pozornost namenjamo tropskemu gozdu, se za lokalno prebivalstvo in kakovost njihovih življenj pomembna travišča, savane in mokrišča, prav tako na tihem spreminjajo v polja in živinorejske farme. Tako so vplivi evropskega uvoza v tem smislu že zaznavni v savanskih delih Cerrada in Chaca v Južni Ameriki, prav tako pa lahko potrebe EU-ja poganjajo pretvorbo drugih, manj znanih naravnih območij.
Kot piše v poročilu WWF-ja, je zato nujno, da pravnih sredstev in tržnih politik za ohranjanje biotske raznovrstnosti, preprečevanje deforestacije in ohranitev ekosistemov ne fokusiramo ekskluzivno le na en sam biom ali en sam proizvod, ampak je treba pri pripravi teh upoštevati vsa področja, na katera lahko potrebe in želje potrošništva vplivajo tako, da neki habitat pretvorijo iz naravnega stanja v polje ali pašnik. Ena od poti k rešitvi, kot jo vidi WWF, je usmeritev k optimizaciji proizvodnje na že obstoječih kmetijskih površinah namesto širjenja v še nedotaknjene ekosisteme. Da torej na enem mestu pridelamo več.
Svetovni trgi močno pritiskajo na preostala še nedotaknjena območja tropskega gozda in drugih ekosistemov povsod po svetu in tako širijo meje kmetijskih površin na škodo gozdov in drugih naravnih habitatov. To pomeni, da je treba pri reševanju težav upoštevati tudi te novonastajajoče, in ne le že znanih področij deforestacije.
Naraščanje svetovnega prebivalstva – samo trg Evropske unije predstavlja 500 milijonov potrošnikov – pomeni naraščanje potreb po hrani. To, kot ugotavlja Rainforest Alliance, pomeni, da se velikim družbam "splača" sekati gozdove in širiti površine za vzgojo soje, palminega olja in živine, saj jim prinašajo velike dobičke. A posledice, ki jih takšno brezobzirno poslovanje prinaša, ne morejo (več) ostati neopažene. Pri tem politična volja, ki tudi tokrat šepa, ne bo dovolj. Premik se mora zgoditi tudi pri potrošnikih samih, ki se morajo zavestno odločiti, da ne bodo kupovali produktov, katerih proizvodnja je posledica deforestacije.
Kot poudarjajo naravovarstvene organizacije, se lahko proti podnebnim spremembam najbolj borimo tako, da pustimo gozdove rasti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje