Big Foot Mama se 20. maja po sedmih letih vrača v razprodane Stožice. Koncert bo posnela Televizija Slovenija. Foto: Luka Kaše
Big Foot Mama se 20. maja po sedmih letih vrača v razprodane Stožice. Koncert bo posnela Televizija Slovenija. Foto: Luka Kaše
Sorodna novica Big Foot Mama z akustičnim albumom: Občutek je, kot bi bili nova skupina

Razmere, ki so vladale v času prizadevanj za omejitev širjenja novega koronavirusa, je skupina izkoristila v svojo korist. V vmesnem času so izdali prvi akustični album, na katerega so uvrstili 13 skladb, ki so na takšen ali drugačen način zaznamovale delovanje skupine.

Gregor Skočir, Alen Steržaj, Zoran Čalić, Daniel Gregorič in Jože Habula se po sedmih letih vračajo pod streho arene Stožice. "Če bi naredili isto stvar jutri, se današnja energija ne bi zgodila," je na enkratnost dogodka leta 2015 opozoril po koncertu bobnar Jože Habula. Ob tem pa je Steržaj dodal: "Danes se je izkazalo, da je bilo vse, kar smo naredili v 25 letih, pravilno."

Z obema sogovornikoma po koncertu leta 2015 smo pred novim mejnikom za skupino reflektirali dogajanje od trenutka napovedi novega poglavja v Stožicah. "Zdaj smo stari okoli 50 let in spremenile so se naše življenjske prioritete: imamo družine in vmes smo postali odgovorni. Pri nas se od albuma do albuma čuti, kako smo rasli. V nekem trenutku nas je že tudi začela zanimati politika, ampak ne neposredno. Bolj družbena zavest. Takšnih skladb, ki si jih omenila, danes ne bi mogli več napisati. Lahko z metaforami, sarkazmom in subliminalnim sporočilom," je poudaril Steržaj.

Več o rokenrolu, akustiki, uspehu, nagradah politiki in tudi uporabi rodilnika v besedilih si lahko preberete spodaj.


"U srcu svoboda, v zraku razvrat." Kakšna je bila zadnji dve leti vaša pomlad? V kaj bi jo lahko preimenovali?
AS: November (smeh). November z vabilom v maj. Z upanjem, da bo sprememba.

Dve uri pred začetkom našega pogovora je prišla novica, da je vaš koncert v Stožicah razprodan. Kaj vam to pomeni?
AS: Otroške sanje so se izpolnile.
JH: Če gledamo iz začetne točke, se je zgodilo nekaj, kar lahko opišem samo z besedami: "Uspelo je." Iz te točke, v kateri se nahajamo danes, pa lahko rečem, da smo naredili vse, da je koncert razprodan.
AS: Zase lahko rečem, da sem prešel iz te točke, da je merilo razprodanost. Za uspeh bi štel tudi polno dvorano. Bili bi enako zadovoljni.

Čas do razprodanosti je trajal dobri dve leti, toda na to niste imeli veliko vpliva. Kako mukotrpno sta bila prelaganje koncerta in nemoč?
JH: Hvala bogu za našo kilometrino, da smo bili sposobni umiritve v določenem trenutku in čakanja na razplet, kam bo ta voda odtekla. Ali bo podrla zid ali odtekla v levo? Če bi se koncerta lotili evforično, bi imeli težave. Čakali smo na pravi trenutek, kar se je izkazalo za dober recept.
AS: Po navadi je tako, da začnejo ljudje dvomiti o izvedbi, kadar se koncert prestavi ali odpade, kar se kaže pri vračanju vstopnic. Pripravili smo se, da na razmere v družbi ne moremo vplivati. Ampak zanimivo je, da je bilo v tem času, ko se je koncert prestavljal, več vstopnic prodanih kot vrnjenih. Tako smo vedeli, da uživamo zaupanje ljudi.

JH: Ljudje so se v tem obdobju usmerili vase in začeli reševati svoje lastne zgodbe, ampak na trenutke se je pokazala skupna zavest. Ljudje so čakali in razvila se je miselnost: "Skupaj nam bo uspelo."

Sorodna novica "Naj se rola!" Big Foot Mama ne le napolnila, razživela Stožice

Alen, spomnim se vaše izjave po koncertu v Stožicah ob 25. obletnici Big Foot Mame, ko ste izjavili: "Mi smo navajeni igrati vsak teden. Enkrat pred 500 ljudmi, drugič pred 8000. To sprejemamo kot nekaj normalnega." Kako nenormalni sta bili zadnji dve leti za skupino?
AS: Vlekli sta se v nedogled. Iz tedna v teden je bilo mučno. Bili smo zaprti doma. Doma ni nič narobe, ampak koncerti nam vseeno pomenijo življenjski slog – ventil, ko zamenjaš film življenja za en večer ali dan. Da se malo uravnotežijo vrednote. Praznina. Črna luknja.

Kaj je nadomestilo ta ventil?
AS: Nadomestila ga je akustika, ki smo se je otepali, ker nismo nikoli zares čutili potrebe, da se umirimo. Za njo smo govorili, da se je lotimo, ko bomo stari. Ta starost nas je prehitela (smeh). Zdi se nam dobro, da smo na njen račun lahko dobili občutek, da smo nekaj naredili, in to je bil tudi edini način, da smo lahko igrali preteklo leto. Konec koncev, dobili smo nov album.

Kakšen je občutek, ko pivo ne leti po odru?
AS: Super je, ko pivo ne leti (smeh).

Kako pa ste doživljali sedeče občinstvo? To mirnost, osredotočenost na glasbo.
AS: Tega nismo bili navajeni. Nas je to spomnilo na koncerte, na katerih nastopajo simfonični ali filharmonični orkestri, na katerih je na začetku popolna tišina. Nato pride orkester, prejme aplavz in nastane tišina. Odigra skladbo, prejeme aplavz in sledi znova tišina. Ni bilo toliko rokenrola, je pa bilo več glasbe. Odkrili smo svoje potenciale, ki jih prej nismo poznali. Predvsem v smislu aranžiranja. Je pa res, da so se naši koncerti začeli komorno, na koncu pa so vedno vstali in nastal je žur.
JH: Niso bili enostavni koncerti. Ko je občinstvo začutilo našo glasbo, je tudi njih z eno nogo naprej vleklo naprej.
AS: Na koncu so vstali, ni bilo več razdalje.

Lahko rečemo, da je rokenrol ljubezen še enaka, kot je bila pred 30 leti? Če pogledamo samo liriko v skladbah, kot so Garbage, Mala nimfomanka, Mojca, Mojca, Sam' prjatla …
AS: Omenjene skladbe so zaznamovale drugačen življenjski slog, ki smo ga imeli kot 20-letniki. Živeli smo pri starših, hodili smo na faks, v službo ali pa tudi ne. V ospredju so bila dekleta in rokenrol. Tako tudi razmišljaš, ker nimaš nobene druge odgovornosti. Zdaj smo stari okoli 50 let in spremenile so se naše življenjske prioritete: imamo družine in vmes smo postali odgovorni. Pri nas se od albuma do albuma čuti, kako smo rasli. V nekem trenutku nas je že tudi začela zanimati politika, ampak ne neposredno. Bolj družbena zavest. Takšnih skladb, ki si jih omenila, danes ne bi mogli več napisati. Lahko z metaforami, sarkazmom in subliminalnim sporočilom.

Lahko dvajsetletnik danes na enak način zaživi to rokenrol ljubezen, kot ste jo vi pred 30 leti? Je to doživljanje še enako? Ali se je generacija že toliko spremenila?
AS: Očitno jih, ker so bile naše skladbe napisane iskreno – iz najstniške duše. In še vedno lahko vidimo na naših koncertih vedno mlajše občinstvo. Novi 16-letniki hodijo na naše koncerte in celo otroci v spremstvu mamic. Ko pridejo v zaodrje, mi je kar nerodno, kako razumejo besedila, toda dobim zagotovilo spremljevalcev, da so jim vse razložili.

Ko smo že pri mlajših generacijah in rokenrolu: ena izmed konstant pri vašem ustvarjanju je sodelovanje s producentom Žaretom Pakom, ki pušča svoj pečat pri novem valu – podpisuje se kot producent zadnjih studijskih izdelkov skupin Mrfy in Joker Out. Kako vi gledate na svež val rokenrola in Pakov pečat? Mogoče kot tekmece?
JH: Niti najmanj kot tekmece (smeh). Oni so stari 20 let, mi pa 50 (smeh). Mi smo vedno gradili svojo zgodbo: od začetka do danes. Zanimivo je, da je omenjeni producent delal z nami in se njegova pot nadaljuje z mlajšimi. Najbrž on prenaša vse svoje znanje in informacije na njih. Če so oni posegali v kakšen vpliv ali če smo bili mi njihov vpliv, je to samo dobrodošlo. Podpiramo mlade ljudi in energijo: naj šibajo in si najdejo svojo pot, da pridejo do točke, kot si jo želijo. Vesel sem za vsakega.
AS: V glasbi ni rivalstva, je umetnost. To ni tek na dolge ali kratke proge. Bili smo nominirani za nagrado zlata piščal, toda ne verjamemo v njih. Kako lahko določiš, da je ena plošča boljša od druge?
JH: Nam se je zdelo, da bomo daleč najboljši, če ne dobimo nobene. Tako ne bi postali normativ. Dobro je, da greš iz tega okvira in ohraniš svojo držo. Še najboljše je, če lahko neobremenjeno podaš svoje sporočilo ljudem.
AS: Pred podelitvijo nagrad smo prejeli vprašanje: "Hekerji so vdrli v svetovni splet in zagrozili, da bodo izbrisali vse albume. Vsako leto bi pustili le enega. Zakaj bi po vašem mnenju morali pustiti ravno vašega?" Moj odgovor na to vprašanje je: mi ne bomo nobenega prepričevali in silili v obstanek. Če jim ni všeč, naj izbrišejo, če jim je všeč, naj pustijo (smeh).

Všeč mi je, da ste omenili svetovni splet. Ravno leta 1990 je sir Tim Berners-Lee zasnoval sistem, ki je s tremi črkami (www, op. a.) spremenil svet. Kakšen je bil takrat duh časa? Kakšen je bil življenjski standard oz. v kakšnih razmerah je nastal vaš rokenrol?
AS: Nekako je bil podoben občutek kot zdaj po covidu-19: hedonizem. Končno se je končala represija. Vsi so žurali, začeli so se koncerti. Spomnim se, da so bili na Primorskem koncerti pet kilometrov narazen in vse je bilo polno. Za politiko se ni nihče zanimal.
JH: Politiko smo vsi podpirali, toda ne konkretno. Podpirali smo duha časa: miselnost, da bomo zgradili vse na novo, in vse se je vrtelo okoli optimizma.
AS: Politika ni bila kot ovira, kot je primer danes. Vzdušje je bilo zelo neobremenjeno.
JH: Med ljudmi je bila povezava, nihče se ni spraševal, na kakšen koncert bo šel. Samo šli so. S konkurenco se ni nihče obremenjeval. Podobno je bilo z ustvarjanjem albumov: glasbenik ga je naredil, ljudje so ga kupili.
AS: Takrat se je glasbena industrija še razvijala po klasičnem scenariju: izdal si album, predvajali so ga po radijskih programih, imel si uspešnico, koncerte in si prodajal albume. Ob prihodu svetovnega spleta je v desetih letih to razvodenelo. Radijskih programov je milijon, na spletu ima vsak milijon seznamov predvajanj in ni več velikih zgodb.

