Nov podvig zasedbe bo kmalu izdan. Foto: Miloš Ojdanić
Nov podvig zasedbe bo kmalu izdan. Foto: Miloš Ojdanić

"Nismo hoteli delati "copy-paste". Da bi recimo samo zamenjali elektriko za akustiko, kot da bi se izklopili iz elektrike, pesmi pa bi ostale enake. Imamo vseeno več stvari za povedati," je v pogovoru za MMC poudaril Jože Habula, bobnar zasedbe Big Foot Mama. Z Gregorjem Skočirjem, Zoranom Čalićem, Alenom Steržajem in Danielom Gregoričem so poznani predvsem kot pet članov legendarne slovenske rockovske zasedbe Big Foot Mama.

Skupina ima za sabo že dobrih 30 let delovanja in osem studijskih albumov. Njihove pesmi so sicer že imele akustični prizven, ko sta Slon in sadež leta 2005, ob sklopu praznovanja 15. obletnice, priredila eno izmed skladb, ki je pozneje tudi končala na albumu v živo. Tudi v Stožicah so z Nino Kay na ta način izvedli pesem Kratek stik.

Skupina ima za sabo že dobrih 30 let. Foto: Miloš Ojdanić
Skupina ima za sabo že dobrih 30 let. Foto: Miloš Ojdanić

11. junija bo izšel album z naslovom AKUSTIKA. To je prvi akustični album zasedbe, pa tudi prvi album, ki bo konec poletja dobil podobo v obliki "vinilke". Prvotni material 13 preoblečenih uspešnic so sicer posneli že decembra med oddajo Izštekanih 10 z Juretom Longyko. Tam so sicer že bili v preteklosti, nikoli pa se sami niso lotili akustične preobleke pesmi.

O "izštekanih" različicah pesmi, nastanku akustičnega albuma, prihodnje turneje, pomembnosti novih skupin, vračanju kulture poslušanja in zakaj so gramofonske plošče boljše od zgoščenk, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru MMC-ja z bobnarjem Jožetom Habulo in kitaristom Zoranom Čalićem.

Čeprav ste o akustiki že razmišljali, zakaj ste se podviga 30 let otepali in ga prelagali na prihodnost? Kaj se je zdaj spremenilo, da ste se odločili za ta podvig? Zakaj je bil zdaj pravi čas?
Jože: V bistvu se nismo toliko izogibali. Dejstvo je, da je že sama akustika osnova, na njej začneš graditi, kar koli boš delal, v kakršni koli obliki igraš. Sploh pri nastanku pesmi je najpomembnejša stvar, ker daje neko melodijo, ki te pelje, določa, v katero smer boš šel. Zraven doda še neko osnovo vokala in tako se začne pravzaprav gradnja pesmi, ki je lahko potem ali v električni obliki ali pa ga pustiš v akustični.
Ta čas je mogoče prinesel nekakšne spremembe in pravzaprav žal onemogočil kakršno koli drugo delovanje kot pa akustično. Rekli smo si, zakaj pa ne bi poskusili stvari narediti v tej drugi preobleki. Tako je prišla ideja, tudi Longyka nas je v tem primeru mogoče malce spodbudil k temu. Moram pa reči, da nas je Zoki (Zoran Čalić) dolga leta najbolj spodbujal, ker je že imel izkušnjo od prej. Končno je prišel trenutek, ko smo rekli: "No, pa dajmo, da vidimo in poskusimo." In izdelek je zdaj pred vrati.

Zoran Čalić se je skupini pridružil pozneje. Foto: Miloš Ojdanić
Zoran Čalić se je skupini pridružil pozneje. Foto: Miloš Ojdanić

