To je bolezen, ki jo mogoče poznamo v zadnjem času, zato ker se simptomatika te bolezni tako prekriva z marsikaterimi simptomi, ki jih lahko pripišemo tudi katerim drugim stanjem. Zadeva je v anatomiji same lobanje in možganov. Pogosto prihaja do pritiska na možgane zaradi premajhne lobanje, posledično do iztekanja možganske tekočine v podaljšano hrbtenjačo zadaj in ustvarjanja tako imenovanih siringov. To so tako imenovana okna po hrbtenjači, polna tekočine. To seveda hrbtenjačo okvarja.

Posledica so nevrološki znaki, ker govorimo o bolezni živčnega tkiva in možganov. Znaki so lahko zelo nespecifični za to zadevo. Na primer, kužki, ki imajo težave s to boleznijo, se pogosto brez nekega razloga praskajo. Praskajo se po glavi, po vratu. Veterinarji pregledamo ušesa, pregledamo kožo, ne najdemo nič pametnega, posumimo na vnetje srednjega ušesa oziroma na kaj podobnega. Tipično je tudi praskanje v prazno, kjer se praska mimo ušesa in nakazuje gibe, kot da je eno bolečinsko stanje.

Praskanje v prazno je tipično za siringomielijo. Diagnoza te bolezni se postavlja z magnetno resonanco, s slikanjem. Je tako specifična, da se bo kot pasemski standard uporabila tudi v naprej. Se pravi, za izločanje primerkov, ki pač nosijo v sebi določene gene za nastanek te bolezni.

Na žalost je pri tej pasmi indic prikazovanja bolezni zelo zelo velik. Mislim, da je v več kot 70 odstotkov. So pa ogrožene tudi druge pasme, vendar v bistveno manjšem odstotku. Zaradi sodobne diagnostike s pojavom magnetne resonance, CT-ja in tako dalje se je diagnostika bistveno izboljšala. Tudi tu ugotavljamo, da je precej bolezni povezanih z anatomskim neskladjem same lobanje in pa možganov. Potem se lahko zaradi tega tudi pri drugih pasmah manifestirajo bolezenska znamenja, ki nas lahko dostikrat zavedejo in pomislimo, da gre za čisto nekaj drugega, kot je v resnici.

Terapija pri siringomieliji obstaja, je relativno uspešna, odvisno tudi od tega, kdaj začnemo zdraviti. Zdravi se z antikorozivnimi tabletami, se pravi, proti krčem. Tu je še cel spekter terapij, tako da lahko kar z optimizmom povem, da se da bolezen držati pod nadzorom, vendar ni ozdravljiva. Kužki, ki imajo s tem težave, so potem vse življenje obsojeni na jemanje zdravil zoper to bolezen.