Grega Skočir (Big Foot Mama) in Vivere - Led s severa (V petek zvečer)

Vse se meri v številkah, zato sem tudi omenila tekmovalnost.
AH: Mi ne gledamo številk. Ne vemo, koliko imamo ogledov pri skladbah in kaj to pomeni. Prazne številke.
JH: Manjša anekdota: ko se je pojavil svetovni splet, smo imeli v oddaji Roka rocka pet videospotov. In če si želel glasovati za svoj videospot, si moral začeti ob osmih in končati ob 12.00 za eno svojo skladbo. Oddaje na televiziji so veljale za mesijo. Imele so daleč največjo moč.
AS: Vse, kar se je pojavilo v njih, so jih ljudje vzeli za svoje.

Spomnim se druge anekdote, ki ni povezana z vami, in sega v čas Videospotnic. Ko je Klemen Klemen izdal Keš pi***, se je v Salomonovem oglasniku pojavil oglas v rubriki ona išče njega ali obratno in poleg njega številka za glasovanje na Klemnov videospot v oddaji. Ostalo je zgodovina. Podobni manever je pozneje uporabila tudi skupina O.S.T. Ste tudi vi v tistih časih uporabili kakšen trik?
AS: Mi nikoli, zato tudi danes postanejo naše skladbe pesmi tedna. Ta glasovanja ne pomenijo, da je ena skladba boljša od druge, ampak da ima ena skupina bolj angažiran glasovalni stroj kot druga.
JH: Marsikdo nam je potarnal, da bi raje imeli ljudi na koncertih, kot jih imamo mi, kot pa nagrade na policah (smeh).

Izziv za vaju. Katerih pet mejnikov bi poudarila za ključne v delovanju Big Foot Mame? Izvzela bom Stožice, torej vama preostanejo še štirje.
JH: Prvi koncert, prva plošča, Hala Tivoli in Križanke. To so bile velike prelomnice v našem delovanju.

Na koliko let so se zvrstili ti mejniki?
JH: Na pet let.

Kako gledate na skupine, kot je Joker Out, ki jim bodo ti preskoki uspeli v letu in pol?
AS: To je prednost spleta, na katerem se lahko vse pomika hitreje. Mi smo potrebovali šest, sedem let, da smo prišli do novih prelomnic. Če imaš nekaj, kar "vleče", kot imajo Joker Out karizmo, se lahko zgodba hitreje razvija.
JH: Če želiš tako hitro v tem obdobju evolucije, lahko to traja eno obdobje, ki je sicer precej krajše od obdobja, ki ga imamo mi. Lahko je zelo uspešno. Obstajajo tudi skupine, ki so šle v zenit, ampak so bile uspešne v krajšem obdobju. Težko vzdržiš takšno energijo toliko časa. Osebno vidim, da imajo mlajše skupino veliko možnosti, ampak dogaja se prehitro. Naenkrat so povsod. Sicer imamo radi, da se na vse odzivamo, ampak kar naenkrat se zgodi trenutek, ko si zaželiš nekaj drugega.

Smo družba gledanja na mah: takoj, ko si pogledamo zadnjo epizodo, želimo novo sezono.
JH: Mi smo vsako nedeljo zvečer čakali, da bo naslednji del nadaljevanke, zdaj pa se usedemo in v dveh urah pogledamo vsa nadaljevanja za štiri sezone, ki jih preskakuješ.
AS: Razvodeni.
JH: Sploh ne veš na koncu, kaj si gledal.