Zoran: Ideja je gorela v nas, vendar do tega nikakor ni prišlo. Pa so bili nova plošča, predstavitev nove plošče, koncerti, pa smo že načrtovali 30-letnico v Stožicah in tako naprej. Potem pa se je zgodilo to, kar se je zgodilo, in kar naenkrat smo imeli čas, da se temu posvetimo. Poskusili smo eno pesem, drugo, tretjo in zdi se mi, da smo čedalje bolj padali v ta "feeling". Ker je v bistvu čisto drugače s skupino igrati na akustiki kot pa na elektriki. Potem prideš do tega, da so v bistvu vse te pesmi nastajale tudi z akustično kitaro. In smo, bom rekel, po naravni poti prišli do tega. "Da, dajmo zdaj, imamo čas, imamo željo, voljo, energijo, tudi komadov je ogromno." Longyka je bil res ta dodaten "šus". Je bila pa ena stvar zanimiva. Pri Longyki je vse to skupaj bilo res premierno zaigrano. In smo kar posneli album. Res je, da smo preverjali določene stvari – ali mogoče bolje zveni, če še kaj v studiu dodamo oziroma popravljamo, potem pa smo ugotovili, da je bilo tisto, kar je bilo odigrano tam, najbolje. Po poslušanju zadnje različice sem bil zelo zadovoljen, rekel sem: "Joj, kje je pivo, da si ga odprem?" Kar dvignilo me je in stojimo za tem izdelkom. Komaj čakamo predstavitev, še danes ne morem verjeti, da bomo začeli igrati. Ampak bliža se ta dan, mislim, da bo tokrat zares.

Dejali ste, da je bilo, kot bi se glasba pisala na novo, materiala za tak nastop pa niste imeli pripravljenega. Kako ste se lotili tega projekta, da ste pesmi preoblikovali v surov material?
Jože: Lotili smo se na ta način, da smo hoteli pustiti vokal kot osnovo. Da so vokalne linije in besedilo zelo razpoznavni, da se ve, za katero stvar gre. Pri glasbi pa smo hoteli, da bi bili vsi ti vplivi, ki so na nas vplivali skozi vsa ta leta, prisotni znotraj tega. Tako so tudi pesmi žanrsko raznolike. Če imaš opravka z glasbo ali če si oboževalec glasbe, poslušaš različne stvari in potem skozi leta ugotavljaš, kako so te stvari vplivale nate. Kaj je dobro, kaj mogoče zdaj drugače dojameš, kot ko si plošče poslušal pri 20, 25 ali 30 letih. In kako zdaj lahko ta presek vsega tega vključiš. Nismo hoteli delati "copy-paste". Da bi recimo samo zamenjali elektriko za akustiko, kot da bi se izklopili iz elektrike, pesmi pa bi ostale enake. Imamo vseeno več stvari za povedati.

Pesmi so odkrivali na novo. Foto: Miloš Ojdanić
Pesmi so odkrivali na novo. Foto: Miloš Ojdanić

Koliko časa pa ste se pripravljali na ta projekt?
Zoran: Zagotovo nekaj mesecev.
Jože: Da, nekaj mesecev, zelo intenzivno. Bilo je tako kot pri vseh pesmih – neke stvari lahko zelo hitro stečejo, za druge pa potrebuješ dalj časa, da se prime ali ujame. Mogoče to naslednji teden čisto drugače vidiš in premlevaš. Tako da so nekatere pesmi potrebovale malce več, druge malo manj. Recimo, da smo tri ali štiri mesece potrebovali, da smo jih tudi kot skupina ujeli in si rekli: "Dobro, zdaj pa lahko to pokažemo."

Ste morali pri snemanju na kaj bolj paziti kot sicer?
Zoran: Absolutno. Ne moreš se skriti za mikrofonijo, za neko glasnost, za zid zvoka. Vse je bolj prizemljeno in vse se sliši. Tudi sam sem na novo odkrival nekatere pesmi, saj nekaterih podrobnosti prej niti nisem opazil in bil nanje tako pozoren. To me motivira. Všeč mi je, da bomo po toliko letih igranja pesmi, ki jih zagotovo igramo, saj so uspešnice in jih občinstvo tudi pričakuje, zaigrali, vendar v drugi preobleki.

