O delu smo govorili s skladateljem Lojzetom Lebičem in muzikologom Gregorjem Pompetom.

Foto: Primož Trdan
Foto: Primož Trdan

Lojze Lebič, rojen leta 1934, je na začetku šestdesetih let spadal v drzno mlado skladateljsko generacijo, s člani Kluba komponistov in poznejše skupine Pro musica viva so prirejali koncerte, na katerih so s svojo glasbo odgovarjali na zaprtost uradnih glasbenih krogov in konservativnost svojih profesorjev. Na več želje po novem je naletel pri režiserjih, s katerimi je sodeloval kot avtor glasbe za gledališče, za katero je med drugim tudi snemal šume priročnih glasbil, strojev, brivskega aparata, sesalnika. Z elektronsko glasbo se je v sedemdesetih srečeval v beograjskem radijskem elektronskem studiu.

Istočasno pa je deloval kot dirigent in zborovodja, posebej s Komornim zborom RTV Slovenija, s katerim je prejel prvo nagrado BBC-ja na mednarodnem tekmovanju Let the peoples sing. Simfonični opus je zgodaj, še pred zaključkom študija kompozicije, začel s skladbami, ki so že prestale preizkus časa, leta 1969 s Korantom – skladateljev atelje še danes krasi velika kurentova maska – in dve leti pozneje Nicino.

Foto: Tamara Tasev
Foto: Tamara Tasev

Glasba za orkester Cantico I in Cantico II za zdaj sklepata Lebičev simfonični opus – po tej dvojici je orkester uporabljal v koncertantnih delih, ustvarjal za godala, a ne za sam simfonični orkester. Gregor Pompe meni, da je ta diptih končna izjava modernista, ki se zaveda vseh dobrobiti modernizma in tudi njegovih težav: "Na eni strani črpa iz tega širokega osvobojenega zvočnega diapazona, ki ga je prinesel modernizem, na drugi strani pa se zaveda, da je ta divjost lahko za poslušalca, ki se ukvarja s skladbo samo tistih 20 ali 30 minut, kolikor traja, lahko tudi zahtevna. Zato posuje glasbeni tok s številnimi namigi, vprašanji, aluzijami, ki sprožajo kontakt z glasbo preteklosti. Ravno ravnotežje, vzpostavljeno v tej glasbi, izkazuje mojstrstvo končne skladateljeve faze. Mogoče bi bil korak čez že dokončna vdaja postmodernizmu, kar je beseda, ki je Lebič ne sliši rad. Ta glasba izkazuje skladateljevo skrb, za to, da bi bil na eni strani razumljiv, po drugi strani pa ne bi zapadel v nekaj, čemur bi lahko rekli celo komercialnost. Na drugi strani pa se mi zdi, da je to pomembna skladba, ker izkazuje Lebičevo temeljno poetsko prepričanje: da mora umetnost govoriti o nekih temeljnih eksistencialnih stvareh."

Glasba, poezija in števila
Glasba za orkester Cantico izhaja iz dveh besedil, iz enega zelo starega, Sončne pesmi oziroma Hvalnice stvarstvu Frančiška Asiškega in veliko novejšega, Hvalnice vesolju, ki jo je leta 1961 napisal filozof in paleontolog Teilhard de Chardin. "Zamisel za glasbeni diptih se je porodila ob dveh vznemirljivih besedilih, enem iz 13., drugem iz 20. stoletja. Obe začenjata z besedo hvalnica, cantico, himna in tako dalje. Literarni navdih se je kmalu umaknil moji glasbi in logiki njene govorice. Meni, skladatelju, pa je ostal kot ustvarjalni simbol. Ta se delno razkrije na koncu skladbe, ko se med zvoke tamtamov in gongov vpletejo besede sonce, luna, veter, voda, ogenj, zemlja, smrt. Nekakšna srednjeveška laudes creaturarum, hvalnica stvarstvu, vendar v zrcalu sedanjosti," razmišlja Lebič.

Foto: Tamara Tasev
Foto: Tamara Tasev

Skladatelj je po sedmih ključnih pojmih iz Frančiškove himne – sonce, luna, veter, voda, ogenj, zemlja, smrt – določil naslove in značaje sedmih odsekov diptiha, ki jih na koncu dela šepetajo glasbeniki. Pomembni števili sta tudi štiri kot število naravnih elementov in tri kot število svete trojice. Ta simbolno močna števila najdemo v matematičnem sumacijskem zaporedju (1, 3, 4, 7, 11 …), ki ga skladatelj skupaj s Fibonaccijevim zaporedjem uporablja pri določanju dolžin odsekov in s pomočjo teh števil uredi tudi ritmične enote glasbe. Pompe poudarja, da je skladatelj tako našel način, kako tehnično plat skladanja povezati s sporočilnostjo:

"Lebič izhaja iz osnovnega prepričanja, da je osvobojen modernistični zvočni material – kot pravi sam – zelo krušljiv. To pomeni, da ga je med seboj zelo težko spajati, zato si mora skladatelj vsakič izmisliti logiko lastnih omejitev, po kateri bo logično spojil material v homogeno celoto. Lebič to izpeljuje iz sumacijskega zaporedja, ki ga odkrije tudi v Frančiškovi himni in s tem dobi cel homogen, zaključen, vsebinski in strukturni lok. Ob tej skladbi je imel vprašanje, ali bo na prvem mestu naslova pisalo Cantico ali Glasba za orkester, bo v središče postavil vsebinskost, ali bo to popolnoma zakril. Končna odločitev je bila za zakrivanje izvorov. Če bi opazovali, kako je ta glasba poleg številčnih razmerij odvisna od besedila, bi videli, da samo skozi akvarelne zvočne nanose. Govorimo o življenju, smrti, soncu, stvarstvu – to so najbrž počela in stvari, o katerih skladatelji lahko komponirajo tudi takrat, ko ne govorijo eksplicitno o tem. Rekel bi, da je to glede na teme, ki se pojavljajo, vendarle glasba življenja in smrti, globoko eksistencialistična glasba, ki pa je do življenja izjemno pozitivno naravnana. To po mojem mnenju ni neka depresivna skladba, kar je v slovenski glasbeni literaturi, sploh simfonični, redkost."

Foto: Tamara Tasev
Foto: Tamara Tasev

Staro v novem
S temami besedil so v Glasbi za orkester – Cantico povezani tudi namigi in citati starejših glasbenih del. Med gostimi teksturami orkestra, sunkovitimi tolkali in zvočnimi bloki se znajdejo odseki baročne motorike čembala in občutljivo izpisane melodične linije, posebej pomemben in pomenljiv pa je citat začetka Haydnovega oratorija Stvarjenje, začetka, ki ponazarja kaos. Skladatelj pojasni to odločitev:

"Ko sem prišel v Ljubljano, sem bil v naši takratni skladateljski skupini Pro musica viva takoj ujet v kompozicijsko-tehnične skrajnosti, kot so bile dodekafonija, serialnost, elektronska glasba in podobno. Sčasoma pa sem se začel izvijati iz takšnih skladateljskih omejitev in se vračati zopet h glasbi kot izrazu človekove inteligence, ki poleg logike in razuma močno vključuje tudi čustva. Haydnov citat v delu je samo drobec dveh harmonskih zvez. Ko sem začel pisati skladbo, tega nisem predvideval, sredi ustvarjanja pa sem to storil kot poklon takratnemu Haydnovemu jubilejnemu letu ter iz njegovega mojstrskega Stvarjenja vzel dve harmonski zvezi. Hvalnica svetu in Stvarjenje, tu je neka, vsaj v naslovu, precejšnja bližina."

Pompe ob tem poudarja, da ima citat Haydna v Canticu II popoln kompozicijski smisel: "Spomnim se Lebiča še kot profesorja, kako nam je razlagal, da v nekem zelo majhnem časovnem razponu na začetku tega Haydnovega oratorija nastopi vseh dvanajst kromatičnih poltonov. In to je nekaj zelo značilnega za Lebiča. Če pogledamo njegovo skladbo Queensland music, srečamo podoben odsek 'izgubljenih', solistično izpostavljenih intervalov kvint in kvart, vse naokrog pa so pritajeno postavljeni vsi preostali kromatični toni. Tukaj gre za to, kako je mogoče z modernističnim materialom vendarle pisati glasbo, ki je komunikativna in ko Lebič uporabi ta Haydnov citat, mora le malo odpreti svoj lasten jezik, da ga vključi v svoj tok.

V Canticu II je tudi moment, ki me vedno spomni na Orffovo delo Carmina Burana, gre za ekstatični moment ponavljanja. To je spet vsebinski namig v tem smislu, da Carmina Burana služi kot vzporednica kot delo prerajanja, veselja do življenja, sonca skladatelju. Ti trenutki pri Lebiču niso nikoli zgolj sprostitev, način, kako zmehčati trši modernistični tok, da bi se v njem poslušalci lažje našli, ampak so vedno tudi globlje pomenske in po navadi tesno povezane s strukturo, čeprav mogoče na prvi pogled ne dajejo tega vtisa."

Foto: Tamara Tasev
Foto: Tamara Tasev

Prva integralna izvedba
"Po več kot dvajsetih letih bosta ti dve deli Cantico I in Cantico II prvič izvedeni skupaj, tako kot sta bili čustveno, vsebinsko, pa tudi skladateljsko zamišljeni. Čeprav nisem ujetnik reda, bom ob prvi sočasni izvedbi obeh Canticov zelo pozoren, glasbenikom Orkestra RTV Slovenija in dirigentu Davorinu Moriju pa zelo hvaležen," na vprašanje ob svojem doživljanju prve skupne izvedbe diptiha odgovarja Lojze Lebič.

Davorin Mori, tako kot Lebič, prihaja iz Koroške, klavir in dirigiranje je študiral na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu pri Alexeju Kornienku ter klavir na Univerzi Mozarteum na Solnograškem v razredu Claudiusa Tanskega. Mori v zadnjem času uspešno sodeluje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, tudi v žanrsko raznolikih priložnostih, kot Korošec je z veseljem sprejel tudi izziv dirigiranja koncerta z Lebičevo skladbo. V torek bodo glasbeniki na koncertu ob odprtju Slovenskih glasbenih dni izvedli še dve Lebičevi deli, Glasove za orkester godal, tolkal in brenkal in Uverturo za tri instrumentalne skupine.

Glasba za orkester Cantico Lojzeta Lebiča