Kaj se zgodi dan, teden, mesec po tem, ko je za tabo koncert pred množico, kot ste jo doživljali v Hali Tivoli, Križankah, Stožicah? Kako kruta je resničnost?
JH: Ravno to je – resničnost. Ni njuno, da je kruta. Postaviš si mejnik, stremiš k njegovi uresničitvi in se zavedaš veselja, ko ga dosežeš. S tem razmišljanjem delaš naprej.
AS: Če si realen, je vse v redu. Napolniš areno, ampak veš, da je to mogoče samo v Ljubljani, potem pa veš, da boš igral samo pred 500 ali tisoč ljudmi v kakšnem šotoru, s čimer ni nič narobe. To je cilj, s katerim si šel v Stožice, da lahko nadaljuješ niz koncertov.
JH: Uspeh je, da lahko do polnega napolniš kapacitete tako v Lendavi kot v Kopru. Malo skupin je zmožnih zadovoljiti občinstvo na vseh koncih Slovenije.

Člani zasedbe Big Foot Mama so na pol v šali priznali, da so se na vsa snubljenja Jureta Longyke, da bi akustično zaigrali v njegovi oddaji Izštekani, izgovarjali, da se bo to zgodilo na
Člani zasedbe Big Foot Mama so na pol v šali priznali, da so se na vsa snubljenja Jureta Longyke, da bi akustično zaigrali v njegovi oddaji Izštekani, izgovarjali, da se bo to zgodilo na "stara leta". Foto: Alan Orlič

Kdo so bili vaši vzori v najstniških letih?
AS: Sokoli. Že prej Pankrti, ko smo bili stari 10 ali 12 let. Ko sem prvič slišal verz: "Za železno zaveso stare babe pulijo rdečo peso." Mislil sem si: "Stare babe je rekel javno na radiu?! Ta je pa 'jack!" Ko pa sem slišal Bandiero Rosso, sem si rekel, da bom tudi sam glasbenik in jo bom igral. Toda če bi mi nekdo rekel takrat, da jo bom čez deset let s Perom Lovšinom, mu ne bi verjel.

Toda sami nikoli niste zašli v politični aktivizem kot Big Foot Mama. Kako to?
AS: K temu nismo šli nikoli, ker menimo, da politično spada v zasebno sfero izražanja. Smo družbeno zavestni, toda v besedilih se ne opredeljujemo politično. Refleksija družbe.

Rokenrol je že sam po sebi odraz angažiranosti.
AS: Naj bi bil (smeh).
JH: Rokenrol spreminja razmišljanja. Je daleč najboljša platforma za izražanje svojega mnenja. Pop niti približno ni. Zanj moraš biti lep. V rokenrolu si lahko dovoliš svoje razmišljanje, in to je vedno kontrapunkt spreminjanju stvari. Politika bi lahko podobno kot rokenrol spreminjala svet na bolje.

Prav tako pa rokenrol dovoljuje več svobode pri kršenju pravil.
JH: Absolutno.

Tudi slovničnih, kot je kakšen rodilnik v kakšnem besedilu.
AS: Katerih?

Bom nadaljevala v politično korektnem tonu pri tem vprašanju.
AS: Tudi v besedilih si dovolimo več svobode. Zavedam se, da niso vsa v skladu s slovničnimi pravili, toda umetnost je izraz občutkov.

Kateri verz bi še posebej lahko izpostavili iz opusa Big Foot Mame in bi ga danes zaradi svoje vrednosti dali v okvir?
AS: Eno dekle si je vtetoviralo verz: "Reset za vse spomine, delet za bolečine, strahove na delay, užitek na replay."

Kaj pa bi sami izpostavili?
AS: Rad bi bil normalen.

Jože?
AS: Mislim, da je to res njegov podpis. S tem se ukvarja že, odkar je bil povabljen v skupino (smeh).

Kakšna je definicija te normalnosti?
JH: Ravno ta, o kateri govori v besedilu.
AS: Besedilo slika to normalnost, ki je cinizem. Nasprotje. Če je to normalno, potem je dobro.

Mu je kdaj uspelo doseči to normalnost?
JH: Niti približno. Najbližje je bil Dedku Mrazu iz čokolade (smeh).
AS: Enkrat sem bil pa res Dedek mraz.
JH: Vem. Saj zato sem tudi omenil. Sladek (smeh).