Pa ste na podlagi tega tudi izbrali 13 pesmi, ki jih boste preobrazili v akustično preobleko na Izštekanih 10? Gre pri sosledju pesmi za posebno zgodbo?
Jože: Ne, rekli smo, da če že gremo v to, naj bo vsaj v prvem delu največ pesmi, ki so bile najbolj izpostavljene. Da ne iščemo še nekaj drugega, to bomo potem raziskovali naprej.
Zoran: Za Longyko smo imeli pripravljeno to. Zdaj ko je od tega minilo nekaj mesecev, smo še razširili ta krog. Imamo dovolj materiala, da lahko odigramo dober koncert. Me pa zanima, koliko koncentracije bodo ljudje dejansko imeli in med poslušanjem ostali pri miru.
Jože: To bo po mojem mnenju najzanimiveje.
Zoran: Uro in pol, da te dajo sedeti, to je veliko.
Jože: To je veliko. Zelo bo zanimivo ves čas držati koncentracijo. Ne samo za ljudi, ampak tudi za nas. Ko igraš, moraš ves čas imeti pogon. Če ti "pade dol", vse pade. Če razmišljam, češ "dobro, samo, da to odigram", lahko delajo oni, kar hočejo, pa se energija ne bo dvignila. Ne gre. Če je bend kohezija, lahko vzamemo za primer rek o najšibkejšem členu in moči verige. Bendi res pustijo močan vtis, ko so vsi člani vrhunski.

Izštekanih 10 - Big Foot Mama

Jure Longyka je dejal, da se Izštekani zgodijo, ko pride čas, da se bend umakne v intimo. Sami pa ste se na albumih vedno spopadalia aktualnimi situacijami, poslušalci se načeloma z vašo glasbo hitro poistovetijo. Je bila akustika logična izbira glede na lansko leto, ko je bilo vse bolj intimno, saj smo veliko časa preživeli doma? Ste se tako prek glasbe spopadli s situacijo in je tako album pečat trenutnega obdobja?

Zoran: Smo bitja, ki čutimo, ne moremo se čisto izolirati od vseh dogodkov. Seved je tudi to vplivalo in ustvarili smo neki svoj intimen krog. Malo smo se spustili, stvari smo prizemljili. Pesmi smo videli iz drugačnega zornega kota. Kot je Jože rekel, pustili smo tiste osnovne stvari – besedilo, linija vokala, za drugo pa smo imeli popolno svobodo. Na neki način je bilo, kot bi res delali nove pesmi. V bistvu smo točno to hoteli narediti. Pesmi, ki jih poznajo že vsi, vsa Slovenija, ampak jih zdaj predstaviti iz drugega zornega kota. Vse skupaj je za nas čudovito, razburljivo, vesel sem, da se je to zgodilo. Vedno je pomembno, da te to, s čimer se ukvarjaš, motivira. In to se je nam dejansko zgodilo. In res komaj čakam koncerte, ker imamo možnost, da poskusimo igrati na mestih, kjer z elektriko morda ne bi mogli.
Jože: Če gledam obdobje, ki je bilo pred tem, je bilo vse skupaj zelo hektično, tudi ljudje so delovali bolj nervozno, pritisk je bil nenormalen. Mogoče je bila neka logična posledica, da se je zgodilo to, kar se je zgodilo. V tem lahko najdemo nekaj dobrega. Vse se je namreč umirilo. In mogoče bo tudi za ljudi dobro, da preden "zastartajo", gredo na nekaj takega. Dobro je, da gremo bolj počasi, počasi začnemo graditi s tako glasbo. Lahko hodiš na koncerte, pa "se ga razbijaš", potem pa v bistvu vidiš, da je pa v redu tudi, da se enkrat usedeš, bolj posvetiš glasbi ali pa nekomu ki je zraven tebe. Pri naših pesmih je bilo, kot da bi bral dobro knjigo, kjer zgodba teče, komaj pa čakaš, kaj se bo zgodilo v naslednjem delu. Ko je bila ena pesem predstavljena, sem si želel slišati, kakšna bo naslednja.

