Razstava, ki je poleg manjših projektov v njemu posvečeni galeriji v Zavodu sv. Stanislava največji dogodek ob letošnji obletnici slikarjeve smrti, nosi naslov Neznani Kregar, s čimer želi kustos Andrej Doblehar opozoriti predvsem na to, da so na ogled dela, ki bodisi še niso bila razstavljena bodisi niso bila na ogled od velike retrospektive v Moderni galeriji (1971–1972) ali pa v strokovni literaturi niso bila reproducirana v barvah. V tem smislu ponuja razstava nov pogled v Kregarjevo delo, obenem pa je zaradi izbora iz vseh umetnikovih faz tudi manjša retrospektiva.

Razstavljena dela prihajajo iz institucij, zasebnih zbirk ali pa so jih za to priložnost posodili sorodniki. Največ slik, to je deset, jih je iz zbirke Nadškofijskega ordinariata Ljubljana, ki niso javno na ogled in jih je v večji zbirki v svoji oporoki zapustil umetnik sam. Umetnika predstavljata tudi dva avtoportreta, ki ohranjata slikarjev pogled na lastno zunanjo in notranjo podobo, zapiše kustos ob prvi samostojni iz leta 1942 in drugi iz ateljeja iz leta 1950.

Kregarjevo slikarstvo je v marsičem tudi povzetek razvoja likovne umetnosti v 20. stoletju, saj kot pionir v našem prostoru sredi 30. let ustvarja v nadrealističnem slogu, zatem nadaljuje v poetičnem barvnem realizmu, v 50. letih prestopi k v abstrakciji in se na koncu usmeri v angažirano novo figuraliko. Kljub raznolikosti slogovnih faz jih, kot v katalogu ugotavlja Doblehar, povezujejo "liričnost, pesniški instinkt in humanistično dojemanje sveta". Vseskozi je ostajal tudi izjemen kolorist, kar je njegova osrednja likovna karakteristika, še zapiše. In še eno rdečo nit lahko povlečemo od prve do zadnje Kregarjeve faze – "simbolno preoblikovano človeško figuro, ki je slikarjev komentar družbe in aktualnih dogodkov".

Kregar sam je kot svoj likovni vzor omenjal francoskega slikarja Alfreda Manessierja, pisci, ki so obravnavali in ovrednotili njegovo delo, pa opažajo tudi povezave z de Chiricom in Dalíjem v nadrealističnem momentu, v abstrakciji z Manessierjem, Singierjem, Bazainom, pri novi figualiki pa s pop in op artom.

Vsa razstavljena dela so olje na platno, formati pa tako manjši kot veliki. Njegovo prvo, nadrealistično fazo, zastopa na razstavi slika Ojdip iz leta 1939, ki stoji na koncu tega Kregarjevaega poglavja, v kateri je realne prizore simbolno spreminjal v sanjske osebne vizije, ki pa so bile v primerjavi z evropskimi nadrealisti bolj zadržane. Realistična faza je pomenila obrat h klasičnim motivom in ikonografskim temam – k portretu in avtoportretu, krajini, tihožitju in žanru. Doblehar med boljšimi krajinami izpostavlja sliki Martuljkova skupina (1943) in sliko Krajina pri Rovinju (1951), kjer je značilna dvojnost v upodobitvi nasprotujočih si geografskih svetov. Deli zaslužita nekaj več pozornosti tudi za to, ker gre pri prvi sliki za redek motiv gorovja v Kregarjevi umetnosti, pri drugem pa za značilno barvno intenzivno ponazoritev istrske krajine, v katero se je slikar po koncu druge svetovne vojne zaradi zdravja večkrat odpravil. Slikar sam je dejal, da so obiski Istre ključno vplivali na njegovo dojemanje barve in svetlobe. Njegove žanrske upodobitve na slikah Počitek na polju (1941) in Perice (1943) kažejo monumentalna prisotnost, v izrazu pa so bolj lirični kot ekspresivni.

V zgodnjih petdesetih letih je začel Kregar geometrijsko preoblikovati realne podobe in po letu 1953 prešel v abstrakcijo, kar je, kot zapiše Doblehar, ustrezalo tako njegovim osebnim karakternim potezam kot likovnemu izrazu. Zapisal se je med največje koloriste slovenske umetnosti, "zlasti z barvo pa je ustvaril atmosfersko prepričljivo in čustveno poglobljeno celoto, pa naj bo to upodobitev vrtinčenja pred viharjem, zeleno žareče gozdne jase ali odbleskov sonca na skalah in v morju".

V drugi, bolj lirski fazi, svojega abstraktnega obdobja je opustil upodobitve prepoznavnih organskih form in je slikal le še barvna polja, zaradi česar so slike postajale vse bolj monokromne. V teh delih je dosegel vrh svoje umetnosti, zapiše Doblehar, Kregar pa se v njih pokaže kot spontan ustvarjalec – "kot bi emocija prevladala nad sicer njegovim bolj razumskim likovnim pristopom".

Tudi v prehodu k novi figuraliki je v svojem angažiranem pristopu pionirski v slovenski umetnosti. Z izseki človeških ter predmetov je na svojevrsten način komentiral družbeno, politično in kulturno dogajanje druge polovice šestdesetih in prvih let sedemdesetih let preteklega stoletja.

V sliki Dežela, kjer slavčki ne pojo več (1971) je mogoče po Dobleharjevih besedah razbrati slikarjev odnos do povojnih oblasti in zamolčanih tem – slikar je v povojnih pobojih izgubil dva brata. Slika je manjša verzija istoimenske slike velikega formata, ki jo hrani Moderna galerija in kaže na odnos med osnutki in velikimi realizacijami, pri čemer so prvi sama po sebi zaključena likovna dela manjših formatov.

Razstava Neznani Kregar bo na ogled do konca avgusta.