Big Foot Mama je nazadnje leta 2018 izdala album Plameni v raju. Foto: Miloš Ojdanić
Big Foot Mama je nazadnje leta 2018 izdala album Plameni v raju. Foto: Miloš Ojdanić

Dejali ste, da je bilo prisotnega manj rokenrola in več glasbe, bistvo rokenrola pa vseeno ostaja v besedilih. Se vam zdi, da so besedila prišla še bolj do izraza? Je bila njihova interpretacija drugačna?
Zoran: Da.
Jože: Pri snemanju na sploh in tudi pri snemanju akustike moraš biti zelo osredotočen. Če želiš, da nekaj res stoji, morajo biti stvari v nekem določenem redu. Da ima potem na koncu nekakšno sliko. Mi na primer gledamo slikarje, ki so fascinantni in dobri. Zelo dobro obvladajo pravila, zato je velika razlika med nekom, ki slika, in nekom, ki je slikar. Ta res dobro ve, kaj dela. Tudi če se tebi zdi, da je nekaj navadno "skrpucalo" in bi tudi ti lahko naredil nekaj takega, niti približno ni tako. Enako je v glasbi. Reduciraš, dokler ne prideš do bistva, in akustika je neko bistvo. Samo do tja gre in nikamor več. Če se v akustiki dobro sliši, potem se lahko tudi v elektriki, obratno pa ni res. Elektrika vseeno da možnosti, da malo skrije, da malo teatra.

Menite, da katera izmed vaših pesmi zveni bolje v akustični različici kot v originalu? Na Izštekanih 10 ste namreč omenili pesem Mala nimfomanka.

Jože: Vse bolj se mi to zdi, če sem čisto odkrit.
Zoran: Tudi meni je nekaj pesmih boljših, ampak ne bom imenoval, katere so to. Mogoče smo se tudi malce, mogoče je groba beseda, "nažrli" električne forme. Akustika te malo preseneti. Dodali smo še en komplet pesmi, ravno zadnjič sem kometiral: "Joj, kako mi je žal, da te nismo na Longyki še imeli." V bistvu pa je še toliko boljše, saj ko bomo album predstavljali občinstvu, bo lahko slišalo dodatne pesmi, ki ne bodo na albumu, saj nanj nismo mogli dati vseh. Nam pa se je po teh dodatnih nekaj mesecih po dogodku vse to usedlo in komaj čakamo, da dejansko to poskusimo v živo.

Rekli ste, da imate veliko materiala. Ste razmišljali, da bi naredili album, na katerem bi bile pesmi že prvotno akustične, ne le priredbe originalov?
Jože: Tudi to je bila ena izmed stvari, o kateri smo razmišljali. Ampak smo si rekli, da bi glede na obdobje, v katerem smo, raje postavili bazo.
Zoran: Res je dobra ideja, da bi naredili akustično plato z novimi pesmimi. Smo se tudi pogovarjali, da bi na album dodali še nov komad ali dva, ampak smo se povsem "vrgli v to", kar imamo zdaj, te preobleke. V principu je neki naravni proces. Nič ni na hitrico, nič ni čez noč. To je proces, ki traja. Zdaj pa je potrebno, da se ta material malo preigra, koncertirali bomo. Znalo bi se zgoditi, da bo s kakšnega koncerta kaj dobro posneto, nastane ena nova pesem, dve in zakaj ne bi tega potem dodali kot neki bonus na gramofonsko ploščo. To so možnosti, smo odprti, pustimo, da vidimo, kako se bo to izteklo. Odvisno je samo, koliko nam bodo pustili, da igramo, koliko nam bo narava dovolila, da smo zunaj. Mislim, da ima tudi Alen že nekaj novega napisanega, in tudi idej imamo ogromno. Bomo videli, kaj nas še čaka.

Jože Habula mlade skupine poziva, naj si drznejo. Foto: Miloš Ojdanić
Jože Habula mlade skupine poziva, naj si drznejo. Foto: Miloš Ojdanić

Jože: Mudi se nam pa nič. Ko prideš do te faze, v kateri smo zdaj, je prednost vsaj, da se ti ne mudi. Da ni treba biti evforičen in je treba zdaj nekaj narediti, kot je bilo recimo na začetku. Takrat si prisiljen, da hitro nekaj pokažeš. Hvala bogu, nimamo nuje ali pa potrebe, da bi morali nekaj definirati in čakati, ali se bo usedlo ali ne. To prinesejo leta.
Bi pa rad videl mlajše skupine. Ne bi bilo slabo, da imajo neko stališče, da povejo. Mlade zasedbe imajo zdaj možnost, saj je prostor odprt. Ko se bodo stvari odprle, ne bo vpliva iz tujine, saj ga ne bo moglo biti, saj bodo velike omejitve in si nobena skupina iz tujine ne bo upala priti. Mi stari in predvidljivi bomo igrali na lokacijah, ki so predvidljive in večje, imamo že bazo, ki sega od 20 do 70 let. Mlajši imajo zdaj možnost, da se prebijejo s svojo energijo.

Čuti se, kaj je temeljna človekova potreba in da je socializacija ena izmed njih. Zdaj si boš želeli iti ven. Prišlo je tudi obdobje, ko si rekel, ne bom niti poskušal nećesa novega, ampak grem na predvidljive stvari. In vsi so angažirali predvidljive stvari, kot smo recimo mi. Priznam, vzeli so nas, ker je predvidljivo. Predvidljivo pa ni nič, predvidljivo in ponavljanje sta smrt za umetnost. Treba je imeti nove stvari, ko pa bodo spet prisotni vplivi iz tujine, bo priložnost te dobiti. Pozivam mlade bende, da imajo svoj stav, glas, da poskusijo. Ni vse v RVC-ju, nekaj je tudi v druženju in energiji, ki jo ima človek drug do drugega. Zelo hitro lahko prideš do instrumentov, zelo hitro prideš do prostora za vajo, zelo hitro se lahko dobro posnameš. Ni treba drugega kot dobra volja in podpora.

Pri snemanju so se vam pridružili tudi tolkalec Blaž Sotošek, spremljevalni pevec Žiga Jan Krese in pianist Tomaž O. Rous (Siddharta), kako je prišlo do sodelovanja?
Jože: Člani Siddharte so se, ko smo že imeli možnost, da bi mi naredili njihove stvari in oni naše, lotili Leda s severa v zelo podobni varianti in izredno nam je bila všeč. Pomislili smo, da bi mogoče tudi mi imeli nekaj podobnega pri sebi, da bi bil Tomaž naš gost in čudovito je izpadlo. Razmišljali smo, kako drugače lahko naredimo to pesem, tako smo dali ritemsekcijo v celoti stran. Tam mene in Alena ni. Pesem je dobila popolnoma drugačno dinamiko, zame je morda zvenela še bolj, kot bi dejansko morala. Predstavljal sem si, da si v hiši in da je zunaj neverjetno mraz, sediš notri ter samo upaš, da se ti nič ne bo zgodilo. Klavir potrebuje malo stvari – vokal, mogoče malo akustike in nič več, saj je v primerjavi z bobni, ki so, ko so sami, najbolj sitni, lahko sam. Ima podobno dinamiko kot akustična kitara. Zelo težko bi na bobne odigral, imel vokal in točno vedel, kaj hočem od pesmi. To je pravzaprav nemogoče. Mogoče je bilo v pradavnini, zdaj ne več.

Med zaprtjem so vadili v svojih prostorih v Detroitu. Foto: Miloš Ojdanić
Med zaprtjem so vadili v svojih prostorih v Detroitu. Foto: Miloš Ojdanić

Žiga Jan je tudi vokalno pripomogel. Takoj ulovi ton, ki ga hočeš z vokalom, kar pa ni preprosto. V tistem trenutku, ko spreminjaš nekaj, on že lovi tebe in takoj zadene. Neverjetno. Enako velja za Blaža. On tudi že leta uči bobne in tolkala ter se je hitro ujel. Hitro smo se našli. Tako sodelovanje med ljudmi, ki so že dolgo v skupini, ustvari drugo dinamiko.

Raziskovali ste torej drugačne zvoke in ritme, dejali ste tudi, da je bila izkušnja zabavna, v njej ste uživali. Govorili ste tudi o druženju, imate kakšno anekdoto s snemanja?
Zoran: Spomnim se treme pred nastopom na Izštekanih 10, tako je bilo čudno. Tukaj v Detroitu smo navajeni na svoj, če tako rečem, balonček, zdaj pa pridemo na TV Slovenija. Kar naenkrat je bilo 20 kamer, 10 ljudi, ki jih prvič vidiš, vsi tako resni, osredotočeni. Tega res nismo pričakovali. Ko se nekaj snema, in to še na televiziji, ko gre zares, mora to tako biti videti. Tega nismo bili več vajeni, minilo je skoraj eno leto od zadnjega špila. 1. decembra 2020 smo bili na TV Slovenija, zadnji špil pred tem smo imeli 31. decembra 2019. Nobenega nastopa nismo imeli vmes razen naših vaj v našem prostoru, ki je zlata vreden. Detroit je namreč zelo pomemben za slovensko sceno. Vsi smo na kupu, kar je za skupine fantastično.
Jože: Fascinantno je bilo tudi to, da sta v tistem obdobju, ko smo se pripravljali, veljali policijska ura in popolna omejitev, zato v Detroitu še skupin ni bilo. Sami smo bili tukaj, saj smo imeli potrdilo, da se lahko družimo in delamo. V nacionalnem interesu (smeh). Kot je rekel Zoki, res smo bili v enem balonu. Milijonkrat smo že bili na televiziji, ampak ko smo prišli tja, se je videlo, da so si tudi oni zelo želeli, da se vse skupaj zgodi, v preteklost kdaj tega ni bilo. V vsem je nekaj dobrega.
Zoran: To se je čutilo, da. Res so se maksimalno potrudili okoli nas.

Akustika naj bi bila za glasbenika ranljivejša. Glede na to, da imate vi kot skupina po navadi velike in glasne glasbe koncerte, ste prek akustike tako našli tudi novo plat sebe?
Jože: Vsekakor, novo stran sebe kot celote. Skozi vsa ta leta odkrivaš, odkrivaš pa zaradi tega, ker leta tečejo. In v različnih obdobjih različno razmišljaš. Potem ko prideš do neke faze, te zanima nekaj, lahko te zelo hitro začne zanimati čisto nekaj drugega. Ko se spremeniš in to dojameš, potem to dojamejo tudi drugi. Ves čas se malo loviš in se iščeš. Ves čas pa odkrivaš tudi ljudi okoli sebe.

Ko smo že pri koncertih – odpravljate se na akustično turnejo. Ste kaj nervozni glede na to, da že eno leto in pol niste bili na odru?
Jože: Sam lahko odkrito priznam, da skupinska nervoza zagotovo bo. Bilo bi že čudno, če je ne bi bilo. Nervoza je v bistvu malo zmešana z evforijo – res si želiš, da bi po dolgem času šel na oder, vseeno pa te skrbi, kako bo to zvenelo, kaj bo, kje bo. Zdi se mi, da je dobro, če si malce živčen, to pomeni, da imaš do stvari odnos.
Zoran: Da, čutiš neko odgovornost in željo, da bo dobro delovalo. Sam imam na primer pred vsakim nastopom vedno tremo. Ne tiste treme, da mi gre na bruhanje, ampak "tremico". Tisto, ki izgine takoj po prvem, drugem akordu na odru. To je zaradi tega, ker mi je mar.
Jože: Videl sem že skupine, ki so šle na oder na način: "Saj je v redu, odigrajmo uro in pol ter odidimo." Ta občutek se prenese tudi na gledalce. Ne čutiš nobene energije, to ni to. Tako za sabo ne pustiš ničesar. Kot pri vsaki stvari, ki jo hočeš dobro narediti in bi se res rad nekomu pokazal, si evforičen, na trnih. Čeprav si lahko to že naredil stokrat, hočeš, da se ta raven dvigne. In tako bo najbrž v našem primeru, kar je čudovito. Mislim, da se bodo stvari iz koncerta v koncert še dvigovale, to pa zna biti res dobra izkušnja tako za skupino kot tudi za poslušalce.

Morda se bo kultura poslušanja glasbe vrnila. Foto: MMC RTV SLO
Morda se bo kultura poslušanja glasbe vrnila. Foto: MMC RTV SLO

Pričakujete, da bo vzdušje drugačno kot na siceršnjih koncertih?
Jože: Vsekakor. Pričakujemo dobro voljo, da se bodo ljudje imeli dobro v kakršni koli obliki. Da bodo samo sedeli ali pa skočili na noge in začeli noreti. Kakor koli se bo kdo odzval, bo dobrodošlo. Lahko da se bo nekomu "odpelo", drug pa bo brez besede odšel in ves teden premišljeval, kaj se mu je zgodilo. Vsak izmed nas drugače dojame intimne koncerte. In dobro je, da ga dojameš osebno.
Zoran: Mogoče je to tudi priložnost, da si ljudje koncert končno lahko ogledajo, ne da te kdo moti. Pred pandemijo covida-19 sem hodil na špile v super mladinski center v Brežicah. Ko je prišla skupina, ki me je zanimala, sem šel malo pogledat in poslušat. Samo pet minut sem bil lahko pri miru, nič več, saj ljudje hodijo s stotih strani. Vsi so seveda prijazni, ampak prišel sem na koncert, da bi poslušal to skupino. Mogoče bo zdaj nazaj prišla kultura poslušanja. Ko bodo morali biti osredotočeni na to, kar skupina dela. Zares me zanima odziv ljudi. Pa ne, da bi mislil, da bo nekaj slabega, zagotovo pa bo drugače.

Akustični nastopi vas bodo popeljali tudi na kraje, kjer do zdaj še niste bili. Torej boste med turnejo na novo spoznavali ne samo glasbo, ampak tudi odre?
Zoran: Definitivno, odre bomo res spoznavali na nov način glede na to, da je akustika popolnoma drug pristop. Ne pravim, da je slabše, ampak da gre za drug format, kot ga ima MTV pri oddaji MTV Unplugged. Kar naenkrat so vse skupine bile tam, res je bilo zanimivo, kar si tam slišal in videl.
Jože: Veš, kaj se mi še zdi? Tak občutek je, kot bi bili nova skupina. Ko se ti zdi, da je že toliko časa bilo polno vsega in bo to delovalo, kot da je na novo. Ta energija, ki jo ima nova zasedba.
Zoran: Kot neka navdušenost, nov zagon, nov motiv. To skupina zagotovo potrebuje.
Jože: Na vseh teh prizoriščih smo že večkrat bili. In si prav želiš videti nekaj novega. Tukaj bodo res stvari, na katerih sploh še nismo bili. Mogoče kakšna obzidja, grajska dvorišča, mesta, ki za elektriko niti slučajno niso primerna. Bodo pa tukaj, to bo čudovito. Mogoče bodo tudi ljudje prišli z drugačnim razmišljanjem, da si bodo vsega tega želeli.

Doma sta imela in še imata velik nabor fonografskih plošč. Foto: Miloš Ojdanić
Doma sta imela in še imata velik nabor fonografskih plošč. Foto: Miloš Ojdanić

Po poletju boste izdali tudi LP-ploščo, ki pa ima za vas, kot ste dejali, sentimentalno vrednost. Katero ste si v mladosti največkrat zavrteli?
Jože: Exhile on Main St. od Rolling Stonesov. Dvojna plošča je in to je tako, kot bi prinesel Biblijo. Sploh ne moreš verjeti, da jo res imaš.
Zoran: Tako se spomnim našega prvega gramofona Iskra. In preden LP-plošča začne igrati, malo zahrešči, obstaja neka toplota. Sam sem imel The Beatlese, The Rolling Stonse. Spomnim se, da sem od najboljšega prijatelja Alena za 5. ali 6. rojstni dan dobil ploščo Kićo Slabinac peva Elvisa.
Jože: Ko sem prvič videl Kića Slabinaca na televiziji, sem mislil, da je tujec. Pričeska, pel je v angleščini, kakšen frajer je bil.
Zoran: Ta je prišel iz Beatlesov.

Jože: Še ene plošče se spomnim. Bil sem na srednji šoli sem in šel sem na boljši trg. Nekdo je prodajal plošče in kasete ter imel The Head on the Door od The Cure. To je ena izmed prvih plat, ki je bila res razširjena na svetovni ravni. On jo je držal, češ če jo bo kdo kupil, sam pa nisem mogel verjeti, da je to res to. Mislil sem, da ima on samo neki karton, ko pa sem ga hotel prijeti, mi je rekel, da ga ne smem, da mi to lahko samo pokaže. Takšno moč je imela plošča. Plošče nikoli nisi poslušal sam. Vedno je bil še nekdo zraven.
Zoran: To je res, tudi sam se spominjam takih dogodkov v otroštvu. Ali so bili rojstni dnevi in smo poslušali plošče ali pa si povabil prijatelja. Samo, Jože, moram priznati, da znam zdaj tudi sam uživati. Naredil sem si sobico, kjer imam te vinilne plošče še od svojih dveh starejših sester, tudi sam sem jih še nekaj dokupil. 10 ali 20 let nisem imel gramofona, zdaj sem si ga končno kupil. Tako uživam, ko si zavrtim ploščo. Včasih če je že pozna ura, si jo dam na slušalke. Kot glasbenik moraš poslušati glasbo, to je zelo pomembno. Ne predvajati glasbe in se vmes ukvarjati z nečim drugim. Zdi se mi, da se je kultura poslušanja malce izgubila. Ljudje morda zato glasbe danes ne cenijo tako kot nekoč. Mi smo to poslušali, da ne govorim o tem, ko si vzel ploščo, si jo obrnil, jo gledal in prebral, kaj piše, kdo je igral ter pogledal vse slikice.
Jože: "Plošča" je tudi imela zvok, ki ga zgoščenke pozneje niso imele. Dolgo me je zanimalo, kaj je tisto, česar zgoščenka nimajo. Vprašal sem nekega fizika in razložil mi je, da če gledaš frekvenčno, zgoščenka pobere zgornje in spodnje frekvence, tako pa ni motečih šumov, vse je "spolirano". Gramofonska plošča je prav to imela – dodatek, ki sem ga na zgoščenkah pogrešal.

Lanskega oktobra bi morali praznovati svoj jubilej, a so dogodek prestavili na letošnje leto. Foto: Miloš Ojdanić
Lanskega oktobra bi morali praznovati svoj jubilej, a so dogodek prestavili na letošnje leto. Foto: Miloš Ojdanić

Zoran: Še ena prednost plošče je. Na gramofonu si imel 33 in 16 obratov – počasneje in hitreje. Ko sem začel igrati kitaro ter sem imel Hendrixa in Claptona, sem se spraševal, kako je nekaj odigral. Zato sem dal na 16 obratov in počasi sem na ta način spoznaval in mi je uspevalo odigrati ta sola ter si tako na ta način pomagal. Zanimivo je bilo, ker tega na zgoščenki ne moreš izvesti. Tam samo pritisneš "play".
Jože: Kaseta je to tudi imela, dokler je nismo čisto zgulili. Bilo je več zanimivih podrobnosti, za nekaj si se moral potruditi, nisi dobil takoj. Najbrž je to velika razlika med nami in mlajšo generacijo. Čeprav mislim, da smo jim mi pripeljali to. Stvari, ki so si jih oni navidezno želeli, smo jim kupili v sekundi, pa sploh niso bile njihove želje, ampak naše. Nihče ne čaka več novega leta, nihče ne čaka morja, nihče ne čaka Miklavža. Nič se ne čaka, nobenega pričakovanja ni več.
Zoran: Vse mora biti instantno takoj.
Jože: In še ti se odločaš namesto njih, ker zase hočeš nekaj, kar se ti zdi, da nisi imel. Pa smo imeli vsega krat pet, ničesar nisem potreboval, želel sem si mogoče kakšno stvar. Samo ko je to prišlo, si tega nisem več želel, ker se mi ni bilo več treba truditi. To da si se moral potruditi, da si nekaj pričakoval. Kot si pričakoval, da te je dekle poklicalo ali pisalo. Ne gre za to, da zdaj cepetamo za mlajšo generacijo, v celoti je drugače. Diametralno je – ravna linija, oni gredo v eno, mi pa v drugo smer.

Ste prva slovenska rockovska skupina, ki je razprodala največjo dvorano v Sloveniji, vedno ste na poseben način praznovali jubileje, lani pa je bil veliki koncert za 30. obletnico premaknjen na letošnji oktober. Kaj lahko oboževalci pričakujejo?
Jože: Mislim, da bo tako kot pri vsaki stvari. Vedno se potrudimo, ker se nam zdi, da bi si tudi mi, če bi šli nekaj gledat, tega želeli. Ne da samo odigraš koncert, ampak pustiš nekaj trajnega. Veliko ljudi ve točno, kaj je bilo na 10.,15. in 20. obletnici. Tukaj bo zelo podobno. Rad bi, da grejo ljudje domov in rečejo: "To bom pa povedal vnukom."